Views: 173
Predstavljajte si, da nosite majico, da imate poster ali mahate z zastavo, na kateri je obraz revolucionarja, borca za pravice zatiranih, avtorja, filozofa, gverilca, brutalnega serijskega morilca, rasista in homofoba. Verjetno ste ga že videli. Ja, to ni nihče drug kot veliki Che Guevara. A kdo se je v resnici skrival za tem imenom?
Mladost
Ernesto Guevara se je rodil 14. junija 1928 v Rosariu v Argentini kot najstarejši izmed petih otrok v premožni družini argentinskega višjega sloja. Ernestito, kot so ga klicali doma, je imel že v rani mladosti precejšnje težave z astmo, vendar se je kljub temu zagnano ukvarjal z najrazličnejšimi športi, od plavanja, nogometa in golfa do ragbija in kolesarjenja. Bil je tudi navdušen šahist, ki se je pogosto udeleževal lokalnih šahovskih turnirjev, in velik ljubitelj literature, zlasti poezije in filozofije.
Leta 1948 se je mladi Ernesto vpisal na študij medicine na univerzi v Buenos Airesu. Zaradi svoje velike želje po »raziskovanju sveta« pa je svoj študij kar dvakrat prekinil. Prvič leta 1950, ko se je s kolesom podal na 4500 km dolgo pot po odročnih predelih severne Argentine, drugič pa leta 1951, ko se je podal na devetmesečno, 8000 km dolgo pot z motorjem po delih Južne Amerike. Svojo pot je kasneje popisal tudi v knjigi, ki je postala uspešnica in po kateri so leta 2004 posneli celo film. Na poti, ki jo je opravil, ga je pretresla revščina in slabe razmere v številnih predelih Južne Amerike, skozi katere je potoval, kar je močno spodbudilo njegove revolucionarne ideje o osvoboditvi celotnega kontinenta.
Po vrnitvi v Argentino je leta 1953 dokončal študij medicine in uradno postal »dr. Ernesto Guevara«. A zaradi izkušenj s svojih dveh potovanj je zaključil, da če želi pomagati ljudem, tega ne more storiti na področju medicine, ampak se mora podati na področje političnega boja. Morda pa je k tej odločitvi botrovalo še eno, malo manj znano dejstvo. Kasnejši raziskovalci njegovega življenja namreč niso uspeli najti nobenih dokumentov ali kopij dokumentov, ki bi potrjevale, da je dejansko zaključil medicinsko fakulteto. Ravno tako pa nihče ni uspel najti nobenih fotografij s podelitve diplom ali kakršnihkoli prič, ki bi potrdile, da je zaključil študij.
Revolucionar
Julija 1953 se je ponovno podal na pot, ki ga je konec leta pripeljala v Gvatemalo. Tam ga je ravnanje podjetja United Fruit Company pripravilo do tega, da je prisegel na podobo nedavno preminulega Stalina, da ne bo odnehal, dokler ne bo uničil teh kapitalističnih hobotnic. Odločil se je, da bo ostal v Gvatemali, da bi pomagal pri izvajanju agrarne reforme in razlastitve, s katerima je pričel gvatemalski predsednik. V tem času je tudi navezal stik s kubanskim beguncem Fidelom Castrom in pridobil vzdevek, po katerem je kasneje postal tako znan – Che (besedica che je besedno mašilo, ki ga Argentinci pogosto uporabljajo v pogovoru).
Maja 1954 je gvatemalska vlada v komunistični Češkoslovaški nakupila večjo količino orožja, zaradi česar so se ZDA odločile, da je čas za ukrepanje. CIA je stopila v akcijo in gvatemalsko vlado je julija istega leta zamenjala vojaška hunta, ki je hitro zlomila komunistični in sindikalni odpor. Che je našel zavetje v stavbi argentinskega konzulata, dokler mu niso omogočili varne poti v Mehiko. Dogodki v Gvatemali so ga dokončno prepričali, da je potreben oborožen boj proti imperializmu, obenem pa je od takrat naprej videl glavnega sovražnika predvsem v ZDA.
V Mehiki se je Che pridružil bratoma Raulu in Fidelu Castru ter njihovemu Gibanju 26. julija, ki si je prizadevalo zrušiti vlado predsednika Batista na Kubi. Aktivno se je udeležil njihovega urjenja v gverilskem vojskovanju in se septembra 1955, pred odhodom na Kubo, poročil z izgnano perujsko ekonomistko in komunistko Hildo Gadea Acosta.
Che in Hilda na poročnem potovanju
Castrovi skupinici sprva ni šlo najbolj po načrtih. Kmalu po prihodu na Kubo so jih napadle vladne enote in od 82 mož se jih je uspelo rešiti le 22, ki so se poskrili v gorah Sierra Maestre. Svet se je dolgo časa spraševal, ali je komu izmed Castrovih mož sploh uspelo preživeti, dokler ni zgodaj leta 1957 novinarju New York Timesa vendarle uspelo najti Castra. Med nadaljevanjem gverilskega boja proti vladi je Cheju uspelo postati pomemben člen uporniške vojske in Castro ga je postavil za poveljnika druge armadne kolone.
Kot poveljnik si je Che hitro pridobil strahospoštovanje svojih tovarišev in postal znan po svoji brutalnosti in brezobzirnosti. Osebno je bil odgovoren za usmrtitev številnih ljudi, ki so jih uporniki sumili, da so obveščevalci, vohuni ali dezerterji. A njegove žrtve niso bili samo vojni sovražniki. Brez težav je ukazal tudi usmrtitve novinarjev, poslovnežev in bivših tovarišev, ki se niso strinjali z njim. Javno se je tudi pohvalil, kako se mu nosnice razširijo, ko uživa ob kiselkastem vonju smodnika in krvi. Najbrž bi se marsikateri psiholog strinjal, da je Che kazal številne znake psihopata, ki je užival v ubijanju.
Njegov poveljnik, Fidel Castro, je cenil Chejeve organizacijske sposobnosti, delavnost in pogum, čeprav je menil, da je bil prepogosto nagnjen k nepremišljenim akcijam in pretiranemu tveganju.
Upornikom je šlo postopoma vedno bolje. Che je odigral pomembno vlogo v bitki za Las Mercedes in se konec leta 1958 izkazal pri zavzetju province Las Villas in zavzetju njenega glavnega mesta Santa Clara. Kubanski diktator Batista je 1. januarja 1959 pobegnil v Dominikansko republiko in 2. januarja je Che vkorakal v Havano. Šest dni kasneje se mu je pridružil še Castro.
Revolucionarna zmaga pa je postregla tudi z neprijetnimi presenečenji, zlasti za Chejevo ženo Hildo, ki se mu je konec januarja pridružila na Kubi. Che namreč v viharnih časih na Kubi ni našel le svojih revolucionarnih marksističnih sanj, ampak tudi novo ljubezen v podobi Aleide March. Hilda je morala pristati na ločitev in Che se je junija istega leta poročil z Aleido.
Che je imel v svojih dveh zakonih pet otrok, vprašanje pa je, koliko jih je imel v resnici. Znan je bil namreč kot precejšen ženskar. Že v svoji mladosti je bil znan po spolnem nadlegovanju služabnic v domači hiši, ženske, s katerimi se je družil, pa je pogosto imenoval kar kurbe. Njegovim uspehom pri ženskah so se čudili celo njegovi tovariši, saj je bil med njimi znan še po nekem drugem vzdevku – chancho [svinja] zaradi precej pomanjkljive skrbi za svojo osebno higieno. Njegova žena Aleida je bila malce manj zadovoljna z njegovim vedenjem.
»Ernesto gre vsak večer ven, se napije in nato privleče neko žensko,« je potožila.
Slasti zmage
Kot pri vsaki drugi revoluciji je tudi kubanski sledilo obdobje, ko je bilo treba osvobojeno in odrešeno deželo očistiti kontrarevolucionarnih elementov.
S tem namenom je Castro imenoval Cheja za poveljnika zaporov v trdnjavi La Cabaña. V petih mesecih njegovega poveljevanja je bilo usmrčenih več sto ljudi. Točno število (kot je to običajno pri izvensodnih pobojih) najbrž nikoli ne bo znano. Che je užival v ritualu, ki je vodil do strelskega voda, in če katera izmed žrtev ni bila takoj mrtva, jo je osebno pokončal s strelom v glavo.
»Revolucionar mora postati hladnokrven stroj za ubijanje, motiviran s čistim sovraštvom,« je dejal.
To pa ni bila edina Chejeva lastnost, ki je v tem času prišla na dan. Izkazalo se je namreč, da je bil tudi rasist in celo homofob.
»Za črnce bomo storili natanko to, kar so črnci storili za revolucijo. S tem mislim: nič,« je izjavil po revolucionarni zmagi. Črnce je pogosto označeval za lene sanjače, ki zapravljajo denar za neumnosti in pijačo, obenem pa je menil, da so ohranili svojo rasno čistost zaradi svojega odpora do kopanja. Pa tudi Mehičani so mu šli v nos, saj jih je označil za trop nepismenih Indijancev.
A precejšnjo ceno so pod njegovo oblastjo plačali predvsem homoseksualci. Revolucionarna oblast jih je nemudoma pozaprla in z njimi ravnala slabše kot s katerimkoli drugim zapornikom. Che je za njih organiziral celo koncentracijska taborišča, iz katerih marsikateri homoseksualec ni prišel živ, ob prihodu pa ga je pozdravil napis: Delo bo iz vas naredilo moške.
Vlada
Che je nato svoje delo nadaljeval z agrarno reformo, ki je omejila velikost kmetij in zaplenila zemljo tistim, ki so je imeli »preveč«. Obenem so tudi prepovedali tujcem, da bi imeli v lasti kubanske plantaže sladkornega trsa.
Junija 1959 je Castro poslal Cheja na trimesečno turnejo po 14 državah, med katero je obiskal tudi Jugoslavijo.
Po vrnitvi na Kubo je Che prevzel vodenje ministrstva za industrijo in se aktivno lotil izvrševanja agrarne reforme, obenem pa se tudi trudil pospešiti opismenjevanje nepismenih prebivalcev in omogočiti dostop do višje izobrazbe vsem slojem prebivalstva.
Sledil je položaj finančnega ministra in položaj predsednika nacionalne banke. A čeprav je Che resnično vodil z zgledom in trdo delal dolge ure, so bili rezultati njegovih ukrepov nič drugega kot katastrofalni. Kuba pred revolucijo res ni bila demokratična država in Batistov režim je znal imeti trdo in tudi krvavo roko. A Kuba je bila vendar eno najpomembnejših gospodarstev Latinske Amerike. Povprečna plača delavcev je presegala plače delavcev v Belgiji, Franciji ali Nemčiji, delavci so imeli osemurni delavnik, pravico do enega meseca letnega dopusta in celo do porodniškega dopusta. A po revoluciji in Chejevih reformah je šlo vse skupaj strmo navzdol – z delavskimi pravicami vred.
Che je želel ustvariti »novega človeka«, ki bo nesebičen, kooperativen, poslušen in pripravljen trdo delati, nepodkupljiv, nematerialist in antiimperialist. Kot dober marksist je vsekakor preziral luksuz in udobnost, zato si je v Havani omislil precej skromen dom z bazenom, sedmimi kopalnicami, savno, masažno sobo, zasebnim pristaniščem za jahto in petimi televizijami.
Njegov standard in revolucionarni uspehi so vsekakor naredili zelo dober vtis na znanega francoskega pisatelja in filozofa Jeana-Paula Sartra in njegovo partnerico Simone de Beauvoir, eno izmed utemeljiteljic sodobnega feminizma.
Jean-Paul Sartre in Simone de Beauvoir s Chejem
Očarani Sartre je Cheja poimenoval »najbolj popolnega človeka našega časa«. Saj veste, kot turist v kratkem času le stežka dodobra spoznaš deželo, ki si jo obiskal.
Ker je Kuba po revoluciji izgubila večino svoji poslovnih povezav z Zahodom, še zlasti z ZDA, se je Che obrnil na Sovjetski blok. Obiskal je več vzhodnoevropskih in drugih komunističnih držav in z njimi sklenil gospodarske sporazume. A vse skupaj kubanskemu gospodarstvu ni kaj dosti pomagalo. Che se je v intervjujih pogosto jezil na neustrezne vladne reforme, a večina ekonomistov je mnenja, da je bil osnovni problem v Chejevem popolnem ignoriranju osnovnih pravil ekonomije.
Prašičji zaliv in raketna kriza
Aprila 1961 je skupina kubanskih beguncev, ki so jih opremile in izurile ZDA, poskusila zrušiti Castrovo vlado z invazijo v Prašičjem zalivu. Poskus je klavrno propadel in avgusta istega leta se je Che na gospodarskem srečanju Organizacije ameriških držav v Urugvaju posmehljivo zahvalil ameriški vladi, ker je s tem okrepila kubansko komunistično oblast.
Che se je nato še bolj naslonil na Sovjetsko zvezo in igral ključno vlogo pri namestitvi sovjetskih balističnih raket na Kubi, kar je oktobra 1962 sprožilo kubansko raketno krizo, ki je svet pripeljala na sam rob jedrskega spopada. Večina ljudi na svetu si je oddahnila, ko sta ameriški predsednik Kennedy in sovjetski voditelj Hruščov diplomatsko umirila spor, a Che ni bil eden izmed njih. Bil je besen nad sovjetsko izdajo ob »imperialistični agresiji« in prepričan, »da bi bila socialistična osvoboditev vredna tveganja smrti milijonov žrtev atomske vojne.«
Decembra 1964 je vodil kubansko delegacijo na zasedanju Združenih narodov in se nato podal na trimesečno svetovno turnejo po Evropi, Aziji in Afriki. V tem času je postajal vedno bolj kritičen ne le do kapitalizma in ZDA, ampak tudi do Sovjetske zveze, ki je v njegovih očeh »pozabila Marxa«.
V vsem tem času, ki ga je preživel na političnem in diplomatskem odru, pa je bil verjetno njegov največji uspeh v tem, da je uspel povsem očarati predstavnike medijev in številne intelektualce, ki so mu v svojih spisih že za časa njegovega življenja zgradili kultni status, ki se ga drži še dandanes.
Revolucionar do bridkega konca
Dva tedna po vrnitvi na Kubo se je Che Guevara umaknil iz javnega življenja. V začetku leta 1965 se je podal v Afriko, da bi pomagal gverilcem v Kongu. Sprva je s skupino dobrih sto gverilcev, ki jih je pripeljal s seboj s Kube, pomagal gverilskemu voditelju Kabili, ki je pomagal podpornikom umorjenega predsednika Lumumbe, a je kmalu postal razočaran nad slabo disciplino afriških gverilcev. Obenem pa je imel hude težave z obveščevalci CIE, ki so mu kljub njegovim najrazličnejšim previdnostnim ukrepom sledili in prisluškovali na vsakem koraku.
Po sedmih mesecih, polnih razočaranj nad nesposobnostjo, podkupljivostjo in stalnimi medsebojnimi spori med afriškimi gverilskimi voditelji ter spremljajočih lastnih zdravstvenih težavah z astmo in prebavnimi motnjami, se je zatekel najprej na kubansko veleposlaništvo v Dar es Salaamu in nato v kubansko varno hišo v Pragi.
»Človeški element je popolnoma odpovedal,« je kasneje zapisal. »Nobene volje do boja ni. Voditelji so skorumpirani. Na kratko … ničesar se ne da narediti … Čisto sami ne moremo osvoboditi dežele, ki se noče boriti … To je zgodba o neuspehu.«
Konec leta 1966 si je Che obril brado, si posivil lase in na skrivaj pripotoval v bolivijsko glavno mesto La Paz kot urugvajski poslovnež Adolfo Mena Gonzalez. Tri dni po prihodu je odpotoval na jug Bolivije, kjer je nameraval oblikovati svojo gverilsko vojsko. Njegova skupinica 50 mož, znana pod imenom ELN (Ejército de Liberación Nacional de Bolivia – Bolivijska nacionalna osvobodilna armada), je v začetku leta 1967 povzročila bolivijski vojski kar nekaj preglavic. A vse le ni šlo po Chejevih načrtih. Lokalni uporniki in disidenti se mu niso hoteli pridružiti in tudi bolivijska Komunistična partija mu je odrekla podporo. Che je mislil, da se bo spopadel s slabo opremljeno in izurjeno bolivijsko vojsko, ni pa vedel, da so jim Američani poslali na pomoč specialne enote, izurjene za džungelsko vojskovanje. Pričakoval je tudi, da bo ostal v radijskem stiku s Kubo, a radijski oddajniki, ki jih je prejel na Kubi, so bili pokvarjeni in njegovi borci so ostali brez možnosti komunikacije in brez upanja, da bi lahko priklicali kakršnokoli pomoč. Poleg tega pa Che le ni bil tako uspešen vodja, kot je bilo to videti na Kubi. Kot se je pokazalo že v Kongu, je bil Che nagnjen k prepiranju in nič kaj diplomatski, zaradi česar se nikakor ni mogel uskladiti z drugimi uporniškimi voditelji niti v Kongu niti v Boliviji. Na Kubi ga je Castro znal krotiti, a ko Fidela ni bilo v bližini …
Pa tudi lokalnemu prebivalstvu ni bil Che prav nič všeč. Ne samo, da se mu niso hoteli pridružiti ali pa mu vsaj pomagati, še prav radi so ga hitro naznanili oblastem, če so le imeli priložnost.
7. oktobra 1967 so tako bolivijske specialne enote dobile informacijo, kje lahko najdejo Chejevo skupinico gverilcev, in že zjutraj naslednjega dne so bili gverilci obkoljeni in po kratkem boju tudi ujeti. Ko so se bolivijski vojaki približali ranjenemu Guevari, je odvrgel puško, dvignil roke in zaklical:
»Ne streljajte! Sem Che Guevara in sem za vas več vreden živ kot mrtev.«
Vojaki so ga zvezali in zastražili v šolskem poslopju v bližnji vasi. Po njihovem opisu je bil videti grozno – umazan, blaten, smrdljiv, s štrenastimi lasmi in raztrgano obleko. A pri zaslišanju kljub temu ni hotel sodelovati, pač pa je zahteval tobak. Brcnil je častnika, ki mu je hotel vzeti pipo, in pljunil admirala, ki ga je želel zaslišati.
9. oktobra je bolivijski predsednik Rene Barrientos izdal ukaz o usmrtitvi, čeprav so ZDA želele, da bi ga premestili v Panamo, kjer bi lahko nadaljevali z zaslišanjem. Za usmrtitev se je prostovoljno javil mladi narednik, ki se je hotel Guevari maščevati za smrt treh svojih tovarišev, ki so bili ubiti v spopadih s Chejevimi gverilci.
Cheja so uradno razglasili za mrtvega 9. oktobra ob 13.10 po lokalnem času.
Po usmrtitvi so truplo prepeljali v bližnji Vallegrande, kjer so ga fotografirali, obenem pa je truplo uradno identificiralo tudi več prič, ki so Cheja osebno poznale. Vojaški zdravnik je nato truplu odstranil dlani, ki so jih najprej poslali v Buenos Aires za identifikacijo s pomočjo prstnih odtisov, kasneje pa so jih poslali na Kubo. Truplo je vojska odpeljala na neznano lokacijo.
Zapuščina
Ernesto »Che« Guevara je bil vsekakor zapletena osebnost. Pisec humanističnih besedil in nesojeni zdravnik, ki je z užitkom pobijal in mučil svoje sovražnike. Oboževan voditelj, čaščen s strani intelektualcev, ki je brezobzirno in nasilno zatrl vsako odstopanje od njegovih idej o kolektivnem dobrem. Protiimperialistični marksistični borec proti revščini, ki je s svojimi ukrepi povsem uničil kubansko gospodarstvo. Zagrizen sovražnik kapitalizma, katerega zapuščina in podoba sta postali velikanski kapitalistični prodajni hit.
V svetu prevladuje idealizirana podoba Cheja – privlačnega, seksi in bistrega revolucionarja, ki se je boril za svobodo in enakost vseh ljudi. Latinskoameriški Robin Hood, ki se je žrtvoval za druge. A za podobo, ki so jo naslikali mediji, zaslepljeni intelektualci in njegovo pisanje, ki mu res ne primanjkuje intelektualne privlačnosti, se skriva morilec, rasist, homofob in lažnivec.
Skratka tipični lažni prerok, pred katerim nas svari Sveto pismo:
»Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi.« – Evangelij po Mateju 7,15
Robert Pevec