Hits: 47
Izraelski arheolog Rafael Lewis je prepričan, da je našel kraj, kjer je potekala bitka pri Arsufu, v kateri so se križarji pod vodstvom Riharda Levjesrčnega spopadli z muslimansko vojsko pod vodstvom legendarnega Saladina.
Že od prej je bilo znano, da je prišlo do bitke v bližini nekdanje Apolonije ali Arsufa, katere ostanke so našli na obali Izraela, malce severneje od Tel Aviva. A točen kraj je bilo težko najti. Nekdanji gozd in druge značilnosti pokrajine, ki so jih opisovali stari kronisti, so že zdavnaj izginili pod cestami, mesti in polji.
Arheolog je zato uporabil stara besedila, zemljevide iz 19. stoletja in stare fotografije, posnete iz zraka, da je lahko rekonstruiral nekdanji videz površja. Preveril pa je tudi logistiko starega načina vojskovanja, da bi ugotovil, kje so korakali križarji in kje bi jim lahko sovražnik postavil zasedo. Na koncu se je osredotočil na polje severovzhodno od Arsufa.
Poskusno sondiranje je potrdilo njegovo odločitev, saj so našli ostanke iz obdobja križarskih vojn, vključno s konicami puščic in kosi oklepov.
Sveta dežela je v svoji preteklosti pogosto menjala gospodarje. Po stoletjih rimske in kasnejše bizantinske oblasti, so jo v prvi polovici 7. stoletja osvojili muslimani. Kristjani so se ponovno vrnili konec 11. stoletja, ko je papež Urban II sprožil 1. križarsko vojno za ponovno zavzetje Jeruzalema.
Apolonija je bilo nekdanje bizantinsko obalno mestece, ki so ga muslimani preimenovali v Arsuf, križarji pa so mu po zavzetju dodali veličastno trdnjavo.
Pri Arsufu je kasneje prišlo do večje bitke v času 3. križarske vojne, ki so jo začele združene evropske sile, zlasti Anglija, Francija in Sveto rimsko cesarstvo, da bi ponovno osvojili Sveto deželo po hudem porazu v bitki pri Hatinu leta 1187 in posledični izgubi Jeruzalema.
Križarska vojna se je začela z zavzetjem Akre julija 1191, nato pa so križarji odkorakali na jug, da bi zavzeli še Jafo in tako prevzeli nadzor nad celotno levantinsko obalo.
Križarji, ki jih je vodil angleški kralj Rihard Levjesrčni (se spomnite filmov o Robinu Hoodu? Ja, to je bil natanko tisti kralj Rihard!), so korakali vzdolž obale, pri čemer jih je spremljala mornarica, ki jim je tudi dovažala sveže zaloge. Ker jih je izučila grenka izkušnja iz Hatina, kjer je Saladin križarje porazil s tem, da jih je odrezal od vodnih virov, so napredovali počasi, v strnjenih vrstah in s pogostimi ustavljanji, da bi se odpočili od poletne vročine in pogostega nadlegovanja muslimanskih čet.
Nato pa je Saladin 7. septembra 1191 napadel križarsko zadnjo stražo. Rihard je sicer ukazal, da naj vojska vztraja v trdni formaciji, v upanju, da bo sovražnika zvabil v past, a vsi vitezi niso poslušali ukazov in so namesto tega jurišali na nasprotnika. Na koncu se je Rihard odločil za dva organizirana juriša, ki sta zlomila moč Saladinove vojske. Poraženi muslimani so zbežali skozi gozd na vzhodni strani bojišča, vendar jih križarji, v strahu, da ne bi padli v zasedo, niso zasledovali. Ta odločitev je Saladinovo vojsko najverjetneje rešila pred popolnim uničenjem.
Za Riharda je bilo logično, da se je spustil v bitko. Če je želel zapustiti obalo in se napotiti proti Jeruzalemu, je s tem tvegal oskrbo svoje vojske, povečala pa se je tudi nevarnost zased. Zato si je vsekakor želel uničiti Saladinovo vojsko, še preden bi se polotil tako tvegane naloge. A zakaj je Saladin, ki je bil sicer znan po izčrpavanju nasprotnikov z neprestanimi manjšimi napadi, nenadoma tvegal odprt spopad s križarji?
Izkazalo se je, da je bitka potekala na križišču kjer cesta s severa proti jugu križa cesto, ki vodi proti vzhodu. Tukaj je bilo prvo možno križišče kjer bi se križarji lahko obrnili na vzhod proti Jeruzalemu. A kako naj bi Saladin vedel, da so namenjeni proti Jafi? Morda je verjel, da bo z napadom preprečil njihovo pot proti Jeruzalemu.
Kljub uničujočemu porazu pri Arsufu, ki je močno prizadel Saladinov dotedanji sloves o nepremagljivosti, pa je bila njegova strategija dolgoročno gledano uspešna.
Križarji so sicer zavzeli Jafo, a neprestani muslimanski napadi in spori, ki so izbruhnili med križarskimi voditelji, so preprečili ponovno zavzetje Jeruzalema.
Leta 1192 sta Rihard in Saladin sklenila mirovni sporazum po katerem je Jeruzalem ostal v Saladinovih rokah, kristjanom pa so dovolili dostop do svetih krajev. Križarji so še dobro stoletje nadzorovali obalo, nato pa so se bili prisiljeni dokončno umakniti.
Vendar pa to ni bil edini spopad na tem kraju. Arheologi so poleg konic puščic in kosov oklepov našli tudi številne tulce nabojev in ostanke granat iz 1. svetovne vojne. Ob koncu vojne so se namreč pri Arsufu spopadli Britanci in Turki.
Bitka, ki je potekala med 19. in 25. septembrom 1918, je bila del večje ofenzive britanskih sil, ki so kasneje pri Megidu prebile turško fronto in zavzele Damask. In takrat se je kristjanom posrečilo tudi to, kar ni uspelo njihovim prednikom dobrih 700 let pred njimi – vkorakali so v Jeruzalem.
R.