Grobe Jezusove besede

Views: 73

 »Jezus je odšel od tam in se umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: ›Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni.‹ Vendar ji ni odgovoril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: ›Odpravi jo, ker vpije za nami.‹ Odgovoril je in dejal: ›Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.‹ Prišla je, padla predenj in rekla: ›Gospod, pomagaj mi!‹ Odgovoril ji je in dejal: ›Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.‹ Ona pa je rekla: ›Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.‹ Tedaj je Jezus odgovoril. Rekel ji je: ›O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!‹ In njena hči je ozdravela tisto uro.« (Evangelij po Mateju 15,21–28)

Kako lahko pozitivno razumemo Jezusovo grobo zavrnitev Kanaanke, ko ga ta prosi, naj ozdravi njeno hčer? Poglejmo stavek še enkrat. Jezus pravi: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Kakorkoli obračamo, pa naj bo to še tako zelo zaznamovano s semitsko kulturo, zveni odgovor nekulturno in grobo. Zakaj si Jezus to dovoli? Zakaj to dela? Kaj je v tem pozitivnega?

Pomislil sem na nekaj podobnih Jezusovih stavkov in jih poskušal razumeti kot celoto. Poglejmo jih:

1. Ko je Jezus govoril, da bo moral trpeti, ga je Peter je vzel k sebi in ga začel grajati: »›Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!‹« On pa se je obrnil in rekel Petru: ›Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.‹« (prim. Evangelij po Mateju 16,22–23)
2. »Vzemimo, da je drevo dobro – potem je tudi njegov sad dober. Če pa je drevo slabo – potem je tudi njegov sad slab. Drevo namreč spoznamo po sadu. Gadja zalega! Kako morete govoriti dobro, če ste hudobni?« (Evangelij po Mateju 12,33–34)
3. »Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in nepostavnosti.« (Evangelij po Mateju 23,27–28)

Vse trditve so grobe, pa naj Jezus Kanaanko primerja s psom, Petru reče satan, farizejem gadja zalega, hinavci, pobeljeni grobovi.

Čemu? Če se vživimo v Kanaanko, si lahko predstavljamo, da je to žena, ki se je srečevala z Judi, a je najbrž ostajala v svojem poganskem verovanju. Jezus si je najbrž živo predstavljal, kako težko ji je pomisliti, da je vendarle judovski narod izvoljeno ljudstvo, iz katerega bo prišel Odrešenik. Na nek način jo Jezus vabi, da prizna zablode svojega ljudstva, poganske kulture, ki odrešenjske zgodovine znotraj Izraela ne sprejema. Če odrešenik prihaja iz izraelskega naroda, potem mora priznati, da še vedno tava v temi. Sprejeti odrešenika je torej mogoče le, če prizna svoje zablode in sprejme celotno zgodovino odrešenja.

Le v sprejetju novega okvira lahko sprejme novo življenje.

Jezus jo izziva na najbolj radikalen način prav zato, da bi v njej prebudil to zavest in odločitev. Srednje poti on ne pozna.

Pred podobno odločitvijo je apostol Peter. Jezus ga zavrne tako, da ga označi s satanom. Zakaj? Peter ne more sprejeti Jezusovega sporočila odrešenja, če ne sprejme logike trpljenja. Kristus ga bo odrešil s križem. Tako Jezus opozarja tudi nas, da krščanstva brez križa ni. Biti kristjan in živeti po logiki: Delam, kar je lažje, kar mi ugaja, je popoln absurd. Je satanova logika. Jezus jasno pove, da je lahko njegov učenec le tisti, ki vsak dan sprejme križ in ga nosi za njim. Kakor je radikalna razlika med sprejeti križ ali iskati lažjo pot, tako radikalna je odločitev, tako radikalen je poziv k spreobrnjenju.

Nič drugače ni s farizejskim leporečenjem. Še tako lepe besede pokvarjenega človeka niso lepe. Ljudje nismo sestavljeni iz dveh kosov. Kar je v srcu, je tudi na jeziku, pa če se še tako pretvarjamo. Jezus graja farizeje, ker govorijo eno, delajo drugo, skrbijo za lep videz in lep nauk, živijo pa za lastno korist. Jezus ve, da to vodi v obsodbo Resnice, vse do križanja! Le jasna beseda, ki izziva k streznitvi in odločitvi, lahko pomaga k spremembi. Tako lahko zaključimo z Jezusovim pozivom: »Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.« (Evangelij po Mateju 5,37)

Vse grobe Jezusove besede imajo samo en razlog, in sicer da bi človeka dvignile in v njem utrdile odločitev za dobro. Zato grajam farizejev sledi poročilo o tem, da se je nad Jeruzalemom razjokal in dejal: »Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki so poslani k tebi! Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli.« (Evangelij po Mateju 23,37) Koliko ljubezni v tako trdih besedah! Da bi jih le razumeli, da bi nas vodile v radikalne odločitve in da bi znali z njimi tudi druge prebujati.

Molitev:

Gospod, daj, da bi verjeli v to, da nas življenje po tvojem zgledu uresničuje. Naj se v nas vedno znova prebuja iskrena želja po rasti. Pomagaj nam ustaviti se, da bomo drugega res slišali, kaj nam govori. Naj nam napuh ne prekrije resnice. Gospod, velikokrat se pred drugimi s svojimi dejanji razkazujemo in iščemo lastno vrednost. Daj, da bi se zavedali, da nam najvišjo vrednost daješ ti. Naj bomo preprosti in ponižni kakor otroci. Gospod, pomagaj nam razumeti, da ne moremo rasti brez bližnjega. Naj bomo drug drugemu v oporo in spodbudo. Po Jezusu Kristusu. Amen. Božji blagoslov.

Z.M.