Hits: 17
»Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: ›Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostaníte v moji ljubezni! Če boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem tudi jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljúbite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvôlil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljúbite med seboj!‹« (Evangelij po Janezu 15,9–17)
Tokrat se mi je pogled ustavil ob Jezusovi trditvi: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil.« Kako pa je Oče ljubil Jezusa, svojega Sina? Če gledamo od zunaj, neobremenjeno, lahko nanizamo Očetov odnos do Jezusa takole: Oče, Bog, je svojega Sina poslal na zemljo, da je postal človek. Čudna ljubezen. Oče je dopustil, da se je Sin do konca ponižal. Stvarnik je postal stvar, odvisen od ustvarjenega človeka. Zaupal ga je Mariji in Jožefu. Res je, da ga je tako zelo ljubil, da je naredil vse, da bo njegova mati čudovita. Gotovo ni izbral staršev za svojega Sina kar mimogrede. Kljub temu ne moremo mimo tega, da ga je prepustil zelo ponižujočemu položaju. Ne le to, da je Bog postal človek. Ni ga obvaroval niti pred ponižanjem, da ga bodo gledali postrani, ker ga je Marija spočela, še preden sta bila poročena z Jožefom. Potem je dopustil, da se je rodil v pastirskem zavetišču in bil položen v jasli. Moral je bežati v Egipt. Tam je bil skupaj z Marijo in Jožefom tujec. Očetova ljubezen je sicer poskrbela za opozorila, ki so ga obvarovala pred Herodom. Gotovo še kdaj, ko niti ne vemo. Vendar je čudna ta ljubezen, da je tako sposobnega Sina zaprla v mizarsko delavnico. Mar ni imel kakšne boljše službe zanj, bi rekli danes. Kasneje mu je podaril moč, da je delal čudeže in izganjal hude duhove. Potem pa ga je prepustil na milost in nemilost judovski shodnici. Verska in civilna oblast sta ga obsodili na smrt in ga dali pribiti na križ. Oče ga je tretji dan obudil iz groba.
Najprej lahko vidimo, da je ta ljubezen zelo drugačna od naših predstav o ljubezni. Preveč krutega je v življenju Božjega Sina, da bi kar z lahkoto rekli: Oče je ljubil sina. Moramo se kar ustaviti, da bi dojeli, da gre za ljubezen. Negativna dejstva se sicer prepletajo z očetovsko skrbjo. Vendar zakaj je toliko težkega, temnega in celo grozljivega v življenju Božjega Sina? Kako lahko še vedno govorimo o ljubezni? Odgovor je najbrž v tem, da Oče ljubi Sina tako, da ga za ljubezen vzgaja v preizkušnjah. Sinova ljubezen se kali v njih in se dopolni na križu.
Po isti ljubezni smo povabljeni, da rastemo tudi mi. Zato Jezus pravi: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil.« Apostoli so to izkusili na lastni koži. Šli so skozi podoben mozaik Božje ljubezni. Mozaik, ki je sestavljen iz zlatih in »robatih« kamenčkov. Kakor je Jezus pomagal učencem, da so lahko odrasli v zrele oznanjevalce, jih je tudi prepuščal trpljenju in razočaranjem. Dajal jim je moč, da so v njegovem imenu delali čudeže, hkrati pa so morali bežati pred nasiljem in nasprotovanjem. Nazadnje so zvestobo Bogu potrdili z mučeniško smrtjo, ki je bila odraz Jezusove ljubezni do njih.
Ja, to je Božja logika. Žal pa ni naša. In vendar Jezus želi, da se ljubimo med seboj, kakor nas je on ljubil. Današnji odlomek je nadaljevanje Jezusove prilike o trti. Zato lahko misel o ljubezni povezujemo tudi z njo. V nas se pretaka tisti sok, ki poživlja trto. Obrezuje nas isti Vinogradnik, ki zanjo tudi skrbi. Jezus želi, da je v nas ista sorta, ista moč in ista kvaliteta.
Bog želi sorto, tj. da smo Božji otroci, poklicani k svetosti, ki se uresničuje v izpolnjevanju Očetove volje. Zaupen odnos z Očetom raste iz sprejemanja ponižanja. Kdor beži pred ponižanjem, beži pred ljubeznijo Očeta in Brata.
Božja moč je v nas. A Bog je ne podarja kar tako. Moč je mogoče pridobivati v tihoti, trdem delu in molitvi.
Božja kvaliteta ni v tem, kar pričakuje svet. Ne raste in ne preverja se na navideznih uspehih. Božja kvaliteta se kakor zlato preizkuša v ognju trpljenja.
Jezus želi, da se v tem duhu ljubimo med seboj. To pomeni, da so naši odnosi ves čas postavljeni v Božjo luč. Želi, da se ljubimo tako, da se spodbujamo v iskanju in odkrivanju njegove volje. Želi, da se spodbujamo na poti svetosti in opogumljamo v trenutkih ponižanja.
Prav tako želi, da je naša medsebojna ljubezen tiha in predana skupnemu delu in molitvi. Razume našo nestrpnost in željo po priznanjih, a nas svari pred tem ter nas vabi, da se v tihoti podpiramo in opogumljamo.
Ko se med seboj razumemo, bi si hitro dali prav v iskanju priznanja, Bog pa želi kvaliteto, ki raste iz bolečine in trpljenja. Naša ljubezen je v tem, da se spodbujamo, da vztrajamo v bolečini in zdržimo v trpljenju in iz njega rastemo. Kako lepo bi bilo, ko bi naše skupnosti odsevale takšno ljubezen.
Z.M.