Views: 23
»Gospod, kdo sme biti gost v tvojem šotoru, kdo sme prebivati na tvoji sveti gori? 2 Kdor hodi v popolnosti, ravna pravično in govori resnico v svojem srcu. 3 Ne obrekuje s svojim jezikom, ne počne bližnjemu nič slabega, ne kliče zasramovanja proti svojemu bližnjemu. 4 Zavrženi je v njegovih očeh vreden prezira, a izkazuje čast tistim, ki se bojijo Gospoda. Če je prisegel v svojo škodo, tega ne preklicuje. 5 Svojega denarja ne daje za obresti, zoper nedolžnega ne sprejema podkupnine. Kdor tako dela, ne bo omahnil na veke.« (Psalm 15,1–5)
V Gospodovi hiši bodo prebivali tisti, ki so čistega srca, pravi psalmist. Zakaj se čudiva, če se nikdar ne počutiva domače z Bogom in v njem nimava stalnega prebivališča? Bog namreč gleda le na najino srce, midva pa se izgubljava v utvari lastnih zaslug.
Njegova beseda ali zapoved je temelj za najino življenje. Jezus nama v evangeliju pokaže, da je najina težava v tem, da ne temeljiva svojega delovanja na Božji besedi ali zapovedi, ampak na različnih zgolj človeških prepričanjih, izročilih, držah, mislih, dolžnostih. Ta seveda nimajo nobene povezave s tem, kar Bog pravi in naroča za naše življenje. Zaradi tega tudi nikdar ne okusiva in ne doživiva uresničitve Božje obljube. Obljublja nama, da bova dobila v last deželo srca in okušala skrivnost Božjega kraljestva, ki se je razodela v Jezusu Kristusu. A uresničitev te obljube bova doživela le, če bova uresničevala Božjo zapoved ali besedo o našem življenju, in ne katerekoli druge. Božja zapoved se vedno dotika najinega srca. Človeško izročilo pa največkrat nima prav nobene povezave s srcem ali najinim človeškim bistvom. Poglejmo, kako je Jezus utemeljil nasprotje med Božjo zapovedjo in človeškim izročilom in posledično na čistem ali nečistem srcu.
»1 Okrog njega so se zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, 2 in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je neumitimi rokami. 3 Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila starešin in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. 4 Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. 5 Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: ›Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?‹ 6 Odgovoril jim je: ›Prerok Izaija je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. 7 Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi. 8 Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.‹ … 14 In spet je poklical k sebi množico in ji govoril: ›Poslušajte me vsi in doumite! 15 Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.‹ … 21 ›Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, … 23 Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.‹« (Evangelij po Marku 7,1–8.14.15.21.23)
Običajno dokaj hitro razumeva, kdaj nočeva izpolniti neke Božje zapovedi. Ni pa tako preprosto prepoznati, ko si neko zapoved v narekovajih sama vsiljujeva oziroma verjameva, da delava nekaj dobrega, kar pa ni v skladu z Božjo voljo. Zato je za naju bistvenega pomena Pavlova spodbuda Timoteju: »Ohrani zapoved brez madeža in brez graje do pojavitve našega Gospoda Jezusa Kristusa.« (Prvo pismo Timoteju 6,14) Svetuje nama, naj ohranjava zapoved takšno, kot je v Božjem namenu. Le tako bo najino srce imelo življenje in bo podedovalo skrivnost Božjega kraljestva. Prav to pomenijo besede »do pojavitve našega Gospoda Jezusa Kristusa«. S tem ni mišljeno onostranstvo, ampak razodevanje Jezusovega obličja tvojemu in mojemu srcu danes in tukaj.
Božja beseda in zapoved tvojemu in mojemu srcu razkriva Jezusovo obličje in ga tako usposobi, da v polnosti zaživi svojo človeško poklicanost. Pravi odnos do Božje besede je srčen in ne razumski. Najprej je treba sprejeti skriti Božji namen zame in zaupati njegovi ljubezni. Potem šele razumem in dojamem. Če hočeva Božjo besedo razumeti, jo morava najprej ubogati in uresničiti. Midva pa običajno delava ravno obratno. Najprej hočeva razumeti, da bi potem uresničevala ali ubogala.
Odlomek iz Pete Mojzesove knjige zato vsebuje pomembno usmeritev: »Samo varuj se in zelo pazi, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, in da ti ne izginejo iz srca vse dni tvojega življenja! Pripoveduj o njih svojim sinovom in sinovom svojih sinov!« (Peta Mojzesova knjiga 4,9)
Še posebej poudari, naj se spominjava besed, ki sva jih videla. Dobesedni prevod se namreč glasi: pazi, da ne pozabiš besed, ki so jih videle tvoje oči. Poudarek je na iskrenem srcu, ki je bilo ljubljeno in ga ta ljubezen še vedno spremlja v njegovi zgodbi. Na to ljubezen velikodušno odgovarja. Kaj torej pomeni videti besede? To pomeni, da sva besedo sprejela in jo uresničevala. Da sva živela tako, da sva sama – in drugi ob nama – doživela Božjo navzočnost in bližino. Psalm zato poudari, da se iskreno srce pred Bogom pokaže v pravičnem delovanju in govorjenju, ki niti sebi niti bližnjemu, niti v besedah niti v dejanjih ne dela škode. To je vredno več kot kakršnakoli velika dela.
»1 Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. 2 In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. 3 In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.« (Prvo pismo Korinčanom 13,1–3)
Kajti prav v čistosti in iskrenosti srca, ki niti sebi niti bližnjemu, niti v besedah niti v dejanjih ne dela škode, se meni in drugim razodeva Božja bližina.
»Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni.« (Evangelij po Janezu 15,4)
»19 Bratje, ker imamo zaupnost, da po Jezusovi krvi stopamo v svetišče, 20 in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso, 21 in imamo tudi veličastnega duhovnika nad Božjo hišo, 22 prihajajmo z resničnim srcem in v polni gotovosti vere, saj smo v srcih očiščeni slabe vesti in naše telo je umito s čisto vodo.« (Pismo Hebrejcem 10,19–22)
Z.M.