Hits: 6
»In tudi mi vam oznanjamo, da se je izpolnila obljuba, dana očetom. 33 Bog jo je izpolnil nad nami, ki smo njihovi otroci, s tem da je obudil Jezusa, kakor je zapisano v drugem psalmu: Ti si moj sin, danes sem te rodil.« (Apostolska dela 13,32–33)
Odlomek iz Apostolskih del prinaša Pavlov govor v antiohijski shodnici. Prebivalci Jeruzalema in njihovi voditelji, pravi apostol, niso prepoznali Jezusa in so ga obsodili, on pa je potem, ko je umrl, vstal. »In tudi mi vam oznanjamo, da se je izpolnila obljuba, dana očetom. Bog jo je izpolnil nad nami, ki smo njihovi otroci, s tem da je obudil Jezusa.«
S to Božjo obljubo v srcu so se podali na pot, pa tudi iz gotovosti, ki je izhajala iz védenja, da so »izvoljeno ljudstvo«. Pogosto nezvesto ljudstvo je zaupalo v obljubo, ker je vedelo, da je Bog zvest. In zato je šlo naprej, ker je zaupalo v Božjo zvestobo. Tudi mi smo na poti. Smo na poti … in ko se vprašamo: »Da, na poti, ampak na poti kam?« Da, v nebo! In kaj je nebo? In tu se začnemo v odgovorih spotikati, ker ne vemo dobro, kako izraziti, kaj je nebo. Večkrat mislimo na abstraktno nebo, na oddaljeno nebo, nebo …, da, dobro je tam … Nekateri mislijo: »Malo dolgočasno bo vso večnost biti tam.« Ne, nebo ni to. Gremo namreč po poti proti srečanju, dokončnem srečanju z Jezusom. Nebo je srečanje z Jezusom.
Vrniti se moramo k razmišljanju: Hodim po poti življenja zato, da bom srečal Jezusa. V tem srečanju bomo vso večnost uživali. In se sprašujemo naprej: Kaj pa medtem počne Jezus? Odgovor je, da prav gotovo ne sedi in nas čaka, ampak, kakor pravi evangelij, dela za nas. On sam je namreč rekel: »Verujte vame.« in »Grem, da vam pripravim prostor.« In kaj je Jezusovo delo? Posredniška molitev. Jezus moli zame, za vsakega od nas. Vendar pa si moramo ponavljati in tako sebe prepričati, da je on zvest in da moli zame. V tem trenutku.
Jezus je med zadnjo večerjo Petru rekel: »Molil sem zate.« »Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera.« (Evangelij po Luku 22,32a)
To, kar je rekel Petru, pravi tudi nam: »Molim zate.« Vsakdo od nas se mora zavedati, da Jezus moli zame, dela in pripravlja tisti prostor. On je zvest. On je zvest in to počne zato, ker je obljubil. Nebo bo torej to srečanje, srečanje z Gospodom, ki je šel tja, da pripravi prostor, torej srečanje z vsakim od nas. To nam daje upanje, daje, da upanje raste.
Poleg tega je tudi Pavel prosil za molitev zase vse kristjane v Rimu: »Pri našem Gospodu Jezusu Kristusu in pri ljubezni Duha pa vas opominjam, bratje, da se bojujete z mano v svojih molitvah: prosíte Boga zame.« (Pismo Rimljanom 15,30) Spodbujal je tudi Kološane, naj posredujejo zanj: »Vztrajajte v molitvi, bedite v njej in se zahvaljujte. 3 Obenem pa molíte tudi za nas, da bi nam Bog odprl vrata besede in da bi oznanjali Kristusovo skrivnost. Zaradi te skrivnosti sem tudi v verigah.« (Pismo Kološanom 4,2.3)
Nikjer v nobeni svetopisemski prošnji za posredovanje pa ne kaže, da bi lahko posredovala ali morala posredovati samo določena skupina kristjanov. Miselnost, da je posredniška molitev privilegij in poklicanost samo nekaterih kristjanov, nima svetopisemske osnove. Še huje, to je uničujoča miselnost, ki pogosto vodi v prevzetnost in občutek večvrednosti.
Bog kliče vse kristjane k posredniški molitvi. Božja želja je, da bi bil vsak kristjan redno aktiven v posredniški molitvi. Kakšen čudovit privilegij imamo, da lahko pogumno pridemo pred prestol vsemogočnega Boga z molitvami za druge!
Z.M.