Hits: 12
Maske so padle in pokazala se je družba dveh ravni, kjer so ena pravila za elite in druga za preostale
Na kateri strani žametne vrvi ste? Ste eden izmed »cool« otrok? Ste se rodili na pravi strani ulice? So vaši predniki pripluli na ladji Mayflower? Ste na seznamu Forbes 400 najbogatejših Američanov? In zdaj še eno vprašanje glede vašega družbenega statusa: Je vaš status dovolj visok, da vam ni treba nositi maske?
Na to zadnje vprašanje pomislimo ob podelitvi nagrad emmy v Los Angelesu, ki je pokazala striktno dvorazrednost: Hollywoodski bleščeči nastopači in gostje niso nosili mask, uslužbenci pa so jih.
To je bilo očitno preveč za komika Setha Rogana, ki je napadel organizatorje, rekoč:
»Rekli so, da je to na prostem. Ni. Lagali so nam.«
Najbrž ni treba poudariti, da je CNN vedno pripravljen pomagati eliti izviti se iz optično nerodne situacije; pohitel je s sledečim pojasnilom:
»Oddelek za javno zdravje losangeleškega okrožja mi pravi, da podelitev nagrad emmy brez mask ne krši predpisov okrožja glede obveznega nošenja mask, saj filmska, televizijska in glasbena produkcija sodijo med izjeme.«
In tako smo bili obveščeni, da so tisti, ki se ukvarjajo s filmsko, televizijsko in glasbeno produkcijo, imuni na virus in da ga, očitno, tudi ne morejo prenašati. Še kakšno vprašanje?
Podelitev emmyjev je bila seveda samo del vzorca: Eno pravilo zame in drugo pravilo zate.
Mesec dni pred tem je neavtorizirana fotografija pokazala Baracka Obamo, kako pleše (brez maske) na svoji razkošni zabavi za šestdeseti rojstni dan v svojem 30 milijonov dolarjev vrednem dvorcu na otočku Martha’s Vineyard – arhetipski trdnjavi elitnega liberalizma.
Nato smo septembra videli podobno razdelitev glede na statusni razred na gala prireditvi Metropolitanskega muzeja na Manhattnu: tisti, ki so plačali 30.000 $ za vstopnico, niso nosili mask, tisti pa, ki so stregli pijačo in prigrizke, so nosili maske.
Kot je zajedljivo pripomnil komik Bill Maher: »Kar naj zaposleni nosijo maske, to je liberalni pristop.«
Poleg tega je v svojem lastnem slogu Marije Antoanete županja San Francisca, London Breed, izvzela samo sebe iz pravil svojega lastnega mesta glede nošenja mask v nočnem klubu, ker … no, je pač tako zelo uživala v glasbi. Ne da bi se kakorkoli opravičevala in z očitno pripravljenostjo po ponovitvi takega dejanja je dejala novinarjem: »Vstala sem in začela plesati, ker sem začutila vzdušje, in nisem razmišljala o maski.«
Medtem pa se pravila zaostrujejo za vse preostale. Univerza Južne Kalifornije, na primer, zahteva od svojih študentov prava, ki so skoraj vsi mladi in zdravi, da v notranjih prostorih ves čas nosijo maske. Če želijo jesti ali piti, morajo to storiti zunaj.
Vse to je bilo preveč za ikonoklastičnega levičarja Glenna Greenwalda, ki je čivknil:
»Predstavljate si, da ste študent USC in ste ravnokar gledali, kako so bili na Obamovi zabavi vsi brez mask, pa na emmyjih, pa županja SF v svojem nočnem klubu, kalifornijski guverner na večerji z lobisti, AOC v Met, nato pa vam ukažejo, da morate biti v notranjih prostorih ves čas z masko, ne dovolijo vam niti jesti niti piti.«
Če vam je kaj v tolažbo – vedno je bilo tako, da so se bogati in močni povzdigovali na vse mogoče načine. V starem Rimu, na primer, so člani razreda senatorjev nosili eno škrlatno črto na svojih togah, to je bil latus clavus. Obenem so člani ekvestrskega razreda nosili dve škrlatni črti, to je bil clavus angustus. Najbrž ni treba poudarjati, da plebejci niso smeli nositi takšnih oblačil, kaj šele sužnji. Torej vidite: hierarhija je bila razvidna že na prvi pogled, z uporabo kosov oblačil.
Kot pravijo za zgodovino: bolj ko se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake.
V ne tako davnih časih se je za dobrega opazovalca statusne simbolike izkazal ameriški ekonomist Thorstein Veblen. V svoji knjigi The Theory of the Leisure Class [Teorija brezdelnega razreda] je razdelal svoja opažanja glede »očitne porabe«. Bogataši namreč niso le srečni, da so bogati, pogosto imajo tudi potrebo po razkazovanju tega bogastva. Kot je zapisal Veblen: »Poraba luksuznih dobrin je … znak gospodarja.«
Veblen nikoli ni pisal o maskah, a ga je zaradi njegove pronicljive študije bogatih in slavnih vredno prebrati. Ko je pisal o tistih, ki si želijo razkazovati svoje gospostvo, je opazil, da »ko se bogastvo kopiči, brezdelni razred razvija vedno nove funkcije in strukture« in tako vzpostavlja »zapleten sistem ravni in stopenj.«
Če je torej novi statusni simbol to, da nečesa ne nosimo, na primer maske, je to povsem sprejemljivo. Glavni cilj premožnih je v tem, da se zagotovi vidno razlikovanje med njimi in vsemi ostalimi. Če torej bogatim ni treba nositi mask, morajo vsi ostali pač nositi maske – to je pač samo še eden izmed načinov, da se pokaže, kdo je bogat.
In zdaj k Ameriki, kjer so bogati prevzeli nadzor nad vladajočim aparatom in ga navdušeno uporabljajo za izražanje svoje moči. Kot je leta 2010 zapisal pokojni Angelo Codevilla:
»Ameriški vladajoči razred govori jezik ter ima okuse (in) navade … Nelagodno vlada večini Američanov, ki niso naklonjeni vladi.«
In res smo v zadnjem desetletju opazili nove kategorije, ki ločujejo višje razrede od množic. Na primer jezik »prebujenosti« (wokeness) je neka vrsta »očitne porabe« in očiten mejnik razredne pripadnosti. Morate namreč razumeti, da elite obiskujejo prave šole in tako vedo, kako se uporablja specialne besede, kot so »cis«, »heteronormativnost« in, kar je še posebej ironično, »privilegij«.
Tak ezoterični jezik označuje elito za nekaj posebnega in dobrega, medtem ko se »rasistični proletariat« še vedno ubada s takimi »zastarelimi koncepti«, kot so »biti slep za barvo kože« in »vsebina našega karakterja«.
In karavana gre dalje. Zgornji sloj, kot je razvidno vsepovsod okrog nas, ves čas vzpostavlja distanco med seboj in preostalimi.
Tako je, na primer, pred časom The Wall Street Journal poročal o dvotirnem sistemu na Facebooku. Kot so zapisali:
Mark Zuckerberg je javno izjavil, da Facebook Inc. omogoča svojim več kot trem milijardam uporabnikom možnost izražanja na enakem nivoju kot političnim, kulturnim in novinarskim elitam in da njegovi standardi vedenja veljajo za vse, ne glede na njihov status ali slavo.
V resnici pa je, kot je razkril Journal, približno šest milijonov uporabnikov Facebooka – približno 0,2 % vseh uporabnikov, v elitni kategoriji, znani kot »XCheck«. Po zatrjevanju časopisa XCheck pomeni, da je »podjetje za kulisami zgradilo sistem, po katerem so uporabniki z visokim profilom izvzeti iz nekaterih ali vseh njihovih pravil«.
Journal je tudi citiral eno izmed internih okrožnic, v kateri je bilo navedeno, da gre pri XChecku za »zlorabo zaupanja«, dodano pa je bilo tudi: »V resnici ne delamo tega, kar javno trdimo, da delamo.« Okrožnica je nadaljevala: »Za razliko od preostale skupnosti lahko ti uporabniki kršijo naše standarde brez kakršnihkoli posledic.« Natanko tako. Kaj pravite o tem: dvojni standard, dve ravni.
V devetdesetih letih je Robert Reich, ki je služboval v kabinetu Billa Clintona, skoval izraz »nasledstvo uspešnih«, s katerim je poskušal zajeti idejo o dvotirnosti: bogati si preprosto kupijo svojo pot iz težav, ki so del življenja. In seveda je bogat liberalni demokrat pač vedel, kako je s tem.
Za nadaljnjo ilustracijo tega nasledstva uspešnih se lahko spomnimo na hollywoodski film Elysium iz leta 2013, ki je prikazoval prihodnost, v kateri so superbogataši zapustili onesnaženo in osiromašeno Zemljo in se zatekli na razkošne vesoljske kolonije.
V svoji kritiki filma je John Nolte (Breitbart News) spoznal, da Elysium sploh ni bil tako velik produkt domišljije – kajti že danes (ali 2013, ko je Nolte zapisal svojo kritiko) bi lahko nekdo, ki bi stal na prašnih ravnicah Los Angelesa in pogledal zgoraj po pobočjih:
»Lahko vidite Elysium. In če resnično dobro pogledate, lahko vidite večno mladega Matta, Bena, Jacka, Brada, Meryl, Julio in Georgea, kako sedijo ob lesketajočih se bazenih, srkajo pijačo in uporabljajo bankovce za milijon dolarjev, da si lahko obrišejo socialistične solze, ki jim jih prinaša grozljiva predstava, ki se odvija pod njimi.«
Če bi Elysium posneli danes, bi morda vključili tudi zadevico ali dve glede obveznih dodatkov, kot so na primer maske. Na ravnici so obvezne, v Elysiumu so sramotne.
In zdaj k Ameriki 2021. Bogati igrajo po pravilih, ki jim ustrezajo, in poskušajo doseči, da bi vsi ostali igrali po pravilih, ki jih želijo vzpostaviti. In zdi se, da se vsak nov dogodek z zvezdniki izkaže za nov študijski primer tega dvotirnega sistema.
In mimogrede, smo pozabili omeniti, da je ta dvotirni sistem pritiska zaradi covida-19 najbrž samo vaja za pravi pritisk, ki prihaja zaradi podnebnih sprememb?
Predstavljajte si svet, v katerem elite letijo naokoli v svojih reaktivnih letalih, tako kot vedno, medtem ko se ostali stiskamo v sredstvih javnega prevoza ali pa se prevažamo s kolesi. Za bogate elitiste, vedno željne zunanjih znakov, ki kažejo na njihovo posebnost, je to vsekakor svet, za katerega se splača potruditi.
Prevod in priredba po https://www.breitbart.com/entertainment/2021/09/25/pinkerton-the-mask-comes-off-in-a-two-tier-society-where-theres-one-rule-for-elites-and-another-for-the-rest-of-us/
Če vas morda vsebina prevedenega članka spominja na nekatere domače ministrske »spodrsljaje« s pozabljenimi maskami, »saj so nam postregli samo s sendviči«, »samo mamo sem hotel zapeljati«, pa čivke s Krka in podobno, je to najbrž več kot zgolj naključje.
Težava z vsako elito je namreč osnovna napaka:
Komentar na početje današnjih elit je že pred 2200 leti, napisal modrec Sirah, ko je opozarjal na negativne pojave v družbi in spodbujal verne Jude naj spoštujejo zakon Najvišjega in naj se ne sramujejo vere, takole:
Človekov napuh se začne s tem, da odpade od Gospoda,
da se njegovo srce izneveri svojemu Stvarniku.
Začetek napuha je namreč greh,
kdor se bo napuhu predajal, bo sprožil poplavo gnusobe.
Zato je Gospod takim poslal nezaslišane nadloge
in jih popolnoma uničil.
Gospod je oblastnežem prevrnil prestole
in na njih mesto posedel krotke može.
Gospod je narodom izruval korenine
in na njih mesto nasadil ponižne.
Gospod je narodom opustošil dežele
in jih uničil do temeljev zemlje.
Nekatere je iztrebil in jih uničil
in izbrisal z zemlje njihov spomin.
Ljudem ne pristaja napuh
ne razbesnjena jeza rojenim iz žena. (Sirah 10,12–18)
Robert Pevec