Views: 36
»Tisti čas je Jezus prišel v samaríjsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure.
Tedaj je prišla žena iz Samaríje, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: ›Daj mi piti!‹ Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijánka mu je tedaj rekla: ›Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijánko, naj ti dam piti?‹ (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijáni.) Jezus ji je odgovóril in rekel: ›Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: »Daj mi piti«, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.‹ Žena mu je rekla: ›Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kakor naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?‹ Jezus je odvrnil in ji rekel:
›Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.‹
Žena mu je rekla: ›Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.‹ Rekel ji je: ›Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!‹ Žena je odgovorila in mu rekla: ›Nimam moža.‹ Jezus ji je rekel: ›Dobro si rekla: »Nimam moža«; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.‹ Žena mu je dejala: ›Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.‹ Jezus ji je rekel: ›Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje prihaja od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in tisti, ki ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.‹ Žena mu je dejala: ›Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.‹ Jezus ji je rekel:
›Jaz sem, ki govorim s teboj.‹
Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govóril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: ›Kaj bi rad od nje?‹ ali ›Zakaj govoriš z njo?‹ Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: ›Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?‹ Odšli so iz mesta in se napotili k njemu. Medtem so ga učenci prosili in govorili: ›Učitelj, jej!‹ On pa jim je rekel:
›Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.‹
Učenci so tedaj govorili med seboj: ›Mar mu je kdo prinesel jesti?‹ Jezus jim je rekel: ›Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Ali ne pravite vi: »Še štiri mesece in žetev bo tu.« Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so zrela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je namreč resničen izrèk, da »eden seje, drugi žanje«. Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa obirate sadove njihovega truda.‹
Veliko Samarijánov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi žene, ki je pričevala: ›Vse mi je povedal, kar sem storila.‹ Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: ›Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.‹« (Evangelij po Janezu 4,5–42)
Današnji odlomek je kot nalašč za trenutne razmere, ki jih je ustvarila epidemija. Pripoveduje namreč o »okuženi« Samarijanki in »čistem« Judu. Ustavimo se pri tem, v kaj nas lahko takšne razmere vodijo. Rdečo nit prave drže do vsega pa najdem v Jezusovih besedah: »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici.«
Namen branja Svetega pisma je ta, da nas preprosto prečiščuje.
Duhovniki iz Mojzesovih časov so si morali, preden so pričeli opravljati službo v shodnem šotoru, umiti tako roke kot noge. Da bi se lahko umili, je bilo treba z vodo napolniti bronast umivalnik, kar ni bila lahka naloga, toda umivanje je bilo strogo zapovedano. (Druga Mojzesova knjiga 30,17–21) Zato ima branje Svetega pisma in poglobljeno razmišljanje o prebranem enak učinek tudi za nas danes, ko tudi mi – vsi kristjani smo razglašeni za »duhovništvo in svet narod« (Prvo Petrovo pismo 2,9) – stopamo pred najsvetejše in darujemo »sad naših ustnic« (Pismo Hebrejcem 13,15), ki so molitve in hvale našemu Gospodu.
Božja beseda tako hoče prečistiti naše namene, ki vodijo naše misli in naše delovanje. To želi povedati Jezus tudi s svojim srečanjem s Samarijanko. Njegov namen je čist. Lahko bi se umaknil – ker je Samarijanka nečista – okužena z neprimerno osebno in narodno zgodovino. Lahko bi jo izkoristil, ker je manjvredna, in jo zviška gledal, ko zajema vodo zanj. Lahko pa zelo neugoden položaj izkoristi, da ji spregovori na srce, da jo sreča v globini, da ne govori praznih besed, ampak jo pelje prek srečanja s seboj k srečanju z Bogom in nenazadnje z njim kot Judom. Vse je lahko priložnost za poglobljen odnos do sebe, do bližnjega in do Boga, kakor je lahko tudi vse opravičilo, da ničesar ne naredimo v tem čistem duhu. Lahko bi rekli, da Jezus Samarijanki kaže na tisto, o čemer govori, ko pravi:
»Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in tisti, ki ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« (Evangelij po Janezu 4,23)
Če se vrnemo na čas epidemije, menim, da se je v vsakem od nas, če smo le malo v stiku s seboj, prebudilo mnogo vzgibov: od lepih do manj lepih. A zdi se, da so na obzorju še novi izzivi, ki se lahko kažejo kot morebitni spopad med cepljenimi in necepljenimi. Eni bodo druge šteli za grožnjo svoji svobodi in svojemu zdravju. Spopad je lahko zelo resen in lahko družbo zelo močno razdeli ter s tem ogrozi njen obstoj. Nujno je, da se kot družba tega zavemo pravočasno in preprečimo stopnjevanje konflikta. Na preizkušnji bo naša toleranca do drugače mislečih. Teh razlik pa ne bomo dojemali zgolj kot nedolžnih razlik v mnenjih, saj se bodo kazale kot grožnja našim življenjem. Da bi kot družba preživeli, se bomo zopet znašli v okoliščinah, ki bodo narekovale visoko stopnjo družbenega soglasja. Ali bomo temu kos? Duhovna preobrazba vsakega od nas bo prispevala k naši osebni krotkosti, ki bo ključna pri reševanju tega konflikta in še drugih zapletenih družbenih problemov. Ključno bo delovanje v krotkosti, saj ta omogoča doseganje visokega soglasja med ljudi. »Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali.« (Evangelij po Mateju 5,5)
Nič vzvišenosti torej, visokih oči in samopravičnosti: »Šestero je reči, ki jih sovraži Gospod, in sedmero se jih studi duši njegovi: oči visoke, jezik lažniv in roke, prelivajoče nedolžno kri, srce, ki snuje hudobne naklepe, noge, urno tekoče v hudo, kriva priča, ki raznaša laži, in kdor prepire seje med brati.« (Pregovori 6,16–19)
Molitev:
Bog, Aba, Oče nebeški – usmili se nas. Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, prizanesi nam, o Gospod, usliši nas, o Gospod, usmili se nas. Jezus, krotak in iz srca ponižen. Upodobi naše srce po svojem srcu. Vsemogočni večni Bog, ozri se na srce svojega preljubega Sina in na čaščenje in zadoščenje ter po njem odpusti nam, ki prosimo tvojega usmiljenja. Gospod, daj, da se podobno kot ti ne bom ukvarjal sam s seboj, temveč da se bom lahko iskreno odprl do tebe, drugih in sebe. Naj bom kakor ti čuteč in usmiljen, potrpežljiv, blag in ponižen, iskren in resnicoljuben. Oče, nakloni nam milost po svojem Sinu, Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.