Views: 23
V življenju je pred nami veliko stvari, med katerimi se lahko odločamo. Tako imamo tudi na izbiro, kaj bomo sejali: seme greha ali seme Božje besede.
Kako raste seme greha?
David je bil na vrhuncu svoje kariere. Še ko je služil Savlu kot vojskovodja, so ljudje o njem govorili: »Savel jih je pobil na tisoče, David pa na desettisoče!« (Prva Samuelova knjiga 18,7) Ker se je Savel odvrnil od Gospoda, je namesto njega postal kralj David. Bil je mož po Božjem srcu. Vedno se je posvetoval z Gospodom, ali naj gre na vojsko ali ne. Gospod pa mu je bil naklonjen. Kamor koli je šel, je porazil svoje nasprotnike. Užival je na lovorikah svojih uspehov. Ampak …
Druga Samuelova knjiga 11. 1 Ko se je leto obrnilo, ob času, ko hodijo kralji na vojsko, je David odposlal Joába in z njim svoje hlapce ter vse Izraelce. Porazili so Amónce in oblegali Rabo. David pa je ostal v Jeruzalemu.
2 Proti večeru je David vstal s svojega ležišča in se sprehajal po strehi kraljeve hiše. Tedaj je s strehe videl ženo, ki se je kopala. Žena je bila zelo lepa na pogled. 3 David je dal poizvedeti o ženi. Rekli so: »Ali ni to Eliámova hči Batšéba, žena Hetejca Urijája?« 4 David je poslal sle in jo je vzel. Prišla je k njemu in je legel z njo – prav tedaj se je očistila svoje nečistoče. Potem se je vrnila v svojo hišo.
5 Žena pa je spočela in poslala sle; sporočila je Davidu in rekla: »Spočela sem.« 6 Tedaj je David sporočil Joábu: »Pošlji mi Hetejca Urijája!« Joáb je poslal Urijája k Davidu. 7 Ko je Urijá prišel k njemu, ga je David vprašal, kako se godi Joábu, kako se godi ljudstvu in kako kaže boj. 8 Potem je David rekel Urijáju: »Pojdi v svojo hišo in si umij noge!« Ko je Urijá odšel iz kraljeve hiše, je prišlo za njim kraljevo jedilo. 9 Urijá pa je spal pri vhodu v kraljevo hišo z drugimi hlapci svojega gospoda in ni šel v svojo hišo. 10 Povedali so Davidu: »Urijá ni šel v svojo hišo.« David je rekel Urijáju: »Mar nisi prišel s pota? Zakaj nisi šel v svojo hišo?« 11 Urijá je rekel Davidu: »Skrinja, Izrael in Juda bivajo v šotorih; tudi moj gospod Joáb in hlapci mojega gospoda taborijo na polju. In jaz naj bi šel v svojo hišo, da bi jedel in pil in spal s svojo ženo! Kakor živiš in kakor živi tvoja duša, ne bom storil tega!« 12 Tedaj je David rekel Urijáju: »Ostani še danes tu! Jutri te odpošljem.« Tako je ostal Urijá v Jeruzalemu ta in naslednji dan. 13 David ga je povabil, da je jedel in pil pred njim in ga je upijanil. Zvečer pa je odšel spat na svoje ležišče pri hlapcih svojega gospoda in ni šel v svojo hišo.
14 Zjutraj je David Joábu napisal pismo in ga poslal po Urijáju. 15 V pismu je napisal: »Postavite Urijája spredaj v najhujši boj! Potem se umaknite od njega, da bo zadet in bo umrl!« 16 Ko je tedaj Joáb oblegal mesto, je dal Urijája na kraj, o katerem je vedel, da so tam junaški možje. 17 Ko so možje prišli iz mesta in se bojevali z Joábom, jih je padlo nekaj iz ljudstva, izmed Davidovih hlapcev. Tudi Hetejec Urijá je umrl.
18 Joáb je dal Davidu sporočiti o vsem, kar se je zgodilo v boju. 19 Zapovedal je slu in rekel: »Ko poveš kralju do konca vse, kar se je zgodilo v boju, 20 in če se kralj razsrdi in ti reče: ›Zakaj ste se šli bojevat tako blizu mesta? Ali niste vedeli, da bodo streljali z obzidja? 21 Kdo je ubil Jerubéšetovega sina Abiméleha? Mar ni ženska vrgla nanj gornjega mlinskega kamna z obzidja, da je umrl v Tebécu? Zakaj ste se približali obzidju?‹ – tedaj reci: ›Tudi tvoj služabnik Urijá je umrl.‹«
22 Sel je šel in prišel k Davidu ter povedal vse, kar mu je bil Joáb naročil. 23 Sel je torej rekel Davidu: »Možje so bili močnejši od nas. Prišli so ven proti nam na polje, mi pa smo jih potisnili do mestnih vrat. 24 Toda strelci so streljali na tvoje hlapce z obzidja in tako so nekateri izmed kraljevih hlapcev umrli. Tudi tvoj hlapec Hetejec Urijá je mrtev.« 25 David je rekel slu: »Tako reci Joábu: ›Naj te ta stvar ne vznemirja, kajti meč žre zdaj tako zdaj drugače. Okrepi svoj napad na mesto in ga razdeni!‹ Tako ga opogumi!«
26 Ko je Urijájeva žena slišala, da je njen mož Urijá mrtev, je žalovala za svojim soprogom. 27 Ko je bilo žalovanje mimo, je David poslal ponjo in jo pripeljal v svojo hišo. Postala je njegova žena in mu je rodila sina. Toda to, kar je storil David, je bilo hudo v Gospodovih očeh.
David je, namesto da bi šel na vojsko, ostal v Jeruzalemu in užival v brezdelju na strehi svoje palače. Oči so mu tavale naokrog in zagledal je Batšebo. Vnelo se mu je poželenje po njej.
»Slišali ste, da je bilo rečeno: Ne prešuštvuj! 28 Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo.« (Evangelij po Mateju 5,27)
Vsak greh je na začetku majhen. Morda si je David mislil, da ni nič hudega, če gleda lepo ženo. A kam ga je to pripeljalo? Ni se ustavil samo pri gledanju. Dal si jo je pripeljati in jo je vzel ter legel z njo. »Majhen« greh nikoli ne ostane majhen, vedno raste in raste ter preraste v nekaj velikega. Ker je Batšeba zanosila, je David skušal prikriti svoj greh z lažjo in prevaro. Poslal je po Urijaja, da bi ta spal s svojo ženo in bi David tako prikril, kdo je oče Batšebinega otroka, a je njegov načrt propadel. Zato si je izmislil še nekaj hujšega. Naročil je, naj pošljejo Urijaja v bitki na mesto, kjer ga bo sovražnik smrtno ranil. To se je res zgodilo. Greh je prerastel v prevaro in prevara v smrt. David se je oddahnil, saj je to pomenilo rešitev zanj. (Poželenje oči, poželenje mesa, napuh življenja – Prvo Janezovo pismo 2,16)
Ampak ali je bila to res rešitev?
Gospod po Natánu obsodi Davidov greh
Druga Samuelova knjiga 12
1 In Gospod je poslal Natána k Davidu. Prišel je k njemu in mu rekel: »V nekem mestu sta bila dva moža, prvi je bil bogat, drugi ubog. 2 Bogatin je imel zelo veliko drobnice in goveda, 3 ubožec pa ni imel ničesar razen edine majhne ovčice, ki jo je kupil. Vzredil jo je in zrasla je pri njem skupaj z njegovimi otroki. Od njegovega grižljaja je jedla in iz njegovega kozarca je pila. V njegovem naročju je spala in mu bila kakor hči. 4 Pa pride popotnik k bogatinu. In mu je bilo žal vzeti od svoje drobnice in goveda, da bi pripravil pojedino popotniku, ki je prišel k njemu; vzel je marveč ovčico ubožcu in jo pripravil možu, ki je prišel k njemu.« 5 David se je silno razsrdil nad tistim možem in je rekel Natánu: »Kakor živi Gospod, mož, ki je to storil, mora umreti! 6 Četverno mora poplačati ovčico, ker je to storil in mu ni bilo žal!«
7 Natán pa je rekel Davidu: »Ti si ta mož! Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Mazilil sem te za kralja nad Izraelom in te rešil iz Savlove roke. 8 Dal sem ti hišo tvojega gospoda in v tvoje naročje žene tvojega gospoda. Dal sem ti Izraelovo in Judovo hišo. Če bi bilo to premalo, bi ti dodal še to ali ono. 9 Zakaj si zaničeval Gospodovo besedo, da si storil, kar je hudo v njegovih očeh? Z mečem si pobil Hetejca Urijája in vzel njegovo ženo sebi za ženo, njega pa si ubil z mečem Amóncev. 10 Zato se zdaj meč nikoli ne bo umaknil od tvoje hiše, ker si me zaničeval in vzel ženo Hetejca Urijája, da bi bila tvoja žena.‹ 11 Tako govori Gospod: ›Glej, iz tvoje hiše bom spravil nesrečo nadte. Pred tvojimi očmi bom vzel tvoje žene in jih dal tvojemu bližnjemu, in legel bo s tvojimi ženami pred očmi tega sonca. 12 Ti si sicer to storil na skrivaj, jaz pa bom to storil pred vsem Izraelom in pred soncem.‹« (v. 1–12)
V Psalmu 51,1–19 beremo, kako se je David kesal svojega greha pred Gospodom in ga prosil za odpuščanje:
1 Zborovodju. Davidov psalm, 2 ko je prišel k njemu prerok Natán, ker je šel k Batšébi.
3 Izkaži mi milost, o Bog, po svoji dobroti, po obilnosti svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe! 4 opolnoma me operi moje krivde, mojega greha me očisti! 5 Zakaj svoje pregrehe priznavam, moj greh je vedno pred mano. 6 Zoper tebe, tebe samega, sem grešil, hudobijo v tvojih očeh sem storil, da se izkažeš pravičnega, kadar govoriš, neoporečnega, kadar sodiš. 7 Glej, v krivdi sem bil rojen, v grehu me je spočela moja mati. 8 Glej, veseliš se zvestobe v notranjosti, v skrivnostih mi daješ spoznanje modrosti. 9 Očisti me greha s hizopom, da postanem čist, operi me, da postanem bel bolj kot sneg. 10 Daj, da bom slišal radost in veselje, naj se radujejo kosti, ki si jih potrl. 11 Skrij svoje obličje pred mojimi grehi, vse moje krivde izbriši. 12 Čisto srce, o Bog, mi ustvari, stanovitnega duha obnovi v moji notranjosti. 13 Ne poženi me izpred vojega obličja, svojega svetega duha ne vzemi od mene. 14 Vrni mi veselje svojega odrešenja, z voljnim duhom me podpiraj. 15 Upornike bom učil tvojih poti, da se grešniki vrnejo k tebi. 16 Reši me prelite krvi, o Bog, Bog moje rešitve: moj jezik bo vzklikal tvoji pravičnosti. 17 Gospod, odpri moje ustnice, in moja usta bodo oznanjala tvojo hvalo. 18 Zakaj nad klavno daritvijo nimaš veselja, če bi ti namenil žgalno daritev, bi je ne maral. 19 Moja daritev Bogu je potrt duh, potrtega in pobitega srca, o Bog, ne preziraš.
Kaj se je zgodilo potem?
(Druga Samuelova knjiga 12,13–23) 13 David je rekel Natánu: »Grešil sem proti Gospodu.« Natán je rekel Davidu: »Gospod ti je tudi odpustil greh – ne boš umrl. 14 Toda ker si s tem dejanjem pohujšal Gospodove sovražnike, ti bo umrl sin, ki se ti bo rodil.« 15 In Natán je odšel v svojo hišo.
Gospod pa je udaril otroka, ki ga je Urijájeva žena rodila Davidu, da je zbolel. 16 David je zaradi dečka prosil Boga; strogo se je postil, in kadar je vstopil, da bi prenočil, je spal na tleh. 17 Starešine njegove hiše so se postavili kraj njega, da bi ga vzdignili s tal, pa ni hotel, niti ni jedel z njimi. 18 Sedmi dan je otrok umrl. Davidovi služabniki pa so se mu bali povedati, da je otrok mrtev, kajti rekli so: »Glej, ko je bil otrok živ, smo mu govorili, pa ni poslušal našega glasu. Kako naj mu šele povemo, da je otrok mrtev? Saj bo storil kaj hudega.« 19 David je videl, da njegovi služabniki šepetajo med seboj. Tako je David spoznal, da je otrok umrl. In David je rekel svojim služabnikom: »Je otrok umrl?« Rekli so: »Umrl je.«
20 Tedaj se je David vzdignil s tal, se okopal, namazilil in preoblekel ter šel molit v Gospodovo hišo. Ko je prišel v svojo hišo, si je dal prinesti jedi in je jedel. 21 Njegovi služabniki so mu rekli: »Kaj je to, kar delaš? Ko je bil otrok živ, si se zanj postil in jokal. Ko pa je otrok umrl, si vstal in ješ.« 22 Rekel je: »Dokler je bil otrok živ, sem se postil in jokal, kajti rekel sem si: ›Kdo ve, ali se me Gospod ne usmili in otrok ostane pri življenju?‹ 23 Toda zdaj je mrtev. Čemú bi se postil? Ali ga lahko spet pripeljem nazaj? Jaz pač pojdem k njemu, on pa se ne bo vrnil k meni.«
Greh je vedno proti Bogu.
Bog je Davidu sicer odpustil, a njegov greh je imel hude posledice. Njegov sin, ki je bil spočet v prešuštvu, je umrl. Morda se sprašujemo, zakaj je moral umreti nedolžen dojenček. To je še eno od vprašanj, ki jih bomo morali postaviti Bogu, ko se bomo srečali z njim iz oči v oči. Če malo pomislimo, je verjetno to ena najhujših bolečin, kar jih lahko človek izkusi – da mu umre otrok. Otrok je bil takoj sprejet v Božje ljubeče naročje, bolečina pa je ostala staršem. Morda je Bog s tem hotel tudi prihraniti otroku zasmehovanje, saj kot nezakonski otrok ne bi bil sprejet v družbi. Ne vemo zagotovo, vendar lahko zaupamo Bogu, da je ravnal prav. Batšeba pa je žalovala nad izgubo otroka in David je šel k njej. (Druga Samuelova knjiga 12,24–25)
24 David je tolažil svojo ženo Batšébo. Šel je k njej in ležal z njo. Rodila je sina in dal mu je ime Salomon. Gospod ga je ljubil 25 in mu je to sporočil po preroku Natánu. In zaradi Gospoda mu je dal ime Jedidjá.
Gospod je Davidu dal drugega sina, Salomona. Natan ga je poimenoval Jedidjá [po Božji milosti]. To je bilo znamenje, da je Bog odpustil Davidu.
Kaj pa je bilo z drugimi posledicami greha, ki jih je Gospod napovedal Davidu? Meč se res nikoli ni umaknil iz njegove hiše, prav tako pa je njegov bližnji – njegov sin Absalom – ležal z njegovimi ženami vsem na očeh: »Absalomu so na strehi razpeli šotor in šel je k stranskim ženam svojega očeta pred očmi vsega Izraela.« (Druga Samuelova knjiga 16,22)
Na Davidovem primeru smo videli, da iz majhnega greha nastane velik. V Jakobovem pismu 1,12–15 piše, kako naj ravnamo, ko nas zapeljuje greh:
12 Blagor človeku, ki stanovitno prenaša preizkušnjo, kajti ko bo postal preizkušen, bo prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo. 13 Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: »Bog me skuša.« Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar. 14 Vsakogar skuša njegovo lastno poželenje, ki ga vleče in zavaja. 15 Nato poželenje spočne, rojeva greh, storjeni greh pa porodi smrt.
Podobno je pri laži – če se »čisto malo« zlažemo, moramo potem nadaljevati z večjimi lažmi, da bi prikrili prvo laž. Na koncu se običajno zapletemo. Nič čudnega, da še ljudska modrost pravi: »Laž ima kratke noge.«
Dober primer, kako se upreti grehu, je Jožef. Ko ga je Potifarjeva žena zapeljevala, je raje pobegnil, kot da bi se vdal grehu. Gospod ga je nagradil za njegovo zvestobo, ves čas mu je bil naklonjen in ga je blagoslavljal. Po njem je rešil cel izraelski narod pred smrtjo zaradi lakote.
Tudi apostol Pavel je naročal Timoteju v Drugem pismu Timoteju 2,22: 22 Béži pred mladostnimi poželenji. Prizadevaj si za pravičnost, vero, ljubezen in mir s tistimi, ki iz čistega srca kličejo Gospoda.
Kaj pa lahko storimo, če nas greh vseeno premami? Pokesati se moramo in prositi Gospoda za odpuščanje, kot pravi Janez v Prvem Janezovem pismu 1,9:
Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.
Zakaj moramo priznavati svoje grehe Bogu in ga prositi za odpuščanje? Ali izgubimo odrešenje, ko grešimo? Ne, pač pa pokvarimo svoj odnos z Bogom. Postane nam nerodno, pred Bogom se želimo skriti, saj nas je sram, tako kot je bilo sram Adama in Evo, ki sta se skrila, ko ju je Bog poklical. Zato je tako pomembno, da se pokesamo takoj, ko se zavedamo, da smo mislili, rekli ali storili kaj narobe. S tem ohranjamo pristen odnos z Bogom in se lahko vedno z zaupnostjo bližamo prestolu njegove milosti.
Kako pa raste seme Božje besede?
Bog je rekel v Izaiju 43,19: Glejte, nekaj novega storim, zdaj klije, mar ne opazite? Morda si kdaj mislimo: Le kako lahko jaz, ki sem tako majhna in nepomembna, prispevam k širjenju Božjega kraljestva? A že Zaharija (4,10) je rekel: Kajti kdo zametuje dan skromnih začetkov?
Poglejmo si primer iz Druge knjige kraljev 5,1–15, kakšen vpliv je imela s svojo vero majhna deklica iz izraelske dežele:
1 Naamán, vojskovodja arámskega kralja, je bil velik mož pri svojem gospodarju in zelo ugleden, kajti po njem je Gospod naklonil Arámcem zmago. Toda mož, hraber vojščak, je postal gobav. 2 Ko so Arámci šli na vojni pohod, so pripeljali iz izraelske dežele majhno deklico, da je stregla Naamánovi ženi. 3 Pa je rekla svoji gospodarici: »O, ko bi bil moj gospod pri preroku, ki je v Samariji! Tedaj bi ga ozdravil njegove gobavosti.« 4 Prišel je, sporočil svojemu gospodarju in rekel: »To in to je rekla deklica, ki je iz izraelske dežele.« 5 Arámski kralj je rekel: »Le pojdi, jaz pa bom poslal pismo izraelskemu kralju.«
Odpravil se je torej na pot, vzel s seboj deset talentov srebra, šest tisoč zlatnikov in deset prazničnih oblačil. 6 Izraelskemu kralju je izročil pismo s tole vsebino: »Zdaj torej, ko pride to pismo do tebe, glej, sem poslal k tebi svojega služabnika Naamána, da ga ozdraviš njegove gobavosti.« 7 Ko je izraelski kralj pismo prebral, je pretrgal svoja oblačila in rekel: »Sem mar jaz Bog, da bi mogel usmrtiti in oživiti, ko ta pošilja k meni nekoga, da ga ozdravim gobavosti! Spoznajte vendar in sprevidite, da se hoče spreti z menoj!«
8 Ko pa je Božji mož Elizej slišal, da je izraelski kralj pretrgal svoja oblačila, je kralju poslal sporočilo in rekel: »Zakaj si pretrgal oblačila? Naj pride k meni pa bo vedel, da je prerok v Izraelu!« 9 Prišel je torej Naamán s svojimi konji in z vozovi in se ustavil pri vratih Elizejeve hiše. 10 Elizej je poslal k njemu sla z naročilom: »Pojdi in se sedemkrat umij v Jordanu, pa se ti meso povrne in boš čist.« 11 Toda Naamán se je razjezil, odšel in rekel: »Glej, rekel sem si, da bo gotovo prišel ven, se ustopil in klical ime Gospoda, svojega Boga, mahal z roko nad bolnim mestom in tako ozdravil gobavost. 12 Mar nista damaščanski reki Abána in Parpár boljši kot vse izraelske vode? Ali se ne bi mogel v njiju umiti in se tako očistiti?« Obrnil se je in razburjen odšel. 13 Njegovi služabniki pa so pristopili in mu govorili; rekli so: »Oče, ko bi ti prerok ukazal kaj težkega, mar ne bi tega storil? Koliko bolj, ko ti je naročil: Umij se in boš čist!« 14 Tedaj je šel in se sedemkrat potopil v Jordanu, po besedi Božjega moža. In njegovo meso je spet postalo kakor meso majhnega dečka; bil je čist.
15 Potem se je z vsem spremstvom vrnil k Božjemu možu. Ko je prišel, je stopil predenj in rekel: »Zdaj vem, da na vsej zemlji ni Boga razen v Izraelu. …«
Tukaj vidimo, da je vera majhne deklice iz Izraela pripomogla k temu, da je bil Naaman ozdravljen in da je spoznal, da je Bog edini pravi Bog, in sklenil je, da bo odslej častil samo tega Boga.
Ali je torej za Boga kdo premajhen ali premalo pomemben? Ne. Vsi smo dragoceni v njegovih očeh.
Jezus je primerjal Božje kraljestvo z gorčičnim zrnom (Evangelij po Luku 13,18–19): 18 Tedaj je govoril: »Čému je podobno Božje kraljestvo in čému naj ga primerjam? 19 Podobno je gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svojem vrtu. Zrastlo je in se razvilo v drevo in ptice neba so gnezdile na njegovih vejah.«
Jezus je povedal tudi priliko o sejalcu: 5 »Sejalec je šel sejat svoje seme. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Pohodili so ga in ptice neba so ga pozobale. 6 Drugo je padlo na skalo, in ko je pognalo, se je posušilo, ker ni imelo vlage. 7 Drugo je padlo med trnje, in trnje, ki je zrastlo z njim, ga je zadušilo. 8 In spet drugo je padlo v dobro zemljo in pognalo ter obrodilo stoteren sad.« Ko je to povedal, je zaklical: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!« (Evangelij po Luku 8,5–8)
V tej priliki je seme primerjal z Božjo besedo (Evangelij po Luku 8,11–15)
11 »Prilika pa pomeni tole: Seme je Božja beseda. 12 Ob poti so tisti, ki poslušajo, nato pa pride hudič in jim vzame besedo iz njihovih src, da ne bi verovali in ne bi bili rešeni. 13 Na skali so tisti, ki z veseljem sprejmejo besedo, ko jo slišijo, vendar ti nimajo korenine: nekaj časa verujejo, v trenutku preizkušnje pa odpadejo. 14 Seme, ki je padlo med trnje, so tisti, ki slišijo, vendar se zaradi skrbi, bogastva in naslad življenja na svoji poti zadušijo, tako da ne obrodijo sadov. 15 Seme v dobri zemlji pa so tisti, ki z lepim in dobrim srcem besedo slišijo in jo ohranijo ter v stanovitnosti obrodijo sad.«
Ko bi si le želeli, da bi bili mi ta dobra zemlja, ki bi sprejela seme Božje besede, ga ohranila in obrodila stoteren sad!
Kako pa lahko obrodimo ta sad? Jezus je rekel (Evangelij po Janezu 12,24): Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.
Jezus nam je pri tem velik zgled. Ni ostal le pri besedah, ampak jih je prenesel v prakso. S svojo smrtjo na križu je posejal to seme – vse ljudi je pritegnil k odrešitvi. Njegova smrt je v rešitev vsakomur, ki veruje vanj.
Ali to pomeni, da moramo tudi mi umreti za druge?
Ni nujno, včasih je dovolj že, da damo drugim prednost. Da se nečemu odrečemo, zato da bi drugi imeli. Da s svojim življenjem kažemo, kaj verujemo, in v drugih vzbudimo zanimanje za Jezusa. Da si želimo, da bi tudi drugi spoznali Jezusa.
Če si želimo to, si verjetno želimo tudi, da bi nam Gospod rekel, ko se bomo znašli iz oči v oči z njim, tako kot je rekel gospodar svojemu služabniku v Evangeliju po Mateju 25,21:
21 Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹
Zaključek:
Vsak dan znova se torej srečujemo z odločitvijo: Kakšno seme bomo posejali? Ali bo to seme greha, ki vodi v smrt, ali pa seme Božje besede, ki daje življenje?
Odločitev je tvoja!
Alenka Camloh – iz preučevanja Svetega pisma