Views: 58
»Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: ›Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?‹ Jezus mu je dejal: ›Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: »Potrpi z menoj in vse ti povrnem.« Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil. Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: »Vrni, kar si dolžan!« Ta je padel predenj in ga prosil: »Potrpi z menoj in ti povrnem.« Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: »Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?« In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.‹« (Evangelij po Mateju 18,21–35)
Današnji odlomek govori o odpuščanju. Jezus je pred tem odlomkom učence učil o edinosti med brati in zaključil z lepo besedo: »Zagotavljam vam, da če se dva ali trije združijo v prošnji za neko milost, se bo to gotovo zgodilo.« Edinost, prijateljstvo, mir med brati vabijo k sebi Božjo naklonjenost. Peter nato vpraša: »Kaj pa osebe, ki nas prizadenejo, kaj moramo storiti z njimi? Če moj brat greši zoper mene, kolikokrat naj mu odpustim? Sedemkrat?« Jezus je odgovoril s tisto besedo, ki je v njihovi govorici pomenila ›vedno‹: sedemdesetkrat sedemkrat. Vedno je treba odpuščati.
Vendar pa odpuščati ni lahko. Naše sebično srce se namreč vedno oklepa sovraštva, maščevanja, zamer. Vsi smo že videli družine, ki so uničene zaradi hudobije, ki se prenaša iz roda v rod. Brate, ki se niti pred krsto katerega od staršev ne pozdravijo, ker ohranjajo stare zamere. Zdi se, da je navezanost na sovraštvo močnejša kot navezanost na ljubezen: lahko bi rekli, da je prav to zaklad hudiča. On se vedno skriva sredi naših zamer, sredi naših sovraštev in jim daje rasti, ohranja jih zato, da bi uničeval. In velikokrat uničuje zaradi majhnih stvari. Prav tako želi uničiti tega Boga, ki ni prišel, da bi obsodil, ampak odpustil; Boga, ki se je sposoben veseliti grešnika, ki se približa, in vse pozabiti.
Ko nam Bog odpusti, pozabi na vse zlo, ki smo ga storili. Nekdo je rekel, da je to »Božja bolezen«. Nima spomina, v teh primerih je sposoben izgubiti spomin. Bog izgubi spomin težkih zgodb mnogih grešnikov, naših grehov. Odpusti nam in gre dalje. Reče nam le: »Tudi ti delaj isto: nauči se odpuščati, ne nosi naprej tega nerodovitnega križa sovraštva, zamere; tega, da si misliš: ›To mi boš drago plačal!‹« Ta beseda ni ne krščanska ne človeška. Jezusova velikodušnost nas uči, da moramo zato, da bi večno živeli z njim, odpuščati. Še več, pravi nam: »Ti hodiš k bogoslužju?« – »Da.« – »Vendar pa če se pri bogoslužju spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, se prej spravi; ne prihajaj k meni z ljubeznijo do mene v eni roki ter s sovraštvom do brata v drugi.« Doslednost ljubezni. Odpuščati. Iz srca odpuščati.
Obstajajo ljudje, ki živijo tako, da obsojajo ljudi, o njih slabo govorijo, nenehno blatijo svoje sodelavce, sosede, sorodnike, ker ne odpustijo določene stvari, ki so jim jo storili, ali pa samo nečesa, kar jim ni bilo všeč. Kaže, da je bogastvo, ki je lastno hudiču, prav to: zasejati »ljubezen« do neodpuščanja, živeti navezani na neodpuščanje. Odpuščanje je namreč pogoj za vstop v večno življenje. Prilika, ki nam jo pove Jezus, je zelo jasna: odpuščati. Naj nas Gospod nauči te modrosti odpuščanja, ki ni láhko. Naredimo naslednjo stvar: najprej se vprašajmo: »Ali jaz odpuščam?« Če čutim, da jaz ne odpuščam, se ne smem delati, da prosim odpuščanja, saj mi ne bo odpuščeno. Prositi odpuščanja pomeni odpustiti. Oboje sodi skupaj, ne more se ju ločiti. In tisti, ki prosijo odpuščanja zase – kot ta človek v priliki, ki mu gospodar vse odpusti –, sami pa ne odpuščajo drugim, bodo končali kakor ta človek: »Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.«
Z.M.