Hits: 3
»Ob prazniku pa je imel upravitelj navado, da izpusti ljudstvu enega jetnika, ki so ga hoteli. Takrat so imeli zloglasnega jetnika, ki mu je bilo ime Barába. Ko so se torej zbrali, jim je Pilat rekel: ›Koga hočete, da vam izpustim: Barába ali Jezusa, ki se imenuje Kristus?‹ Vedel je namreč, da so ga izdali iz nevoščljivosti. Ko pa je sedél na sodnem stolu, mu je njegova žena poslala sporočilo: ›Nič ne imej s tem pravičnim, kajti nocoj sem v sanjah veliko trpela zaradi njega.‹ Véliki duhovniki in starešine so pregovorili množico, naj zahtevajo Barába, Jezusa pa dajo umoriti. Upravitelj jim je odgovóril: ›Koga od teh dveh hočete, da vam izpustim?‹ ›Barába,‹ so rekli. ›Kaj naj torej storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus?‹ jim je rekel Pilat. Vsi so dejali: ›Križan naj bo!‹ Rekel jim je: ›Kaj je vendar hudega storil?‹ Oni pa so še bolj kričali: ›Križan naj bo!‹ Ko je Pilat videl, da nič ne pomaga, ampak da hrup čedalje bolj narašča, je vzel vodo, si vpričo množice umil roke in rekel: ›Nedolžen sem pri krvi tega človeka. Vi glejte!‹ Vse ljudstvo je odvrnilo: ›Njegova kri naj pride na nas in na naše otroke!‹ Tedaj jim je izpustil Barába, Jezusa pa dal bičati in ga je izróčil, da bi bil križan.« (Evangelij po Mateju 27,15–26)
»Koga od teh dveh hočete, da vam izpustim?« Izbira med Barabo in Jezusom je mogoče najbolj nora izbira vseh časov. Zločinec, upornik, prevarant, morilec nasproti pravičnemu, ponižnemu, ljubečemu. Oblast skupaj z ljudstvom je izbrala »zloglasnega jetnika«. Zakaj?
– Ob zločincu, pa naj se sliši še tako čudno, sta mirna oblast in ljudstvo. Zakaj? Ker je jasno, kaj lahko pričakujeta od njega, in ker vesta, kako naj postopata. Kam jih pelje Jezus, pa ne ve nihče. Vedno prinaša nove situacije, v katerih je treba iskati rešitve, resnico itd.
Izbira je bila torej jasna, in sicer zaradi nepredvidljivosti.
– Zločinec nam ne jemlje dobrega imena. Nasprotno, ob zločincu smo mi le še lepši. Drugače je ob pravičnem, ob pravičnem izgubljamo svojo navidezno lepoto in dobroto. Podoba oblasti in ljudstva se ruši. Nič ni več tako popolno, kot se zdi.
Izbira je bila torej jasna, in sicer zaradi zavisti.
– In nenazadnje je logično, da se ob zločincu ni treba nikomur spreminjati. Svetnik pa zahteva prav to, neprestano spreobračanje, neprestano spreminjanje. Svetnik zahteva napor, zločinec prinaša tolažbo za »majhne grehe« ljudstva in oblasti.
Izbira je bila torej jasna, in sicer zaradi zahtevnosti.
Prednosti izbire zločinca so nedvoumne. Ob tem je ljudstvo hitro pripravljeno pozabiti na vse lepo in dobro, kar prinaša ljubezen. Čudeži življenja, ljubezni, prijateljstva, vse to pade v senco strahu, tekmovalnosti in napora. Naenkrat vse ostalo ne šteje nič.
Tako je tudi z našimi izbirami.
Če hočemo izbirati prav, moramo vzljubiti rast, moramo rasti v zaupanju, da smo ljubljeni in da lahko ljubimo, ter se okleniti križa, ki je naša zmaga, a hkrati vzljubiti napor, ki ga križ prinaša.
Izbir je veliko. Pravzaprav so pred nami neprestano: v družini, v družbi in politiki, v cerkvi idr. Povsod smo lahko priče napetosti, ki jih izbire prinašajo:
– Družine pogosto izločijo tistega, ki se obnaša drugače, ki misli drugače kot večina. Zaščititi je treba tisto, kar družina že pozna, pa naj bo dobro ali slabo. Mar niso tega počeli tudi Judje, ko so križali Jezusa? Je v družini vse to v imenu ljubezni, ki zahteva rast, zaupanje, napor? Ali je nasprotovanje tistemu, ki je zahtevnejši, a ima prav?
– V družbi izbiramo raje Barabe, ker ne zbujajo negotovosti, zavisti in od nas ničesar ne zahtevajo – vsaj zdi se tako. Tisti, ki razkriva škandale in afere, je nadležen. Zbuja strah, da bo razkrita naša nepopolnost. Treba ga je izločiti, mogoče celo križati. Bodimo torej pozorni, da množica ni osvobodila Barabe zato, ker so ga imeli radi, temveč zato, ker so bili tako negativno nastrojeni do Jezusa, kar potrjuje Evangelij po Luku 23,23: »Oni pa so še vedno na ves glas kričali in zahtevali, naj ga križa. In njihovo vpitje je postajalo čedalje glasnejše.« Sprašujem se, kam je splahnelo navdušenje množice nad Jezusovimi čudeži in nauki.
Sprašujem se, kje so bili vsi Jezusovi podporniki? Kje so bile vse množice, ki so potovale od daleč, da bi ga videle? Ali kje so bili vsaj domači navdušeni podporniki? Kje so bili apostoli? Kje je bil slepi človek, da bi se zavzel zanj z besedami: »Osvobodite Jezusa, ker jaz sem bil slep in zdaj spet vidim«? Kje je bil gluhi, ki je zopet slišal? Kje je bil hromi, ki je spet lahko hodil? Kje so bili Jezusova mati in njegovi bratje? Kje je bil stotnik, čigar hči je bila ozdravljena? Kje je bila ženska, ozdravljena krvotoka? Kje je bila Marija Magdalena? Kje je bil oče sina, ki je bil ozdravljen obsedenosti? Kje je bil Lazar, da bi se zavzel zanj in rekel: »Osvobodite Jezusa, bil sem mrtev in sem spet oživel«? Kje je bil Zahej, da bi rekel: »Osvobodite Jezusa, bil sem tečen skopuh, ki je plezal po drevesih, a se je Jezus vseeno družil z menoj«? Kje je bila velika množica, ki je Jezusa pričakala s slavilnimi in veselimi psalmi ob njegovem prihodu, ko je na osličku prijahal v Jeruzalem? Kje so bile ostale mase ozdravljenih? Ali tisoči, ki so bili nahranjeni? Kje so legije bolnih, ki bi vpile: »Osvobodite Jezusa, ker tudi mi želimo biti ozdravljeni«? Kje so bili vsi ti ljudje? Če so se množice zbirale povsod tam, kamor je šel Jezus, se sprašujem, kje so bile takrat?
Izbira med zločincem in svetnikom naenkrat ni tako nelogična.
Če se hočemo odločiti za Jezusa, ne zadošča simpatija do ljubezni. Pljuniti je treba v roke, si zavihati rokave, da bi zmogli vedno pogledati resnici v obraz in da bi bili pripravljeni sprejeti ceno ljubezni.
Ob branju tega odlomka smo še posebej izzvani, da si priznamo svojo ležernost in se odločimo za tveganje za dobro; da priznamo svojo zavist in se odločimo za pozitiven boj v nasprotju s tekmovalnostjo; da priznamo svojo lenobo in se oklenemo križa oziroma vzljubimo napor, ki ga ta prinaša. Naj ostanemo zvesti svoji odločitvi: Raje sem križan, kot da bi zaradi mene trpel pravični. Ko namreč sprejmemo ta križ, bomo zagotovo z njim vstali, saj je bila prav na križu opravljena zamenjava naših šibkosti in nemoči za Božjo slavo ter veličastvo. Jezus je bil namreč kaznovan, da bi nam moglo biti odpuščeno, in je nosil našo sramoto, da bi mi mogli biti deležni njegove slave.
Molitev:
Oče, pomagaj mi, da v teh časih, ko me obkroža tema, svetim kakor luč, ki si jo ti prižgal. Ničesar ne zmorem brez tebe. Prosim te, zaščiti me pod svojimi perutmi in ne dovoli, da se kuga približa tvojemu telesu. Oče, prosim te, pomagaj mi, da v vseh dogodkih in okoliščinah vidim delovanje tvoje ljubeče roke, naj moje srce ne zakrkne in ne otopi zaradi dogodkov in okoliščin, ki jih dojemam kot krivico, nepoštenje ali izkoriščanje. Prosim te za zavedanje svoje lastne popolne svobode v tebi, Gospod. Oče, tako milostno si nam odpustil. Pomagaj nam, da bomo tudi mi odpustili tistim, ki so nam storili krivico. Dragi Oče, prosim te, daj mi dober nasvet, da bom poslušal tvoj glas in tako pregnal vsak dvom iz svojih misli. Prosim te, Oče, pošlji luč in me razsvetli. Prosim te, Gospod, za popolno ljubezen. Naj vidim sebe takšnega, kot si me ti ustvaril, Oče: dragocenega, lepega, vrednega, in takšnega, kot sem sedaj: neizmerno ljubljenega. Kristus, ti si dejal: »Dokler boste na svetu, se boste bali.« Ne maraš silakov, ki ne poznajo strahu. Sam si nekoč rekel: »Bojim se.« Toda za tem si stopil na pot, ki si se je zbal. S svojim strahom si se izročil njemu, ki te je vodil. Tako pomagaj meni, da se ne bom izmikal strahu, temveč ga voljno dopuščal in se skupaj s svojo bojaznijo izročal tebi. Podeli mi mir. Tako bom našel moč za svojo pot, spokojnost v slehernem nemiru, trdna tla pod nogami in cilj, tvoj cilj pred očmi. Dejal si: »Naj vam bo v tolažbo to, da sem premagal svet.« Za vse to se ti zahvaljujem in te prosim, da uslišiš mojo molitev, ki se k Očetu dviga po tebi. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.