Hits: 9
Hudič je sejalec pasti, iz njegovih rok nikoli ne pade seme življenja, seme edinosti, vedno le pasti. Poleg sejanja pasti je njegova taktika tudi zapeljevanje. Zapeljuje z demonsko očarljivostjo. To očarljivost, ki te prepriča, da mu vse verjameš, zna hudič dobro prodati. Toda na koncu plača slabo. Spomnimo se prvega dogodka v evangeliju, v katerem se ta »gospod« pojavi. Gre za dialog z Jezusom, ki je štirideset dni molil in se postil v puščavi. Na koncu, ko je bil že nekoliko utrujen in lačen, je prišel hudič. Premikal se je počasi kakor kača in Jezusu ponudil tri predloge: naj v kruh spremeni kamne, če je res Božji Sin; naj se vrže z vrha templja, da bodo ljudje videli čudež in ga prepoznali kot Božjega Sina, ne da bi se moral za to toliko truditi; ter nazadnje še, naj časti njega, hudiča, ki mu bo v zameno dal vso oblast nad svetom.
To so tri stopnice hudičeve taktike, ki so skrite v Jezusovih skušnjavah.
Prva je velika, neustavljiva želja po tem, da bi imeli stvari, premoženje. Ta želja nas počasi pripelje do pokvarjenosti. Pokvarjenost ni pravljica, obstaja povsod. Veliko ljudi za nekaj drobiža proda svojo dušo, srečo, življenje, proda vse. Prva stopnica je torej ljubezen do denarja oziroma premoženja. Ko ga imaš, se začneš počutiti pomembnega, in takrat nastopi druga stopnica, ki je nečimrnost. To je tisto, kar je hudič predlagal Jezusu: da bi napravil velik spektakel. Tretja stopnica pa je oblast, prevzetnost, ošabnost.
Iz Svetega pisma se moramo naučiti, kako se boriti proti skušnjavam hudiča. Vsi smo skušani, saj hudič noče naše svetosti. Krščansko življenje je tako prav boj proti zlu.
Jezusovo življenje je bilo boj. Prišel je, da bi premagal zlo, da bi premagal vladarja tega sveta, da bi premagal hudiča. S tem bojem se mora soočiti vsak kristjan. Hudič je Jezusa velikokrat skušal. Jezus je v svojem življenju doživljal tako skušnjave kot tudi preganjanja. Kristjani, ki želimo hoditi za Jezusom, moramo to resnico dobro poznati. Tudi mi smo skušani, tudi mi smo objekt hudičevega napada, kajti duh zla noče naše svetosti, noče krščanskega pričevanja, noče, da smo Jezusovi učenci. Skušnjava hudiča ima tri značilnosti, ki jih moramo poznati, da ne bi padli v past. Kaj naredi hudič, da bi nas oddaljil od Jezusove poti? Skušnjava se začne lahno, nato raste, narašča. Potem ko raste, okuži drugega, prenese se na drugega, poskuša biti skupnostna. In na koncu, da bi pomirila dušo, zlo upraviči, s tem da navede zadostne razloge zanj. Raste, okuži druge, se upraviči.
Hudič Jezusu pravi, naj se vrže s templja, saj bodo tako vsi rekli, da je Mesija. Enako je storil tudi z Adamom in Evo. To je zapeljevanje. Hudič govori, kot da bi bil »duhovni učitelj«. Ko je skušnjava zavrnjena, začne rasti in se vrne močnejša. O tem je govoril tudi Jezus v Evangeliju po Luku. Ko je hudič zavrnjen, začne krožiti, si poišče tovariše in se s to tolpo nato vrne. Raste tako, da vključi druge. Ko je Jezus učil v sinagogi, so njegovi sovražniki takoj nasprotovali, da je le Jožefov in Marijin sin, tesar, da ni nikoli hodil na univerzo, da ni študiral. Takrat je skušnjava vpletla vse, da so se obrnili proti Jezusu. In vrhunec njenega upravičenja so bile duhovnikove besede, da je bolje, če en človek umre in je tako ljudstvo rešeno.
»Véliki duhovniki in farizeji so sklicali zbor in govorili: ›Kaj naj storimo? Ta človek namreč dela veliko znamenj. 48 Če ga pustimo kar tako, bodo vsi verovali vanj. Prišli bodo Rimljani in nam vzeli sveti kraj in narod.‹ 49 Eden izmed njih, Kajfa, ki je bil tisto leto véliki duhovnik, jim je rekel: ›Vi nič ne veste 50 in ne pomislite, da je za vas bolje, da en človek umre za ljudstvo in ne propade ves narod.‹ 51 Tega pa ni rekel sam od sebe, ampak je zato, ker je bil tisto leto véliki duhovnik, prerokoval, da mora Jezus umreti za narod; 52 pa ne samo za narod, temveč tudi zato, da bi razkropljene Božje otroke zbral v eno. 53 Od tega dne je bilo torej sklenjeno, da ga usmrtijo.« (Evangelij po Janezu 11,47–53)
Imamo skušnjavo, ki raste – raste in okuži druge. Pomislimo na primer na obrekovanje. Ko nekoliko zavidam neki drugi osebi, je ta zavist sprva le znotraj mene. Nato jo moram z nekom deliti in grem k nekomu ter mu rečem: »Si ti videl tisto osebo?« Poskuša rasti in okuži drugega. Ter nato še tretjega. To je mehanizem obrekovanja in mi vsi smo bili skušani, da bi obrekovali. Tudi jaz sem bil skušan, da bi obrekoval! To je vsakdanja skušnjava. A začne se tako, blago. Bodimo pozorni, kadar v srcu začutimo nekaj, kar se bo končalo tako, da bo uničilo druge. Bodimo pozorni, kajti če tega ne bomo pravočasno ustavili, bo zraslo in okužilo druge. Iz kapljic vode bo nastalo morje, ki nas bo pripeljalo le do tega, da bomo začeli upravičevati zlo. Tako kot so ga upravičili tisti v sinagogi, ki so trdili, da je bolje, če en človek umre za celo ljudstvo. »Kajfa pa je bil tisti, ki je Judom svetoval: ›Bolje je, da en človek umre za ljudstvo.‹« (Evangelij po Janezu 18,14)
Vsi smo torej skušani, kajti to je zakon duhovnega življenja, naše krščansko življenje je boj. Je boj! Zakaj vladar tega sveta – hudič – noče naše svetosti, noče, da bi hodili za Kristusom. Morda kdo celo lahko reče: »Kako si staromoden! Govoriti o hudiču v 21. stoletju!« Ampak pazimo, ker hudič je! Hudič obstaja! Tudi v 21. stoletju! Ne smemo biti naivni! Moramo se naučiti iz Svetega pisma, kako se proti njemu boriti.
Z.M.