Hits: 17
Dovolj ti je moja milost
»Da pa se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov sel, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel. Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga umaknil od mene, a mi je rekel: ›Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.‹ Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten. Zdaj sem pa res postal neumen. Toda vi ste me prisilili. V resnici bi vi morali mene priporočati, saj nisem v ničemer zaostal za nadvse vélikimi apostoli, čeprav nisem nič. Znamenja apostola so bila med vami storjena z vso potrpežljivostjo, z znamenji, čudeži in močmi.« (Drugo pismo Korinčanom 12,7–10)
Naša pretekla boleča razočaranja in tudi stiske, ki jih doživljamo v sedanjosti, običajno štejemo za tista področja, kjer bi najmanj pričakovali Božjo prisotnost. Zdi se nam, kot da nas razočaranja in stiske v življenju ovirajo in da omejujejo naše možnosti v prihodnosti. Toda če izključimo možnost, da se Bog lahko nahaja prav v naših razočaranjih in stiskah in ga tam ne iščemo, ga prav zato pogosto zgrešimo. Če pa se odločimo Boga iskati tudi v svojih omejitvah in pomanjkljivostih ter stiskah, namesto da bi vso svojo energijo usmerili v to, da te omejitve odstranimo iz svojega življenja, potem pričnemo počasi doumevati, da naše omejitve in pomanjkljivosti s seboj nosijo izreden potencial, da postanejo izjemno velik, celo neusahljiv izvir naše moči. Se še spomnimo besed apostola Pavla? Božja moč se dopolnjuje, postaja popolna v naših slabostih (Drugo pismo Korinčanom 12,9).
Kako je to res, si poglejmo skozi tri primere iz Svetega pisma:
- Mojzes je bil omejen tako, da je bil nevešč, nespreten govornik. Njegova slabost je bila tudi ta, da je bil obtežen z neuspešno preteklostjo. Toda Bog je dal jasno vedeti, da je prisoten v Mojzesovih omejitvah ter pomanjkljivostih in skozi njih. »GOSPOD mu je tedaj rekel: ›Kdo je dal človeku usta? Kdo naredi človeka, da je nem ali gluh, da vidi ali da je slep? Mar nisem to jaz, GOSPOD? Zdaj pa pojdi; s tvojimi usti bom in te bom učil, kaj moraš govoriti.‹« (Druga Mojzesova knjiga 4,11–12) Vemo, da je Mojzes kasneje, z Božjo močjo, vodil tri milijone ljudi, in to celih štirideset let.
- Prerok Jeremija je bil omejen z nagnjenostjo k melanholiji, doživljal pa je tudi nenehne zavrnitve. Zato je celo preklel dan, ko se je rodil in si želel smrti: »Preklet bodi dan, ko sem bil rojen, dan, ko me je mati rodila: naj ne bo blagoslovljen! Preklet naj bo mož, ki je sporočil mojemu očetu: ›Otrok, sin se ti je rodil,‹ in ga silno razveselil. Naj se temu človeku godi kakor mestom, ki jih je GOSPOD neusmiljeno razdejal. Naj sliši vpitje zjutraj in bojni krik opoldne, ker me ni umoril v materinem telesu, da bi mi mati postala grob in bi njeno telo ostalo večno noseče. Zakaj sem prišel iz materinega naročja, da okušam trud in žalost, da moji dnevi minevajo v samoti?« (Jeremija 20,14–18). Toda Bog je bil prisoten v omejitvah v njegovem značaju in skozi njih, kot tudi skozi življenjske okoliščine, in sicer tako, da mu je dal uvid v Božje srce, ki se še vedno tudi danes dotika naših src in tako uči svoje ljudstvo.
- Abraham je bil omejen s Sarino neplodnostjo in izkušnjo večdesetletnega blodenja o tem, ali bo sploh kdaj imel pravega naslednika. Čeprav ga je ta izkušnja zelo močno pestila, pa se je prav skozi to izkušnjo, v svojem popotovanju vere, na izjemen način srečal z Bogom. S tem ko je devetdeset let stara Sara zanosila in pričakovala Izaka, je Bog izpolnil svojo obljubo, da bo Abrahama naredil za očeta številnih ljudstev, tudi očeta vseh nas. »Glej, to je moja zaveza s teboj: postal boš oče množice narodov.« (Prva Mojzesova knjiga 17,4) »… kakor je pisano: Postavil sem te za očeta mnogih narodov, pred Bogom, kateremu je verjel, in ki oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni.« (Pismo Rimljanom 4,17) Abrahamova zgodba nam odkrije, kdo Bog v resnici je. Resnici na ljubo pa smo vse to lahko spoznali prav zaradi Abrahamovih težav, omejitev in slabosti.
Omejitve in rane, ki jih nosimo s seboj, so področja, kjer Bog pokaže svojo moč, in sicer tako, da se te okoliščine vedno izkažejo kot njegovi darovi, čeprav se nam sprva zdijo vse prej kot to. Prav to dejstvo je ena najtežje doumljivih in sprejemljivih resnic Svetega pisma. To pa zato, ker je ta resnica v neposrednem nasprotju z našim naravnim nagnjenjem, da želimo imeti stvari pod nazorom in občutkom, da mi usmerjamo svet. Toda natanko v teh težavnih okoliščinah Bog hrepeni po tem, da bi nas učil, poskrbel za nas in se nam razodel.
Kako lahko naše sedanje omejitve in pretekli neuspehi postanejo Božje ljubeče darilo, darilo, ki ga lahko predamo naprej drugim?
Molitev:
Gospod, ti veš, na kakšne načine se upiram omejitvam in kako težko prenašam boleča razočaranja. Ti tudi veš, da so to področja, kjer te sploh ne bi želel iskati. Prosim te, zato mi pomagaj uvideti, kako moja sedanja ali pretekla bolečina vsebuje priložnost, da te zelo jasno vidim in predvsem spoznam to, kako me želiš uporabiti v prihodnosti. V Jezusovem imenu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.