Hits: 17
Kar spreletelo me je. Ideja o tem, kako brezbrižno, vzvišeno in egocentrično sem živela. Podlegla sem ideji, da rabim vedno več, da moram doseči še boljše in vedno ravnati še bolj popolno. Prevzetnost, ošabnost, napuh, ponos, arogantnost, sebičnost, lakomnost,…
Družina, ki je bila zdrava in kjer smo se (pretežno) dobro razumeli, je bila samoumevna.
Služba, ki mi je poleg zaslužka omogočila socialno vpetost, intelektualno platformo in karierni izziv, mi je bila na trenutke povsem odveč.
Prostočasne aktivnosti, brezbrižna druženja s prijatelji, sprehodi po naravi, so mi odjemali dragocen čas in iz mene vlekli preveč energije, zato sem jih zavestno odstranila iz svojega vsakdana.
Bog, katerega sem od nekdaj prosila za vse to, je bil zame tam nekje. Bil je, vreden spoštovanja, a pogosto ne dovolj, da bi mu namenila vso pozornost.
Danes sem doma.
Družina je edino zavetje, edina zabava, vir ljubezni, sreče, notranjega miru. Družina je privilegij, ki je ves čas na razpolago in ob meni.
Ko bi le lahko brezbrižno šla v službo, klepetala s prijateljico, nakupovala med množico, peljala otroka na igrišče, pela v zboru, srečala stare znance na kavi, šla v kino, gledališče, celo na nogometno tekmo…
Čez noč je vse, kar se je zdelo samoumevno, postano visoko cenjena dobrina in kar sem štela za nepomembno, je zasijalo v novem pomenu. Naenkrat kličem k Bogu in ga rotim, naj mi bo blizu, naj me ne zapusti in naj na sveže začutim njegovo navzočnost.
Po nekaj dneh izolacije je moje srce prevzelo spoznanje, da smo dobili novo priložnost. Priložnost, da se upočasnimo, prizemljimo in postanemo človeški. Odslej je zame vrlina biti skromna, saj je nakopičeno bogastvo povsem izgubilo pomen. Vrednota je biti prijazna do vsakogar, ki ga zelo poredko srečam, biti radodarna, saj mnogi trpijo še večje pomanjkanje kot sama, vesela, saj je trenutni čas mnoge udaril z žalostjo in bolečino. Znova sem zadovoljna z malim, srečna da je nov dan, hvaležna za dih, saj je vsaka od teh stvari Božji dar in izraz Njegove milosti.
Zanimivo, ves svet je bilo treba pretresti in ustaviti, da je moj um dojel in moje srce ponotranjilo, da se svet ne vrti zaradi mene, in da so pomembnejše stvari, kot zgolj moj velik ego. Nebeški Bog je v svoji previdnosti našel pot, da je tudi meni, predstavnici človeštva sodobnega sveta, pokazal, da se zna vse v trenutku sesuti in porušiti, Njegova ljubezen pa ostaja neomajna, Njegova preskrba najbolj popolna in Njegova modrost edina vredna zaupanja.
Povzeto po spletni strani Binkoštne cerkve v Murski Soboti. Avtorica: Tina Grabar Bojnec