Žalostna usoda Hagije Sofije

Views: 52

Kaj nam to pove o trenutnem stanju krščanske civilizacije?

Turški predsednik Erdoğan je napovedal, da bo Hagija Sofija 24. julija ponovno postala džamija. Večina krščanskega sveta, z izjemo nekaterih visokih predstavnikov vzhodnega ortodoksnega krščanstva, ostaja tiho z momljajočim obžalovanjem. Ta odnos do vere, ki je eden bistvenih temeljev Zahodne civilizacije, jasno kaže na škodljivost zgodovinske amnezije in dvojnih standardov z naše strani pri obravnavi islama.

Hagija Sofija je bila dokončana leta 537 v času vladavine vzhodnorimskega oziroma bizantinskega cesarja Justinijana I. Nekateri se morda spomnite iz svojega otroštva, da je njeno gradnjo omenjal tudi pisatelj Fran Saleški Finžgar v svojem najbolj znanem delu Pod svobodnim soncem. V svojem času je veljala za izjemen dosežek bizantinske arhitekture in dolgo časa je bila največja in najpomembnejša cerkev krščanskega sveta in središče patriarhata v Konstantinoplu, mestu, ki ga je postavil rimski cesar Konstantin, zmagovalec v znamenju križa in ustoličevalec krščanstva za državno vero celotnega Rimskega cesarstva. Cerkev je bila posvečena Božji modrosti, Logosu, drugi osebi svete Trojice.

Leta 1453 je Konstantinopel padel v roke muslimanskim otomanskim Turkom in postal Istanbul, Hagija Sofija pa je bila spremenjena v džamijo. To je ostala vse do leta 1935, ko je bila v sklopu Atatürkovih reform spremenjena v muzej.

A sčasoma je boj reformistov, zlasti turške vojske, proti bolj tradicionalnim in islamističnim množicam zamrl. Ko je predstavnik islamistov, Erdoğan, postal predsednik, je hitro opustil Atatürkov program sekularizacije in demokratizacije. Ukazal je zapreti več novinarjev kot v katerikoli drugi državi in zgradil 17000 novih džamij. Ponovno odprtje Hagije Sofije kot džamije je pomembno znamenje njegovega uspeha.

To dejanje pa tudi jasno kaže na popolno nemoč prepričanja številnih zahodnih politikov in akademikov, da lahko državo z islamsko večinskim prebivalstvom spremenijo v liberalno demokracijo (tako kot to že nekaj časa obupano in povsem brez uspeha poskušajo v Iraku in Afganistanu).

Naši voditelji in intelektualci si nikakor nočejo priznati, da je islam dobesedno zažrt v vse pore muslimanskega življenja in da je obseg njegovega vpliva na muslimansko družbo povsem neprimerljiv z našo družbo, kjer je krščanstvo odrinjeno v zasebno in (v času praznikov) komercialno sfero. Ker so postali povsem slepi za kakršenkoli vpliv religije na delovanje družbe in države, nikakor ne morejo razumeti, da je v muslimanskih državah religija, islam, še vedno glavni politični faktor, daleč pomembnejši od materialnih, ekonomskih in drugih faktorjev. Zato se tudi tako hitro oklenejo idej, da sta džihad in islamski odpor do Zahoda posledica revščine, imperializma, kolonializma in globalizma. Vsak -izem je boljši kot pa poglabljanje v »vraževerje množic« in »opij ljudstva«, kot današnji »intelektualci« radi imenujejo skoraj vsako religijo, še zlasti pa krščanstvo.

Temu se rada pridružita tudi prezir in zaničevanje lastne zgodovine in tradicije, zaradi česar večine ljudi ne gane kaj dosti, če se kaj nesrečnega zgodi veličastnim spomenikom naše verske preteklosti. To se še zlasti očitno pokaže, ko so cerkve po celotnem krščanskem svetu žrtve vandalizma in uničevanja, ne da bi se naši verski in politični voditelji kaj dosti zmenili za to. A če se le na eni džamiji pokaže kakšen neokusen grafit, že so mediji polni »rasizma« in »islamofobije«.

Podobno skoraj ne mine dan, da ne bi poslušali o izraelski »nezakoniti okupaciji« ozemelj, ki so bila od nekdaj tradicionalna domovina Judov, kar potrjujejo številni zgodovinski dokumenti, napisi po Sveti deželi in arheološke najdbe. Prav nič pa ne slišimo o tem, da Turčija že skoraj 50 let nelegalno okupira in načrtno kolonizira severni del Cipra, ki so ga sistematično etično očistili vsega grškega, pri čemer so uničili, izropali in poškodovali več kot 500 cerkva. V tem času je neznano kam izginilo tudi preko 2000 Grkov, za katere Turčija ne želi podati nobene informacije.

Pomislite tudi na dejstvo, da ne samo da dovoljujemo postavljanje džamij na Zahodu, ampak jih tudi varujemo in nagrajujemo njihove arhitekte. Samo v Nemčiji jih stoji že 2400, od tega 900 pod neposredno kontrolo Turčije. In to kljub temu, da vemo, da v številnih poteka indoktrinacija in rekrutacija za Hamas, Islamsko državo in druga islamistična gibanja. Po drugi strani pa Savdska Arabija ne dovoli gradnje niti ene same cerkve na svojem ozemlju, za širjenje krščanstva pa je zagrožena smrtna kazen. Številne druge muslimanske države ravno tako močno omejujejo število in velikost krščanskih cerkva, pa še tiste, ki stojijo, so pogosta tarča terorističnih napadov. Turčija je pred nekaj leti celo dovolila gradnjo ene nove cerkve – in to prvič po 90 letih.

Še zlasti žalostno pa se mi, kot ljubitelju zgodovine, zdi sklicevanje na evropski in ameriški kolonializem in imperializem, kot da muslimanskega nikoli ne bi bilo. Smo mar povsem pozabili, da so bile današnje Turčija, Sirija, Libanon, Jordanija, Irak, Egipt, Libija, Tunizija, Alžirija in Maroko pred nastopom islama krščanske dežele z veličastnimi in cvetočimi patriarhati v Aleksandriji, Antiohiji, Jeruzalemu in Konstantinoplu? S cvetočimi krščanskimi skupnostmi, cerkvami in samostani, ki so izjemno veliko prispevali k širjenju in uspehu krščanstva?

Sprašujem se, na osnovi katerih moralno-etičnih standardov bi se moral Zahod vedno znova sramovati svoje imperialne in kolonialne preteklosti in veljati za grešnega kozla za vse možne težave preostalega sveta? Zakaj ne bi tega vprašanja postavili tudi muslimanskemu svetu glede njegovega imperializma in krvavega osvajanja v preteklih 14 stoletjih? Zakaj se Zahodu vedno znova očita zgodovina sužnjelastništva, nihče pa ne izstavi računa muslimanskemu svetu za njegovo veliko daljšo in precej bolj brutalno trgovino s sužnji, ki marsikje (na primer v Mavretaniji in Sudanu) poteka še dandanes? Zakaj se naši napredni družboslovni izobraženci razburjajo zaradi seksističnih mikroagresivnih (?) dejanj v naši družbi, medtem ko so v mnogih muslimanskih državah ženske še vedno drugorazredne državljanke, neenake pred zakonom, žrtve poligamije, obrezovanja in umorov zaradi časti?

Sprejemanje dvojnih standardov je vedno znak slabosti, manjvrednosti in strahu. Mnogim se najbrž zdi, da imamo visoke standarde in neomajne principe, da smo prijazni in svetovljanski, a naši nasprotniki si pridno pišejo točke. V njihovih očeh smo le razvajeni slabiči, ki se za nobeno ceno ne želijo odreči svojemu dolce vita. Ki se niso pripravljeni boriti za svoje ideale, svojo zgodovino, svojo vero, dosežke in prihodnost svojih otrok.

Morda pa prihaja naš trenutek Quo vadis. Se spomnite zgodbe o apostolu Petru? Ob prvem Neronovem preganjanju kristjanov je bežal iz Rima in ob tem srečal Jezusa. Padel je na kolena in ga vprašal:

R.