Views: 36
Veselje, odrešenje in mir
»Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: ›Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapústil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izróčil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naróčil, naj čuje. Čujte torej, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar, zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori, da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!‹« (Evangelij po Marku 13,33–37)
O prebranem odlomku sem razmišljal v luči odlomka iz knjige Skrivnost vztrajanja v ljubezni duhovnega pisatelja Johna Powlla. Takole pravi: »Bistvena žalost naše človeške družine je v tem, da zelo malo ljudi začne uresničevati svojo polno zmogljivost. Sprejemam oceno teoretikov, da povprečen človek izrabi le deset odstotkov svojih potencialov. Vidi le deset odstotkov lepote sveta okoli sebe. Sliši le deset odstotkov glasbe in poezije vesolja. Duha le desetino vonjav na svetu in okusi le desetino slasti življenja. Samo deset odstotkov je odprt za svoja čustva, nežnost, čudenje in spoštovanje. Njegov um zajema le droben del misli, razmišljanj in razumevanja od tega, kolikor je zmožen. Njegovo srce le deset odstotkov živi v ljubezni. Umrl bo, ne da bi kdaj resnično živel in resnično ljubil. Zame je to najstrašnejša od vseh možnosti. Res ne bi hotel misliti, da bi ti ali jaz morda umrla, ne da bi resnično živela in resnično ljubila.« (Powell, 10–11)
Zdi se, da so se v »zlatih šestdesetih letih« v naši civilizaciji zavedeli tega. Spoznali so, da smo grozno omejeni s pravili. Razvili so tako imenovano svobodno misel, dovolili so si čutiti, gledati, poslušati in okušati. Vse je bilo dovoljeno, vse je bilo dobro in vse je bilo prav, samo da je prijalo. Postali so čuječi na to, kaj vse še lahko okusijo, doživijo, a so postajali vedno bolj nesrečni. Posledice tega lahko prepoznamo v današnji družbi. Pravil nihče ne mara več, vse nas utesnjuje, hkrati pa smo najbrž stopili do roba doživljanja, ko smo se celo svobode prenajedli.
Pa se vrnimo k prebranem odstavku. Kaj hoče Jezus z današnjim odlomkom? Slišati je prav neprijetno. Kot da gre spet samo za izkazovanje gospodarjeve oblasti in moči. Že dobro poznamo odlomke o zahtevnem gospodarju, o tistem, ki deli svojo čredo in neposlušne pomori, tistem, ki deli talente in malopridnega uniči, pa o muhastem ženinu, ki ne pride ob času, nazadnje pa nastradajo dekleta, ki jim je zmanjkalo olja v svetilkah. Je to podoba ljubečega očeta? Žal ne. Ali je Jezus obupal nad tem, da nam bo uspel dopovedati tako pomembne stvari na lep način? Najbrž tudi.
Kakorkoli obrnemo, sporoča nam, da moramo biti čuječi. Pa ne zaradi muhastega in grobega gospodarja, ampak zaradi tega, kar bomo zamudili, če ne bomo čuječi. Ali je to tisto, kar se bojimo zamuditi in kar počne današnji svet? Čutiti, doživljati, uživati? Da in ne hkrati! Kaj pravzaprav ta gospodar prinaša svetu? Pomislimo, kakšno bo sporočilo božiča. Veselite se, odrešenje se je približalo. Odrešenik prinaša mir. Gospodar svetu prinaša troje: veselje, odrešenje in mir.
Čujte pa ne pomeni: ves čas oprezajte, kdaj pride gospodar. Ne pomeni: ne spite v miru, da ne zaspite, ne jejte v miru, da ne spregledate. Ne, ampak čujte, kaj vam je v mir in kaj vam mir krade. Kajti če boste čuječe opazovali, kaj vas vznemirja in kaj vam je v mir, boste opazili, kdaj se bliža kralj miru. A lahko rečemo, da se bliža svetu, ki hoče biti prebujen in čutiti. A čutiti tisti mir, ki ga svet ne more dati. Globlje od brezbrižnega odnosa do vsega, kar vznemirja našo notranjost.
Čujte ne pomeni: bodite v strahu, kdaj pride gospodar, ampak čujte, kaj vas v življenju usužnjuje, dela zvezane. Kajti gospodar je tisti, ki želi, da ste svobodni, je odrešenik. Če najdete pot do svobode, ne boste zaslepljeni gledali v napačno smer, ko bo prišel. Da, takšni logiki čutenja tega sveta se bliža kralj miru. Tudi Gospodar hoče, da smo svobodni, a nas opozarja, da svoboda ni v neodgovornosti.
In še tretje, čuti ne pomeni biti pasiven, zdolgočasen in naveličan. Čuti pomeni biti pozoren na življenje in ga živeti na polno. Pomeni čuti, kaj te v resnici razveseljuje in kaj to veselje poglablja. Živeti veselo in ustvarjalno, kljub težavam in preizkušnjam. To ni veseljačenje in umikanje težkega iz zavesti. To je veselje v trdem delu in globoki zavesti, da smo ljubljeni.
Adventni čas je lahko priložnost, da se osvobodimo vsega, kar počnemo zaradi gospodarja ali v brezglavem hlepenju po doživljanju. Ni treba biti čuječ glede gospodarja, ki pride. On je že tu, v tvojem srcu, in ti govori, kaj ti prinaša mir, svobodo, veselje. Bodimo čuječi vsak trenutek glede miru, svobode, veselja in zagotovo bomo srečali Gospodarja, ko pride, saj je on sam vse to in še več.
Jezus nas s pomočjo prilik spodbuja k čuječnosti in skrbnosti. S tem nama pove veliko več, kot smo pripravljeni verjeti. Dobrine so začasne in nestalne. Takšno je tudi naše življenje. Začasno in nestalno. Ali torej biti čuječ in buden pomeni, da svoje in naše začasnosti in nestalnosti nikdar ne izgubim iz zavesti? Ali pa čuječnost pomeni s strahom pričakovati prihod gospodarja, ki bo vsekakor prišel in bo svoje služabnike glede na njihovo vedenje nagradil ali kaznoval? Ne eno ne drugo ni evangelijsko.
Evangelijska čuječnost je povezana z nečim drugim. Temelji na izkustvu vere. Temelji na življenju iz Božje obljube, ki se je dotaknila srca. Ni na prvem mestu napor naše čuječnosti, ampak zaznavanje, da je Bog zvest svoji zavezi z vsakim izmed nas.
Čuječnost je mogoča samo zaradi Božjega kraljestva, ki je prišlo k nam. Čuječi smo lahko zato, ker nam je Bog blizu. V Jezusu se je Božja bližina do nas dopolnila in se nenehno dopolnjuje. On nam daje čutiti Božjo brezpogojno zavezo. V njegovi bližini je vir moči za našo čuječnost. On postane zaklad tvojega in mojega srca. V njem se osredotočijo Božje obljube in naša hrepenenja. Čuječnost je napor in prizadevanje, da se srce ne oddalji od resnice, od njega, ki jo zaznavava.
Naš Oče je sklenil, da nam da samega sebe in vse. Oče nam želi absolutno dobro. To je pokazal v Jezusu. Zato smo lahko čuječi in imamo moč za vsak duhovni napor. Če nismo nikdar začutili Božje dobrohotnosti do sebe in drugih, se ne bomo mogli nikakor osvoboditi skrbi in beganja za dobrinami, ki jih potrebujemo za življenje. Svojega nestalnega življenja nikakor ne bomo mogli živeti z gotovostjo. Če nismo zaznali Božje absolutne dobrohotnosti do sebe in drugih, se ne bomo mogli upreti uporabi bratov in sester za lastne sebične namene, s katerimi hočemo zapolniti praznino nestalnosti, ki nas razjeda. Zato vse Sveto pismo ves čas kliče: Ne pozabite, bodite pozorni, bodite budni, čujte!
Molitev:
Pridi, Gospod Jezus, potrebujemo te. Pridi nam blizu. Ti si luč: predrami nas iz sna povprečnosti, zbudi nas iz mraka brezbrižnosti. Pridi, Gospod Jezus, naredi čuječa naša sedaj raztresena srca: daj nam čutiti željo po molitvi in potrebo po ljubezni. Gospod, izkusili smo bolečino in žalost in zaslutili, da nam boš poslal uteho. To tolažbo želimo dobrotno in nesebično deliti z vsemi tistimi, ki so sedaj žalostni in trpijo.
Prosim, Gospod, pomagaj nam najti način, da pokažemo svoje sočutje in usmiljenje z žalostnimi, trpečimi in osamljenimi, s tistimi, ki so brez vsega, in s tistimi, ki so obupani v samoti in osamljenosti, s tistimi, ki v žalosti trpe in ihte. Prosim, pošlji jim Svetega Duha Tolažnika in povej jim, da niso sami, ker si ti z njimi vse dni. Ob njih si, v njih si in z njimi si, čeprav te ne vidijo, ker si neviden, vendar vseprisoten ter usmiljen. Čeprav te ne vidimo, ker si Sveti Duh Tolažnik, pa vemo, da si pri nas in da nikoli nismo sami. Gospod, prosim, daj mi čisto srce, da te bom duhovno videl in razumel. Daj mi duha ponižnosti, da te bom lahko v tišini srca poslušal in slišal, daj mi duha ljubezni, da ti bom služil, in duha vere, da vedno ostanem pri tebi in v tebi, Gospod, v molitvi in prošnjah.
Prosim, Gospod, naj sleherni del mojega žitja in bitja služi tebi v slavo in naj me nikdar ne zajame dvom, žalost in obup zaradi trpljenja, saj si ti bil, si in boš z menoj povsod, vse dni in na veke. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.