Views: 35
»Od tam je prišel v judejsko pokrajino in na drugo stran Jordana. Spet so se zgrnile okrog njega množice in spet jih je učil kakor po navadi. Pristopili so farizeji, in da bi ga preizkušali, so ga vprašali: ›Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?‹ Odgovoril jim je: ›Kaj vam je naročil Mojzes?‹ Rekli so: ›Mojzes je dovolil napisati ločitveni list in jo odsloviti.‹ Jezus pa jim je rekel: ›Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!‹ Ko so bili v hiši, so ga učenci spet spraševali o tem. In govoril jim je: ›Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.‹
Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so jih grajali. Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: ›Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.‹ In objel jih je, položil nanje roke in jih blagoslavljal.« (Evangelij po Marku 10,1–16)
Pogled se mi ustavi na trdosrčnosti. Trdosrčnost je problem, zaradi nje je Mojzes dovolil možu, da ženi da ločitveni list.
Kje vse je danes trdosrčnost?
Srce je otrdelo za greh je bilo prvo, kar sem pomislil. Otrdelo je za rast v ljubezni, za iskanje resnice. Vsi obtičimo kar nekje na sredi. Hrepenenja po lepem so marsikje ubita. Molitev in kesanje pa počasi izgineta iz naših življenj. Spomnil sem se letaka, ki mi je pred tremi leti prišel v roke, kjer so agencije vabile na novoletno zabavo, v kateri naj se bruci prepustijo skušnjavam, kjer ne bo greha, ker se bodo za greh lahko »pokesali« na »after party«. Ni kaj, uspešen marketinški pristop, toda žal za ceno otemnjenosti srca. Da, trdosrčnost se je razbohotila. Kjer ne priznamo greha, ni srca, je le še kamen!
Te misli lahko vsak razume po svoje in tudi z zadržkom. Zavedam se, da je ta poziv namenjen najprej meni. Ker premalo molim in preveč računam nase! A verjamem, da so omenjene stvari spodbuda tudi za vse nas.
Kako razumem te misli?
Vsekakor molitev brez zavzetega dela na naši osebni duhovni rasti in brez prizadevanj za iskrene in ljubeče odnose ne bo rodila sadov. A tudi naša prizadevanja brez molitve bodo prazna in brez uspeha. Združimo torej oboje: molitev in delo.
Za kaj naj molimo?
1. Da bi premagali otrdelost svojega srca: ki se mu ne ljubi rasti v kreposti, ki ne verjame več v čudovito lepoto ljubezni, ki ubija hrepenenja po lepoti in resnici.
2. Da bi s svojim zgledom in molitvijo spreminjali družbo, ki je postala neobčutljiva za greh in zlo.
3. Da bi z molitvijo našli pravo besedo za druge. Kako naj vem, kaj Bog hoče, če ne molim?
Ne pozabimo: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi,« je Jezusove besede zapisal apostol Matej. Molitev kliče blagoslov v naše življenje in življenja naših bližnjih, molitev dviga našo skupnost. V lepih trenutkih nam sama privre molitev zahvale in slavljenja, v težkih, kadar smo v stiski, v molitvi izražamo svoje prošnje.
V molitvi se opazujmo in bodimo pozorni na svoje prošnje. Kaj imam v mislih? »Učitelj, želiva, da …« (Evangelij po Marku 10,35) Učitelj, »… daj nama, da … « (Evangelij po Marku 10,37) Morda si tega ne priznamo, a kakor Janez in Jakob govorimo velikokrat tudi mi. Vsaj ko se obračamo na Boga. Mene so njune besede spomnile na moje molitve.
Morda ne molite več. Pa ne zato, ker ne bi znali. Tudi ne zato, ker nimate časa. Če ne molite več ali če ne molite redno, je to zato, ker se vam molitev verjetno ne zdi potrebna, saj se imate sami za dovolj močne, ali pa ker niste videli (ali nočete videti) trenutkov in situacij, ko ste šibki. Ali pa je to tudi zato, ker ste nekoč molili, pa niste dobili tega, kar ste v svojih molitvah prosili, in se vam zdi tako molitev samo izguba časa in praznoverje. Ali pa so vas tega naučili drugi, češ da je molitev nekaj, česar se ne počne, če želi človek pred drugimi izgledati sodoben in inteligenten.
Gotovo obstajajo še drugi razlogi kot ti, ki sem jih naštel, ker jih je verjetno prav toliko, kolikor je ljudi, ki ne želijo moliti. Eno pa je skupno vsem – da ljudje ne molijo, ker se jim zdi molitev neživljenjska. To pa je zato, ker molitve ne razumemo. Kot Zebedejeva sinova namreč mislimo, da je molitev naročanje opravil, ki jih želimo od Boga. Kot so tudi naši odnosi večkrat iskanje lastnega zadoščenja ali servis naših občutkov, želja in potreb.
Toda razmislimo o misli danskega filozofa Kierkegaarda: »Naloga molitve ni v tem, da bi vplivala na Boga, temveč bolj to, da bi spremenila tistega, ki moli.« Ponovimo še enkrat: človek potrebuje ljubezen. In samo iz ljubezni lahko ljubi. Če torej želimo živeti in ljubiti, moramo čutiti, da smo ljubljeni in da nas ljubi Bog. Da pa bi to začutili, moramo moliti. In če ne čutimo ljubezni Boga in če zato ne moremo ljubiti, je to zato, ker smo nehali moliti.
O tem se pogovarjamo, ko govorimo o molitvi: o odnosu, o ljubezni med Bogom in človekom. O našem prvem odnosu. O delu našega življenja, ki je ključno za to, da kot človek preživim. Ne o servisu, ne o trgovini, ne o sužnjelastništvu … O ljubezni. In če govorimo o ljubezni, potem ni treba veliko razlagati, da Bog v tem odnosu nikoli ne ravna samovoljno ali iz kaprice, ampak vedno v skladu s tem, kar mu narekuje ljubezen. Da, tudi takrat, ko ne usliši molitve. Lahko smo gotovi, da nekdo, ki nekoga ljubi, vedno naredi to, kar je zanj najboljše. In vemo, da to ni nujno to, kar prosi človek.
Zato je to odnos, v katerem ni gospodovanja, ampak služenje – pri čemer Bog služi človeku, tako da mu daje življenje, človek pa Bogu, tako da sprejema, kar mu ta daje. Kot zgled se postavi kar Jezus sam. Ni prišel, da bi mu stregli, da bi mu torej bilo ustreženo, temveč da bi on stregel, da bi on ustregel Bogu in s tem ljudem – in nenazadnje tudi sebi.
Tak je Jezusov odgovor. Da bi vedeli, kako moliti. Morda besede niti ne bodo potrebne. Saj je molitev bolj poslušanje kot govorjenje, bolj učenje kot poučevanje Boga.
Z.M.