Čemu smo na zemlji?

Hits: 21

»Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. Vse mesto se je zbralo pred vrati. In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov, ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali. Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: ›Vsi te iščejo.‹ Rekel jim je: ›Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.‹ In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone.« (Evangelij po Marku 1,29–39)

Današnji odlomek naredi name vtis neprestanega hitenja. V enem samem dnevu, mogoče celo popoldnevu se zvrsti množica dogodkov. Jezus je v shodnici. Iz shodnice pride v Simonovo hišo in že novica o bolezni. Takoj ozdravi taščo, ta jim brž postreže, potem pa večer med bolniki in obsedenimi. O mirni noči ni niti govora, še pred svitom se Jezus že umika v samoto. Za njim spet pridejo učenci in spet je med množico. Potem pa že odhaja drugam, v bližnja naselja, da bo tam oznanjal.

Zdi se, kot da odlomek opisuje primer današnjega hitenja. Še preden se konča eno, se začenja drugo. To vsi poznamo. Verjetno pa nam obvladovanje časa ne gre vedno najbolje od rok. Jezus očitno dobro obvladuje čas. Iz njegovega hitenja ni čutiti napetosti, živčnosti, raztresenosti, jeze. Kljub temu, da ne uspe moliti, kot si je verjetno zamislil, se od molitve umakne in se zavzame za ljudi. Nikjer ne zasledimo, da bi se na koga znesel, se razjezil ali ga prezrl. Povsod in vedno je ves tam. Od kod ta njegov mir?

Pogosto najdemo temeljni odgovor v sklepu evangelijskega odlomka. Tokrat beremo Jezusov sklep: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam pridigal, kajti za to sem prišel.«

Prvo, zaradi česar Jezus uspe ohranjati notranji mir, je zavest o poslanstvu: Za to sem prišel! Kje pa smo mi s tem? Ali nam je ves čas jasno, kaj je naše poslanstvo, čemu smo na svetu? Kako bi odgovorili na vprašanje: Čemu smo na zemlji? Najbolj sprejemljiv odgovor, ki se mi ponuja, je: Na zemlji smo, da bi Boga spoznali in ljubili, po njegovi volji delali dobro in svojo zemeljsko pot zaključili tako, da bi prišli v nebesa.

Biti človek pomeni priti od Boga in iti k Bogu. Semkaj prihajamo od veliko dlje kot od svojih staršev. Prihajamo od Boga, v katerem je doma vsa sreča nebes in zemlje; on nas pričakuje v svoji večni, brezmejni blaženosti. Vmes živimo na tej zemlji. Včasih čutimo bližino svojega Stvarnika; pogosto pa ne čutimo sploh ničesar. Da bi našli pot domov, nam je Bog poslal svojega Sina, ki nas je osvobodil greha, nas odrešil vsega zla in nas zanesljivo vodi v resnično življenje. On je »pot, resnica in življenje« (Evangelij po Janezu 14,6).

»Razodela se je namreč Božja milost, ki rešuje vse ljudi. Vzgaja nas, naj se odpovemo brezbožnosti in posvetnim poželenjem ter razumno, pravično in res pobožno živimo v sedanjem veku, ko pričakujemo, da se bosta uresničila blaženo upanje in pojavitev slave vélikega Boga in našega odrešenika Jezusa Kristusa, ki je dal sam sebe za nas, da bi nas odkupil iz vse nepostavnosti in nas zase očistil kot lastno ljudstvo, ki je vneto za dobra dela.« (Pismo Titu 2,11–14)

Prepričan sem, da nam ta odgovor o poklicanosti, o tem, da smo na poti od Boga k Bogu, pogosto uide iz glave. Potem nas zagrabi panika in tekamo gor in dol, bežimo v razne odklope ali pa se nesrečni sesedemo v kot in čakamo, da vse mine. Mir bomo našli, če nam bo ves čas jasno, da smo poklicani, najprej k polnosti življenja, potem k uresničitvi svoje moškosti oz. ženskosti, kot očetje in matere ter h konkretni poklicanosti bodisi v zakonski ali samski stan.

»Hočem, da bi bili vi brez skrbi. Kdor ni oženjen, skrbi za to, kar je Gospodovo, kako bi ugajal Gospodu, kdor pa je oženjen, skrbi za to, kar je svetno, kako bi ugajal ženi, in je razdvojen. Samska in deviška skrbi za to, kar je Gospodovo, da bi bila sveta po telesu in po duhu. Tista pa, ki je omožena, skrbi za to, kar je svetno, kako bi ugajala možu. To pravim vam v korist; ne zato, da bi vam nastavljal zanko, temveč zato, da bi mogli pošteno in nemoteno služiti Gospodu.« (Prvo pismo Korinčanom 7,32–35)

Ves mir je pravzaprav v tem, da se zavemo, da večjega od biti zvest sebi in Bogu ni. In da je za to treba ves čas ohranjati stik s tistim, ki nas je poklical. Zato pravi poročilo o natrpanem Jezusovem urniku, da je še pred svitom vstal, da bi molil. Molitev je gotovo drugi temelj našega miru.

In mogoče še tretja misel, kaj nam ohranja mir. Kljub načrtovanju se moramo zavedati, da je gospodar življenja Bog. Jezus verjetno ni predvideval, da ga bodo sredi molitve prekinili apostoli ali pa, da bo pri Simonu namesto večerje najprej dobil bolno taščo. Ker zaupa, da je vse v rokah njegovega Očeta, sprejme dejstva, ki jih kaže življenje, in svoje predstave in načrte popravlja ob konkretnih situacijah. Kako drugače od nas?! Ko ne gre vse po naše, se jezimo. Da, ker ne zaupamo, da vse vodi Oče, Bog.

Ohranjati mir, kljub napornim dnem, je torej ob Jezusovem zgledu mogoče po naslednjih korakih:

Če se bomo trudili posnemati Jezusov zgled, nam njegov mir zagotovo ne uide: »In mir Božji, ki presega ves razum, bo čuval in ohranil srca vaša in misli vaše v Kristusu Jezusu.« (Pismo Filipljanom 4,7)

Molitev:

Gospod, Aba, Oče, zahvaljujem se ti za vse, kar mi podarjaš. Veselim se tvoje ljubezni. Vem, ti si z menoj. Hvala ti! Naj me skrbi ne vznemirjajo in begajo. Naj izražam svoje želje tebi in se ti v molitvi in prošnjah zahvaljujem. Tvoj mir naj bo v meni in mojih prijateljih. Mir, ki presega moj razum, naj varuje moje srce in moje misli v Kristusu Jezusu. Naj bo v mojih mislih vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je krepostno in hvalevredno. Tvoja milost naj me vodi po poti tvoje ljubezni v trpljenju in veselju. In ti, Bog miru, bodi z mano. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.

Z.M.