Views: 12
»Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete. Molíte tudi zame, da mi bo dan govor, ko bom odpiral usta, tako da bom neustrašeno oznanil skrivnost evangelija, za katerega opravljam poslanstvo v verigah, in govoril o njem s srčnostjo, kakor je moja dolžnost.« (Pismo Efežanom 6,18–20)
Kdor moli, nikoli ne pusti sveta za sabo. Če molitev ne obsega veselja in bolečine, upanja in bridkosti človeštva, postane »dekorativna« dejavnost, neka površinska drža, zgolj »intimistična« drža. Vsi potrebujemo notranji svet: da se umaknemo v prostor in čas, ki sta namenjena našemu odnosu z Bogom. Vendar pa to ne pomeni izogibati se realnosti. V molitvi nas Bog »vzame, blagoslovi in nas zatem razlomi in nas da« za hrano vsem. Vsak kristjan je poklican, da v Božjih rokah postane razlomljen in razdeljen kruh. Torej konkretna molitev, ki je vse prej kot nek beg.
Tako moški in ženske za molitve iščemo samoto in tišino, a ne zato, da ne bi bili nadležni, ampak da bi lahko bolje poslušali Božji glas. Včasih se umaknemo iz sveta, na skrivno v svojo sobo, kakor je to predlagal Jezus (Evangelij po Mateju 6,6), a kjerkoli smo, vedno pustimo na stežaj odprta vrata svojega srca: vrata, ki so odprta za tiste, ki molijo, ne da bi vedeli, da molijo; za tiste, ki ne molijo, a v sebi nosijo zadušljivi krik, skrito rotenje; za tiste, ki so se zmotili in so se izgubili na poti … Kdorkoli lahko potrka na vrata molivca in v njem ali njej najde sočutno srce, ki moli, ne da bi kogarkoli izključilo.
Molitev je naše srce in naš glas in postane srce in glas mnogih ljudi, ki ne znajo moliti ali ne molijo ali nočejo moliti ali pa jim je nemogoče moliti. Mi smo srce in glas teh ljudi, ki se dviga k Jezusu, se dviga k Očetu kakor prošnja. V samoti se tisti, ki moli – bodisi dolgo časa v samoti bodisi v polurni samoti –, loči od vsega in vseh, da bi ponovno našel vsakega in vse v Bogu. Tako molivec moli za ves svet, ko na svojih ramenih nosi bolečino in grehe. Moli za vse in za vsakega: kakor da bi bil Božja »antena« v tem svetu. Ja, gre za molitev posredovanja za druge ali posredniško molitev.
Kdor moli, v vsakem ubogem, ki potrka na vrata, v vsaki osebi, ki je izgubila smisel, vidi Kristusovo obličje. Posredovati, prositi v prid drugega je lastno srcu, ki je uglašeno po Božjem usmiljenju. To je zelo lepo. Ko molimo, smo uglašeni z Božjim usmiljenjem. Usmiljenje do naših lastnih grehov, ker je Bog usmiljen z nami, a tudi usmiljenje z vsemi tistimi, ki so zase prosili za molitev, za katere želimo moliti v uglašenosti z Božjim srcem. To je resnična molitev. V uglašenosti z Božjim usmiljenjem, z njegovim usmiljenim srcem. Krščanska prošnja v molitvi je udeleženost pri Kristusovi prošnji. Kaj pomeni »udeleženost pri Kristusovi prošnji«? Ko jaz prosim za nekoga ali molim za nekoga: kajti Kristus je posrednik pri Očetu, moli za nas, moli tako, da Očetu kaže rane na svojih dlaneh, kajti Jezus je fizično, s svojim telesom pred Očetom. Jezus je naš posrednik, ki naše prošnje posreduje Očetu. Moliti v posredniški molitvi pomeni posnemati Jezusa in kakor Jezus za druge posredovati v Jezusu pri Očetu. In to je klic, namenjen vsakemu kristjanu. V tem se razodeva globočina Božje ljubezni, ki je Ljubezen sama.
Pri posredniški molitvi se osredotočamo na človeka. V središču je preprosto skrb za človeka. Kdor ne ljubi brata, ne moli resno. Lahko mirno rečemo, da sredi sovraštva ni mogoče moliti, kot tudi sredi brezbrižnosti ni mogoče moliti. Molimo lahko samo v duhu ljubezni. Kdor ne ljubi, se pretvarja, da moli, ali pa misli, da moli, a ne moli, kajti manjka ravno Duh, kar je ljubezen. Kdor v Cerkvi pozna žalost ali veselje drugega, gre globlje od tistega, ki raziskuje »največje sisteme«. Zaradi tega v vsaki molitvi obstaja izkušnja človeškega, kajti oseb, če naredijo napake, se nikoli ne zavrne ali odvrže.
Ko nek kristjan, spodbujen od Svetega Duha, moli za grešnike, ne izbira, ne izreka obsodb: moli za vse. Moli tudi zase. V tistem trenutku ve, da niti ni toliko drugačen od oseb, za katere moli. Čuti se grešnik med grešniki in moli za vse, čeprav ima jasno zavedanje, da je Božji otrok (Evangelij po Janezu 1,12), nova stvaritev v Kristusu (Drugo pismo Korinčanom 5,17) in Božja pravičnost (Drugo pismo Korinčanom 5,21). Ja, tudi Kristus se je izpraznil in postal podoben grešnim ljudem. Ni se bal, da bo s tem izgubil lastno identiteto. Ne, njegova ljubezen do človeka je daleč nadkriljevala sleherno vzdrževanje samopodobe. »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek.« (Pismo Filipljanom 2,6.7) Ali si sploh zamislimo večjo ljubezen od te – izprazniti se, se pristno ponižati, da se lahko približaš človeku v vsej njegovi nečimrnosti, stiskah, bolečinah, brezupnosti in izgubljenosti. Ja, tak je naš Bog. Ali odsevam njegov karakter? Saj imam njegov DNK, sem njegov otrok.
Še vedno je živo in tudi aktualno sporočilo prilike o farizeju in cestninarju (Evangelij po Luku 18,9–14), ki se glasi: mi nismo boljši od nikogar, vsi smo bratje v skupni slabotnosti, trpljenju in v tem, da smo podvrženi grešnim nagnjenjem. Zato je molitev, ki jo lahko namenimo Bogu, tale: »Gospod, noben človek sam zase, brez tebe in tvoje milosti, pred tabo ni pravičen, brez tebe smo bili vsi dolžniki in si nam ti milostno izbrisal sleherni neporavnan račun; nikogar ni, ki bi bil sam zase, brez tebe, brezhiben pred tvojimi očmi. »Gospod, hvala ti, ker si se me usmilil!« S tem duhom je molitev rodovitna, kajti s ponižnostjo gremo prosit Boga za vse. Farizej je namreč molil na ošaben način: »Zahvaljujem se ti, Gospod, ker nisem kakor tisti grešniki; jaz sem sam pravičen, vedno delam …« To ni molitev. To je gledati se v ogledalo, v svojo realnost, gledati se v zrcalu, zamaskiran z oholostjo. Farizej se ponaša s svojim statusom in svojimi deli. »Uspeh« v njegovem verskem življenje pa pripiše le sebi in svojim prizadevanjem. Niti ne pomisli, da je vse, kar ima, le plod Božje milosti. Kako popolnoma različno od Duha Božje milosti. Poglejmo: »Ker kdo je, ki te odlikuje? Kaj pa imaš, česar nisi prejel? Če si pa tudi prejel, kaj se hvališ, kakor da nisi prejel.« (Prvo pismo Korinčanom 4,7) In še: »Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade.« (Prvo pismo Korinčanom 10,12)
Morda se ne zavedamo, a svet gre dalje zahvaljujoč verigi molivcev, ki posredujejo in ki so najbolj nepoznani, a ne Bogu! Veliko je neznanih kristjanov, ki so v času preganjanja znali ponavljati besede našega Gospoda: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Evangelij po Luku 23,34)
Vsi smo vsaj pastirji svojih duš. Poklicani smo, da smo dobri pastirji svojih duš. Dobri pastir ostane zvest tudi, ko izve za grehe svojih bližnjih. Dobri pastir je še naprej oče, tudi ko se sinovi oddaljijo in ga zapustijo. Vztraja kot pastir tudi v odnosu do nekoga, zaradi katerega si umaže roke; ne zapre srca pred nekom, ki mu morda povzroča celo trpljenje.
Cerkev, kot Kristusovo telo, je poslana, da po vseh svojih udih moli posredniške molitve, da posreduje za druge. Predvsem pa ima to dolžnost vsak, ki je postavljen v odgovorno vlogo: starši, vzgojitelji, predstojniki skupnosti. Kakor Abraham in Mojzes morajo včasih pred Bogom »zagovarjati« osebe, ki so jim zaupane. V resnici gre za to, da se nanje gleda z očmi in srcem Boga, z njegovim nepremagljivim sočutjem in nežnostjo. Z nežnostjo molimo za druge.
Kot udje enega Kristusovega telesa se srečujemo z mnogimi ovirami, a prav te ovire nas kličejo k velikemu sočutju, ki ga moramo v molitvi gojiti drug za drugega. Molimo drug za drugega, to bo dobro tako za nas, kot tudi za druge.
Z.M.