Hits: 0
»Končno, bodite vsi složni, sočutni, ljubite brate, bodite usmiljeni in ponižni.« (Prvo Petrovo pismo 3,8)
Radi smo v družbi ljudi, ki se zanimajo za naše občutke in za naše dobro. Skušajo se vživeti v naš položaj, da bi ugotovili, kaj razmišljamo in čutimo. Predvidijo naše potrebe in nam ponudijo pomoč. Včasih to storijo, še preden jih sploh prosimo za to. Take posameznike zelo cenimo in smo jim hvaležni, da čutijo z nami.
Toda zakaj ni vedno enostavno biti sočuten?
Kot kristjani vsi želimo čutiti z drugimi oziroma biti sočutni. Toda realno gledano to ni vedno enostavno. Zakaj? Med drugim zato, ker smo nepopolni. »… saj so vsi grešili in so brez Božje slave.« (Pismo Rimljanom 3,23) Bojevati se moramo proti prirojeni nagnjenosti, da razmišljamo predvsem o sebi. Prav tako je nekaterim med nami morda težko pokazati sočutje zaradi vzgoje ali drugih dogodkov iz preteklosti. Nenazadnje pa lahko na nas vpliva tudi stališče ljudi, ki so okoli nas. V časih, v katerih živimo, mnogi niso pozorni na občutke drugih. Namesto tega raje ljubijo sebe. »Tole pa vedi, da bodo v poslednjih dneh nastopili hudi časi. Ljudje bodo namreč samoljubni, lakomni, bahavi, prevzetni, preklinjevalci, neposlušni staršem, nehvaležni in nesveti.« (Drugo pismo Timoteju 3,1.2) Kaj nam lahko pomaga premagati ovire, ki nam preprečujejo, da bi bili pozorni na občutke drugih?
V izkazovanju sočutja se lahko izboljšamo, če posnemamo Boga Očeta in njegovega Sina Jezusa Kristusa. Oče je Bog ljubezni in je najboljši zgled v izkazovanju sočutja drugim.
»Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen.« (Prvo Janezovo pismo 4,8)
Jezus je popolnoma posnemal osebnost svojega Očeta, saj je bil eno z njim. »Jezus mu je dejal: ›Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš ti reči: »Pokaži nam Očeta.«‹« (Evangelij po Janezu 14,9) Ko je bil na zemlji, je pokazal, kako je lahko človek sočuten.
Iz Božje besede jasno spoznamo, da je Bog pozoren na občutke svojih služabnikov. Razmislimo na primer o tem, kako se je Bog počutil, ko so staroveški Izraelci doživljali preizkušnje. V Izaiju 63,9 piše: »V vsej njih stiski je bil sam stiskan.« Ja, Bog in Stvarnik, naš ljubeči Oče je v vseh njihovih nadlogah tudi sam čutil bolečino. Kasneje je Bog po preroku Zahariju objavil, da je to, da kdo grdo ravna z njegovim ljudstvom, enako, kot če bi grdo ravnal z njim. Bog je namreč svojim služabnikom rekel: »Kdor se dotakne vas, se dotakne punčice [zenice] mojega očesa.« (Zaharija 2,12; Chraska) Kako čudovito je naš Oče s tem prikazal, da je pozoren do svojega ljudstva.
Bog je pozoren na občutke svojih služabnikov, in to celo takrat, ko njihovo razmišljanje ni pravilno. Razmislimo o Jonu. Bog je tega preroka poslal, da Ninivljanom oznani sporočilo obsodbe. Ko so se pokesali, jih Bog ni uničil. Toda Jona ni bil vesel te odločitve. Namesto tega se je »hudo razjezil«, saj se njegovo prerokovanje o uničenju ni uresničilo. Toda Bog je bil potrpežljiv z njim in mu je pomagal popraviti njegovo razmišljanje. (Jona 3,10–4,11) Sčasoma je Jona razumel pouk in Bog ga je celo uporabil za to, da napiše to navdihnjeno poročilo nam v poduk in korist. (Pismo Rimljanom 15,4)
To, kako Bog ravna s svojim ljudstvom, nam zagotavlja, da je sočuten do svojih služabnikov. Zaveda se bolečin in trpljenja, ki ga doživlja vsak med nami. Gospod pozna »srce človeških sinov«. (Druga kroniška knjiga 6,30) Razume naše skrite misli, najgloblje občutke in omejitve. In nikoli »ne bo dovolil, da bi bili skušani bolj,« kakor lahko prenesemo. (Prvo pismo Korinčanom 10,13) Ta obljuba je zelo tolažilna!
Ko je bil Jezus na zemlji, je bil zelo pozoren do drugih. K temu so zagotovo prispevali vsaj trije dejavniki.
Prvič, kot smo omenili že prej, je Jezus popolnoma odseval osebnost svojega nebeškega Očeta, saj je bil z njim eno. Jezus je podobno kot njegov Oče ljubil ljudi. Čeprav je bil zelo vesel vsega, kar je Oče ustvaril, so mu bili še posebej »pri srcu človeški sinovi.« (Pregovori 8,31) Ljubezen je Jezusa navedla, da je bil pozoren na občutke drugih.
Drugič, tako kot njegov Oče je lahko tudi Jezus videl, kaj imajo ljudje v srcu. Prepoznal je lahko motive in občutke ljudi. (Evangelij po Mateju 9,4; Evangelij po Janezu 13,10.11) Zato ga je takrat, ko je zaznal, da so ljudje potrti, sočutje spodbudilo, da jim je priskrbel tolažbo. (Izaija 61,1.2; Evangelij po Luku 4,17–21)
Tretjič, Jezus je sam doživel nekatere težave, s katerimi so se spoprijemali ljudje. Na primer, Jezus je očitno odraščal v revni družini. Ko je delal s svojim očimom Jožefom, se je naučil opravljati težka fizična dela. (Evangelij po Mateju 13,55; Evangelij po Marku 6,3) Videti je, da je Jožef umrl pred koncem Jezusovega delovanja na zemlji. Zato je Jezus verjetno občutil bolečino zaradi izgube ljubljene osebe. Vedel je tudi, kako je biti del versko razdeljene družine. »Niti njegovi bratje namreč niso verovali vanj.« (Evangelij po Janezu 7,5) Te in še druge okoliščine so mu pomagale razumeti težave in občutke preprostih ljudi.
Ko premišljujemo o Očetovem in Jezusovem zgledu, nas to spodbudi, da skušamo tudi sami biti še bolj sočutni. »Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus ljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu.« (Pismo Efežanom 5,1.2) Ne moremo sicer videti v srce, kot lahko vidi Bog. Kljub temu lahko razumemo občutke in potrebe drugih.
Z.M.