Views: 70
Ob korona-krizi je marsikdo govoril, da ne bo nič več tako, kot je bilo. Da ne moremo in ne smemo več nazaj v stare tirnice potrošništva, uničevanja okolja, nenehne naglice in izkoriščanja
. Drugi so skeptično pripominjali, da se bodo vsi čudili, kako hitro bo spet vse nazaj, kot je bilo. Heraklit pa modruje, da nikoli ne stopaš v isto reko.
Kristjani so v prvih letih bili precej prepričani, da bo sveta, kot so ga doslej poznali, tudi na zunaj ravnokar konec. A s prihodom Svetega Duha se je pokazalo, da se pravi preobrat, prelom, dogaja na duhovni ravni – in manj očitno. Da je prava apokalipsa apokalipsa srca.
Pri čemer pa seveda zunanji dogodki niso brez vpliva. Niso bili skozi zgodovino, tudi danes niso. A za Jezusovega učenca se njihov pomen razbira skozi logiko milosti in Duha. Ne gre za to, da bi v dogodkih zgodovine pretirano iskali neke simbolne in ideološke prvine – sploh v aktualnosti je to pravzaprav ogabno (“Covid je kazen za brezbožni Zahod” – v obraz vsem iskrenim častilcem Boga tudi na Zahodu). Pač pa gre za to, da ko skozi dogodke sveta stopamo po navdihu Duha, nas to spreminja, nam odpira oči. Bolj kot napenjanje razuma, bolj kot projektice in moraliziranje. Poslušaj in sledi!
Preljubi, nestrpno pričakujete prihod božjega dneva, zaradi katerega bo nebo razpadlo v ognju in se bodo prvine raztopile v požaru. Po Gospodovi obljubi pa čakamo novih nebes in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost. Ko pričakujete ta dan, preljubi, si prizadevajte, da vas najde brez madeža in brez graje v miru; odlašanje našega Gospoda imejte za zveličavno. Preljubi, ko to veste naprej, se varujte, da vas zmota brezbožnih ne potegne s seboj in ne izgubite lastne trdnosti. Rastite v milosti in spoznanju našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa. Njemu slava zdaj in na dan večnosti. Amen. (2 Pt 3,12-15.17-18)
J.