Views: 28
»Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem:
›Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.‹
Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost. Imena dvanajstih apostolov pa so: prvi Simon, imenovan Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedejev sin, in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfejev sin, in Tadej; Simon Kananej in Juda Iškarijot, ki ga je izdal. Teh dvanajst je Jezus poslal in jim naročil: ›Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samarijsko mesto! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govorite: »Nebeško kraljestvo se je približalo.« Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.‹« (Evangelij po Mateju 9,36–38; 10,1–8)
Jezus ne more, da ne bi čutil bolečine, ko gleda množice, ki so izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Ko to gleda, razmišlja, kako bi ljudem pomagal. Zbere učence in jih pošlje med ljudi.
Ob tem se mi poraja nekaj vprašanj:
a) Kaj je za Jezusa ob pogledu na množice najbolj boleče?
b) Kako se on sam odziva na stanje množice?
c) Kako bodo učenci mogli odgovoriti na to izmučenost in razkropljenost?
č) Kaj Jezus vidi in h komu dejansko pošilja svoje učence?
Deveto poglavje, ki se zaključi z naslovom Jezusovo sočutje in naročilo, je poročilo o naslednjih dogodkih.
1) Jezus ozdravi hromega, ki ga prinesejo pred njega. Najprej pa mu odpusti grehe, nad čemer se farizeji zgražajo.
2) Jezus pokliče Levija, ki sedi pri mitnici, ter gre k njemu na obed. Farizeji se zgražajo, da jé s cestninarji in grešniki.
3) Janezovi učenci pridejo k Jezusu z vprašanjem: »Zakaj se mi in farizeji toliko postimo, tvoji učenci pa se ne postijo?« Jezus jim govori o svatih in o svatbi, ker je on med njimi.
4) Ko je Jezus na poti na poti k mrtvi hčeri oblastnika, ozdravi ženo, ki je krvavela dvanajst let.
5) Jezus potem ozdravi še dva slepa in osvobodi nemega, ki je obseden.
Izmučena in razkropljena množica, ki jo Jezus vidi, je zame najprej izmučena od izpolnjevanja postave in od nemoči, da bi jo izpolnila. Razkropljena pa tudi zaradi nevere, da ji je odpuščeno. Brez odpuščanja ni mogoče živeti v občestvu.
Kako se Jezus odziva na to stisko?
1) Jezus zato prinaša hromemu najprej odpuščanje. Hromi si ne more odpustiti, zato mu on prinese odpuščanje.
2) Levi bi rad bil boljši, a je ujet v službo in status cestninarja. Jezus mu prinese pot iz te ujetosti. Pove mu, da je lahko drugačen in da je vreden Božje ljubezni.
3) Janezovi učenci, ki se postijo in postijo, ne pridejo do veselja, ki ga iščejo. Jezus jim sporoča, da ni cilj post sam, ampak veselje nad Odrešenikom. Post je pot, ne cilj.
4) In šele potem so tu bolni in obsedeni, ki v nemoči iščejo Božjo ljubezen. Največje breme bolezni in obsedenosti nista bolezen in obsedenost sama, ampak občutek, da je vse pravzaprav kazen za njihove grehe in za grehe prednikov.
Kaj torej Jezus prinaša?
Dejansko prinaša Božje sočutje. Zelo jasno vidi greh in ranjenost človeka, njegovo ujetost in nemoč. Množice so izmučene in razkropljene, ker nimajo podobe Boga, ob katerem bi se spočili kakor otroci ob očetu in materi.
Današnji odlomek zato vidim kot povabilo k odprtosti naših src, da bi tudi mi začutili Božje sočutje. Odprtega srca vztrajajmo v iskanju prave podobe Boga, ki je naš dobri Očka, ki vedno sprejema in tolaži. Je tisti Očka, ki čaka izgubljene sinove in hčere, da se vrnejo domov, če zaidejo. Je Očka, ki se nas veseli, če smo pri njem doma, in si želi le eno, da bi se zavedali, da je vse, kar je njegovo, vedno tudi naše. Želi si našega veselja, zaupanja v njegovo ljubezen, svobode v njegovem domu. Z vsem tem bosta izginila naša izmučenost in razkropljenost. Potem pa smo že pripravljeni, da nas pošlje oznanjat veselo novico, ki smo jo sami osebno doživeli in izkusili.
Molitev:
Gospod, Aba, Očka, prosim te, stoj nam ob strani in nas usmerjaj, da bi zgradili trdne temelje vere, zaupanja in ljubezni do bližnjega. Naš Bog, poslušaj mojo molitev in mojo prošnjo! Razjasni svoj obraz zaradi sebe, o Gospod, nad svojim izmučenim in razkropljenim ljudstvom! Nagni, moj Bog, svoje uho in poslušaj! Odpri svoje oči in poglej na naše opustošenje. Svoje prošnje polagamo predte, vendar ne zaradi svoje lastne pravičnosti, temveč zaradi tvojega obilnega usmiljenja. Poslušaj, o Gospod, usmili se nas. Odpusti nam, o Gospod! Prosim te, bodi pozoren na sleherni nalomljeni trst in tleče stenje, ki nepotešeno hrepeni po tebi, o Gospod! Po Jezusu Kristusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.