Hits: 13
»Medtem se je zbralo na tisoče ljudi, tako da so hodili drug po drugem. Jezus je najprej začel govoriti svojim učencem: ›Varujte se farizejskega kvasa, ki je hinavščina. Nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Zato se bo vse, kar ste rekli v temi, slišalo v luči, in kar ste v sobah povedali na uho, se bo oznanjalo na strehah.‹ ›Vam, svojim prijateljem, pa pravim: Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, potem pa ne morejo storiti nič več. Pokazal vam bom, koga se bojte. Bojte se tistega, ki ubije in ima potem oblast vreči v peklensko dolino. Da, rečem vam, tega se bojte! Ali ne prodajajo pet vrabcev za dva novčiča? In vendar Bog ni pozabil na nobenega od njih. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se! Vredni ste več kakor veliko vrabcev.‹« (Evangelij po Luku 12,1–7)
Ob današnjem odlomku se lahko ustavimo pri dveh vrstah oseb, ki se razvijajo na dva različna in nasprotna si načina. Soočeni smo z izzivom, da nenehno hodimo naprej s »kvasom Svetega Duha«, ki nas vodi k tisti dediščini, ki nam jo je zapustil Gospod.
Jezus govori o kvasu, ki povzroča rast. A obstaja še ena vrsta kvasa – slab kvas, ki uničuje, ki usmerja zgolj k notranjemu, k zaprtosti. To je farizejski kvas, kvas učiteljev postave tistega časa, saducejski kvas – to je hinavščina. Gre za ljudi, ki so zaprti vase, ki mislijo samo na zunanji videz, ki se pretvarjajo, ki dajejo miloščino in potem na veliko razglašajo o svojem dejanju. Glavna skrb teh ljudi je varovati, kar imajo v sebi, svoj egoizem, svojo varnost. Ko jih kaj postavi v težave, na primer moški, ki so ga napadli razbojniki in ga na pol mrtvega pustili ob poti, ali pa gobavec, gledajo na drugo stran, v skladu s svojimi notranjimi pravili.
Ta kvas, pravi Jezus, je nevaren. Varujte se ga. To je hinavščina. Jezus ne tolerira hinavščine, lepega kazanja, z lepimi načini popolne vzgoje, a znotraj s slabimi navadami. Sam Jezus pravi:
»Na zunaj ste lepi kakor grobovi, a znotraj je gniloba ali pa uničenje in razvaline.«
Kvas, ki daje to rast, je kvas, ki daje rast brez prihodnosti, kajti v egoizmu, v usmerjenosti zgolj vase ni prihodnosti. Drugo vrsto oseb pa vidimo pri drugačnem kvasu, ki je nasproten prejšnjemu – daje resnično in trajno rast, pomaga nam rasti kot dedičem, ki si prizadevajo dočakati svojo dediščino. Gre torej za način življenja, ki ga usmerja pristna vera v Božje obljube.
Glede obljub Pavel v Pismu Efežanom 1,11–14 zapiše, da smo v Kristusu postali tudi dediči, vnaprej določeni. Gre za osebe, ki živijo po tej obljubi in so usmerjene navzven, k drugemu. Včasih se zmotijo, a se popravijo. Včasih padejo, a vstanejo. Včasih tudi grešijo, a se pokesajo. Vedno pa v odprtosti, na poti proti dediščini, ki jim je bila obljubljena. Ti ljudje so zato predvsem veseli, radostni ljudje, kajti obljubljena jim je bila zelo velika sreča, ki bo slava in hvala Bogu. Zavedajo se, da so z vsakim dnem korak bližje svoji dediščini. Kvas ljudi, ki čakajo na svojo dediščino, je Sveti Duh, ki nas spodbuja, naj dajemo hvalo Božji slavi.
»V njem, v katerem smo tudi prišli do dediščine, smo bili vnaprej določeni po načrtu njega, ki vse uresničuje po sklepu svoje volje, da bi bili mi, ki smo že prej upali v Mesija, v hvalo njegovega veličastva. V njem ste tudi vi slišali besedo resnice, evangelij svojega odrešenja. Vanj ste tudi verovali in v njem prejeli pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen. Ta je poroštvo naše dediščine, v odkupitev ljudstva, ki si ga je Bog pridobil, v hvalo njegovega veličastva.« (Pismo Efežanom 1,11–14)
Pečat Svetega Duha, ki nam je bil obljubljen, je »ara ali poroštvo za našo dediščino«, v pričakovanju »dokončnega odrešenja«. Jezus želi, da vedno hodimo s kvasom Svetega Duha, ki nikoli ne daje takšne rasti, ki bi ostala zgolj zaprta v naših lastnih okvirjih. Tako so namreč rast razumeli in živeli učitelji postave, za vzdrževanje zunanje podobe, medtem ko so njeno moč zatajili kakor hinavci. Sveti Duh namreč »potiska navzven«, proti obzorju, k Bogu in k bližnjim. Jezus želi, da smo kristjani ravno takšni: kljub težavam, trpljenju, problemom, padcem vedno hodimo naprej v upanju, da dosežemo dediščino.
Poglejmo, kaj pravi Jezus, čemu je namenjena rast, ki jo daje Sveti Duh:
»Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.« (Apostolska dela 1,8)
Rast, ki jo daje Sveti Duh, je namenjena izvrševanju Božje volje, ki obsega in dosega vse ljudi. Vžiga rast pri vseh ljudeh in je ni mogoče zapreti le v lastne, privatne okvirje.
»In govoril jim je: ›Mar zato prinesejo svetilko, da jo postavijo pod mernik ali pod posteljo? Mar ne zato, da jo dajo na podstavek? Nič namreč ni skrito, če ne zato, da bi bilo razodeto, in nič ni postalo zakrito, če ne zato, da bi prišlo na dan. Če ima kdo ušesa za poslušanje, naj posluša!‹« (Evangelij po Marku 4,21–23)
Eno rast vodi lasten egoizem in se osredotoča zgolj na rast za »lastne potrebe«, izolirano od vsega zunanjega. Takšno »rast« povzroča kvas egoizma, ki daje rast zgolj v smeri lastnih potreb in se navzven osredotoča le v skrbi za to, da bi se navzven zdeli dobri, uravnoteženi, da nihče ne bi videl naših slabih navad, ki jih imamo. Na ta način postajamo hinavci in Jezus pravi: »Varujte se jih!«
Druga vrsta oseb pa bi morali biti vsi mi, pristni kristjani. Tudi kristjani nismo imuni na hinavščino. V njo zapademo takrat, ko ne sprejmemo kvasa Svetega Duha in njegove odprtosti za vse ljudi. Zato nas Jezus opozarja: »Varujte se farizejskega kvasa!« Kvas pristnih kristjanov je Sveti Duh, ki nas potiska navzven, k bližnjemu in nam daje rast, z vsemi težavami na poti, tudi z vsemi grehi, a vedno z upanjem. Sveti Duh je ravno ara, poroštvo tega upanja, tiste hvale, tistega veselja. V srcu so ljudje, ki imajo kvas Svetega Duha, radostni tudi sredi problemov in težav, medtem ko je prvi simptom tega, da postajamo hinavci, prav to, da pozabljamo, kaj pomeni biti vesel in radosten.
»Prav tako se veselite tudi vi in se radujte z menoj!« (Pismo Filipljanom 2,18)
»Veselite se v Gospodu, radujte se, pravični, vriskajte vsi, ki ste iskreni v srcu.« (Psalm 32,11)
»Da, veselite in radujte se na veke tega, kar bom ustvaril: kajti glej, ustvaril bom Jeruzalem za radost, njegovo ljudstvo za veselje.« (Izaija 65,18)
»Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.« (Evangelij po Mateju 5,12)
»Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi.« (Pismo Rimljanom 12,12)
»Končno, bratje, veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, bodite istih misli, živite v miru, pa bo Bog ljubezni in miru z vami.« (Drugo pismo Korinčanom 13,11)
Molitev:
Slavil te bom, Gospod, Aba, Oče, ob vsakem času, tvoja hvalnica bo vedno v mojih ustih. S teboj, moj Gospod, se hvali moja duša, ponižni naj to slišijo in se veselijo ter naj te z menoj poveličujejo in povzdigujejo tvoje ime. Iskal sem te, Gospod, in si me uslišal, vseh mojih strahov si me rešil. Oče, nate gledam z upanjem, da bom žarel od veselja in se moj obraz ne bo sramoval. Klical sem te in slišal si me, Gospod, iz vseh mojih stisk si me rešil. Hvala ti, Oče, ker pošiljaš svojega angela, da utrjuje tabor okrog mene, da me rešuješ. Hvala ti, Oče, ker si dopustil, da okušam, kako dober si, moj Gospod. Zatekam se k tebi noč in dan in nič mi ne manjka. Gospod, naj se veselimo besed Svetega pisma in Svetega Duha, po katerem nam govoriš, naj z veseljem iščemo in delamo dobro, naj se veselimo tebe, ki si nad vsem in nas vedno vodiš k sebi, Gospod, in k bližnjemu. Hvala ti za dar vere! Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.