Views: 140
Ta teden je znani ateist, Richard Dawkins, pojasnil svetu, da je »pripadnik krščanske kulture«. Hvaleč svojo civilizacijo, je Dawkins izjavil:
»Mislim, da smo – kulturno gledano – krščanska dežela. Samega sebe imam za pripadnika krščanske kulture. Nisem vernik. Vendar obstaja razlika med vernim kristjanom in pripadnikom krščanske kulture. Kot veste imam rad krščanske himne in božične pesmi. V krščanskem etosu se nekako počutim doma. In mislim, da smo v tem smislu krščanska dežela.«

Dawkins je nato pohvalil krščanstvo, da je »v osnovi dostojna religija, kar pa ne bi mogli reči za islam.«
Dawkinsov zagovor krščanstva s stališča uporabnosti ni nič novega. To je že dolgo tega storil strupeni kritik cerkve – Voltaire – s svojo slavno izjavo: Če Bog ne bi obstajal, bi si ga bilo potrebno izmisliti. A težava takega zagovora je, da ne gane vernikov. Civilizacije preprosto ne morete zgraditi na judovsko-krščanskih temeljih in obenem zagovarjati stališče, zakaj je le-te potrebno razpustiti.
Pravzaprav se je Zahodna civilizacija obsodila na propad ravno zato, ker se nikakor ne more ponovno povezati s svojimi religioznimi koreninami.

Filozof Will Herberg je zapisal:
»Moralni principi Zahodne civilizacije dejansko v celoti izhajajo iz tradicije, ki temelji na Svetem pismu in ohranjajo svoj pomen samo v kontekstu te tradicije … Rezano cvetje ohrani svojo barvo in vonj, a le toliko časa, dokler lahko ohranja vitalnost, ki jo je potegnilo iz odrezanih korenin. Ko tega ni več, oveni in odmre. Enako velja za svobodo, bratstvo, pravičnost in osebno dostojanstvo – vrednote, ki tvorijo moralni temelj naše civilizacije. Brez življenja porajajoče vere, iz katere izhajajo, ne morejo ohraniti niti smisla niti vitalnosti.«
Mi smo civilizacija rezanega cvetja.
In rezano cvetje na koncu odmre.

To nikoli ni bilo bolj očitno kot ta teden, ko se je Bidenova administracija odločila, da bo počastila na novo izumljeni Dan vidnosti transspolnih oseb na velikonočno nedeljo. Ideologija spola je simptom drsenja naše družbe nazaj v gnostično poganstvo, v katerem nas nevidne kaotične sile premetavajo naokrog in v katerem narava neposredno nasprotuje svobodi našega breztelesnega bistva. Prav nič nenavadnega ni, da ideologiji spola nasprotujejo prav vse svetovne religije.
A zatrjujoč, da se tega magičnega praznika ne da premakniti, je Bela hiša izdala serijo izjav, s katerimi je slavila radikalno ideologijo spola, vključno z močno žaljivo izjavo, v kateri je predsednik ZDA citiral 1. Mojzesovo knjigo, češ, da so transspolni ljudje »ustvarjeni po Božji podobi« – pri čemer pa je prezrl zadnji del stavka iz Svetega pisma, ki pravi »moža in ženo ju je ustvaril«. Le kako bi lahko človek našel boljši trenutek kot je Velika noč, največji krščanski praznik, da se lahko pokloni povsem novi religiji?
Dawkins ima vsekakor prav, ko trdi, da je civilizacija, temelječa na Cerkvi, boljša od civilizacije, temelječe na alternativnih vrednotah. A dejstvo je, da cerkve ne smejo biti prazne, biti morajo polne. V katedralah, ki za Dawkinsa označujejo Britanijo, morajo doneti krščanske himne, da bi le-te ohranile svojo svetost in pomen. Brez tega so zgolj čudoviti primerki stare arhitekture, kamniti ostanki mrtve civilizacije.

A naša civilizacija mora živeti. To pa pomeni več kot le kulturno krščanstvo. Pomeni, da se moramo ponovno povezati z virom naših vrednot – Svetom pismom, ki je navdihovalo naše očete in naše dede.
Prevod in priredba po avtorju Benu Shapiru s Townhall.com (https://townhall.com/columnists/benshapiro/2024/04/04/the-cut-flowers-civilization-n2637325).
Robert Pevec