Views: 45
Na nekakšen skrivnosten način se naša vera močno naslanja na žensko ustrežljivo dobrosrčnost. Kot Lidija iz Tiatire v današnjem odlomku, o kateri je rečeno, da je “prisilila” evangeljsko ekipo na obisk. Koliko podobnega, neverjetno lepega, sem sam doživel! Možakarji imamo pogosto velike vizije, pomembne projekte, prelomne ideje, izbrušeno teologijo in doneče pridige. In potem te gospa povabi na kavo. Kar vidim jih, zbrane za mizo, v nekakšni hecni zadregi, ki se brani nenehne skrbne pozornosti; srkajoč opojno tekočino iz starih skodelic, na mizi plehnata posoda s piškoti in zvrhan krožnik domače potice. Če so vse vizije, projekti, ideje, teologije in pridige pogosto udrihali mimo, razbijali vrste ali kar neposredno pohujševali, pa se one v svojem skromnem služenju niso nikoli motile.
Zato sem s takih obiskov, kamor sem se odpravljal včasih res na nek način primoran, občasno tudi z občutkom, da sem se “uboge starke” z obiskom usmilil, vedno znova odhajal pravzaprav ponižan, predvsem pa ožarjen in na sveže maziljen s tisto drobno tkano nežno pozornostjo, ki tvori najbolj zanesljivo blago naše Skupnosti.
Odpluli smo iz Troade in smo se odpeljali naravnost na Samotrakijo, prihodnjega dne pa v Neapolo, od tam pa v Filipe, ki so prvo mesto makedonske pokrajine, naselbina. V tem mestu smo se mudili nekaj dni. Sobotni dan smo šli izven mestnih vrat k reki, kjer smo mislili, da je molivnica; sedli smo in govorili ženam, ki so se tam zbrale. Poslušala je tudi neka bogaboječa žena Lidija iz mesta Tiatire, ki je kupčevala s škrlatom; njej je Gospod odprl srce, da je pazila na Pavlove besede. Ko je bila s svojo hišo krščena, nas je povabila: »Ako ste me spoznali za verno Gospodu, pridite v mojo hišo in ostanite tu.« In primorala nas je. (Apd 16,11-15)
Jernej Kurinčič