Views: 54
Gospod vabi k spreobrnjenju; kaj moram storiti?
»Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je: ›Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.‹ In povedal je tole priliko: ›Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: »Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?« Ta pa mu je odgovoril: »Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.« (Evangelij po Luku 13,1–9)
Jezus pripoveduje priliko o nerodovitni smokvi. Neki človek je posadil smokvo v svojem vinogradu in vsako poletje prišel iskat z velikim zaupanjem njene sadove, pa jih ni našel, ker je bilo drevo nerodovitno. Zaradi triletnega razočaranja je torej mislil smokvo posekati in zasaditi drugo. Poklical je torej kmeta, ki je bil v vinogradu, ter mu izrazil svoje nezadovoljstvo in mu zapovedal, naj poseka drevo, da ne bo po nepotrebnem izčrpavalo zemlje. Vinogradnik pa je prosil gospodarja, naj bo potrpežljiv, in ga zaprosil za odložitev za eno leto, med katerim bo on sam poskrbel za smokvo s pozornejšo in skrbnejšo nego, da bi spodbudil njeno rodovitnost.
To je prilika oziroma prispodoba. Kaj in koga predstavlja prilika? Kaj predstavljajo osebe te prilike? Gospodar predstavlja Boga Očeta in vinogradnik je podoba Jezusa, medtem ko je smokva podoba brezbrižnega in suhega človeštva. Jezus posreduje pri Očetu v prid človeštva – to vedno počne – ter ga prosi, naj počaka in naj mu še dodeli čas, da bi v njem pognali sadovi ljubezni in pravičnosti. Smokva, ki jo želi gospodar v priliki izruvati, predstavlja nerodovitno bivanje, ki je nesposobno darovati se, delati dobro. Torej je simbol tistega, ki živi za samega sebe, sit in miren ter zleknjen v svojo udobnost, nesposoben obrniti pogled in srce na tiste, ki so ob njem in se nahajajo v stanju trpljenja, v stanju revščine in stiske. Tej drži sebičnosti in duhovne nerodovitnosti nasproti se postavi velika ljubezen vinogradnika do smokve. Prosi, da gospodar počaka, je potrpežljiv, zna čakati, ji posveti svoj čas in svoje delo. Gospodarju obljubi, da bo še posebej poskrbel za to nesrečno drevo.
Ta primera vinogradnika kaže na usmiljenje Boga, ki nam pusti čas za spreobrnjenje. Vsi potrebujemo spreobrnjenje in da naredimo korak naprej in Božja potrpežljivost in usmiljenje nas bosta spremljala pri tem. Kljub nerodovitnosti, ki včasih zaznamuje naše bivanje, ima Bog potrpežljivost in nam ponuja možnost za spremembo in da bi napredovali na poti dobrega. Toda izprošen in podeljen odlog v pričakovanju, da bo drevo končno obrodilo sadove, kaže tudi na nujnost spreobrnjenja. Vinogradnik namreč pravi gospodarju: »Pústi jo še letos« (v. 8). Možnost spreobrnjenja ni neomejena, zato jo je treba takoj zgrabiti, da ne bo izgubljena za vedno. Vsi morda pomislimo, kaj moram jaz storiti, da se bom bolj približal Gospodu, da se spreobrnem in odstranim tiste stvari, ki niso v redu? A se nam morda oglasi naš notranji glas, ki pravi: »Ne, ne …, čakal bom na naslednji, primernejši čas …«
Zanimivo je, kako o različnih časih govori pisec knjige Pridigar. Jasno nam pove, da ima vse svoj čas pod nebom – čas, ki ga določi Bog, v katerem živimo svoje življenje (Pridigar 3,1–11). Tudi Mojzes je govoril o novem času v svojem življenju, potem ko je vodil Izraelovo ljudstvo skozi puščavo (Peta Mojzesova knjiga 31,2) in je moral predati svojo vlogo voditelja Jozuetu. Prav tako se je Pavel srečal s posebnim časom v svojem življenju. Šlo je za čas osamljenosti, ko je bil v hišnem priporu v Rimu – prosil je za obiskovalce, vendar se je zavedal, da je Bog ob njem (Drugo pismo Timoteju 4,17).
Ne glede na čas, ki ga preživljamo v svojem življenju, se lahko zahvaljujemo Bogu za njegovo veličino, pomoč in prijateljstvo. Predvsem pa bodimo pozorni, kako Bog gleda na čas, v katerem se vsakdo od nas nahaja: »Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli.« (Pismo Rimljanom 13,11)
»Pravi namreč: Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal. Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!« (Drugo pismo Korinčanom 6,2)
Zato je prav, da se vsakič, ko v mislih odlagamo čas za približevanje Bogu in bližnjemu, globoko zamislimo. Pa bom še živ ob naslednjem primernejšem času? Vsak od nas naj zato danes pomisli, kaj moram storiti pred tem usmiljenjem Boga, ki me čaka in mi vedno odpušča. Kaj moram storiti? Lahko zelo računamo na Božje usmiljenje, vendar ga ne smemo zlorabiti. Ne smemo opravičevati duhovne lenobe, temveč povečati svoje prizadevanje, da bi brez odlašanja in z iskrenostjo srca odgovorili na to usmiljenje.
Gospod vabi k spreobrnjenju. Vsakdo od nas bi se moral čutiti nagovorjenega ob tem klicu, da kaj popravi v svojem življenju, v svojem načinu razmišljanja, delovanja ter v tem, kako živi odnose z bližnjim. Istočasno pa moramo posnemati potrpežljivost Boga, ki zaupa v sposobnost vseh, da lahko »ponovno vstanejo« in nadaljujejo s potjo. Bog je Oče in ne ugasne slabotnega plamena, temveč spremlja in skrbi za tistega, ki je slaboten, da bi se okrepil in prinesel svoj prispevek ljubezni skupnosti. Gospod nas v tem času vabi k spreobrnjenju in nam hkrati o tem času govori kot o času njegovega usmiljenja. Bodimo budni, da ne spregledamo »dneva njegovega obiskovanja.« (Prvo Petrovo pismo 2,12 in Ozej 9,7)
Moj veličastni Gospod, ki si nas odrešil za visoko ceno svoje dragocene krvi.
Molitev:
Gospod, zaupam v kri in vodo, ki sta iz Jezusovega srca pritekli kot vir usmiljenja za nas. Ti, Gospod, veš, kako obžalovanja vreden je položaj in kako nesrečno je življenje tistih, ki so iz svojih src izgnali tebe, ljubečega Odrešenika, in kako zelo so izpostavljeni nevarnosti, da ga izgubijo za vedno. Prosim te, ne dovoli, da bi duša, ki mi je ljuba, še naprej živela tako ločeno od tebe; ohrani jo pred nevarnostjo, ki ji grozi; dotakni se srca izgubljenega otroka in ga popelji nazaj v naročje ljubečega Očeta. Prosim te, ne zapusti nikogar od nas, dokler nam ne odpreš vrat nebeškega mesta, kjer te bomo slavili in častili vso večnost. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.