Views: 68
1 »›Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! 2 V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? 3 Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. 4 In kamor jaz grem, poznate pot.‹ 5 Tomaž mu je rekel: ›Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?‹ 6 Jezus mu je dejal: ›Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. 7 Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.‹ 8 Filip mu je rekel: ›Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.‹ 9 Jezus mu je dejal: ›Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš ti reči: »Pokaži nam Očeta.« 10 Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki ostaja v meni, opravlja svoja dela. 11 Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih. 12 Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu.‹« (Evangelij po Janezu 14,1–12)
Ob prebranem odlomku sem razmišljal o procesu našega odraščanja. Kako se otrok preobraža v zrelo odgovorno osebo? Pravzaprav sem v prebranih besedah prepoznal priročnik za odgovornost. Enkrat mora namreč priti do trenutka, ko otroci odletijo iz gnezda, ravno tako mora priti do trenutka, ko se Bog »umakne«, ker je že povedal, kar je mislil, in nas »pusti leteti same«. Zaradi zaupanja, ne zaradi brezbrižnosti, zato, da bi končno začeli živeti kot odrasli ljudje, odgovorni za svoja dejanja. Ne glede na to, da on ostaja v nas in opravlja svoja dela, pa smo mi tisti, ki moramo skozi svoje odločitve živeti odgovorno življenje osebe z avtonomno vestjo.
Čeprav nas sicer Jezus vabi in celo pogojuje naš vstop v nebeško kraljestvo s tem, da naj postanemo kakor otroci (Evangelij po Mateju 18,3), pa ne smemo spregledati druge nevarnosti, ki je po mojem še resnejši izziv, s katerim se soočamo, to je strah pred odraslostjo.
»… in rekel: ›Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!‹« (Evangelij po Mateju 18,3). Kaj je Jezus mislil s tem stavkom? Pa si najprej poglejmo, na kaj meri s temi besedami.
Čeprav moramo otroke oblikovati v odgovorne osebe, Sveto pismo izreka hvalo otrokom do te mere, da jih daje za zgled vsem vernikom. Otroško srce namreč brez težav sprejema Božjo ljubezen do vsakega človeka kot čisto darilo, zato je takšno srce najlepša hvalnica Bogu: »Iz ust dojenčkov in otročičev si sebi pripravil hvalo.« (Psalm 8,3) Samo z otroškim srcem bomo zares v polnosti dojeli in sprejeli Božjo ljubezen. »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem.« (Evangelij po Mateju 11,25) Psalmist za svoje doživetje miru v Bogu ni našel boljših besed kot primerjavo z otrokom v naročju njegove matere: »Potešil in pomiril sem svojo dušo kakor otrok v naročju svoje matere, kakor otrok je v meni moja duša.« (Psalm 131,2) In spet: »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« (Evangelij po Marku 10,15)
Bog v svojem nagovoru ljudem pogosto uporablja prispodobe, povezane z otroki, da bi čim bolje razumeli, kaj čuti do nas: »Pritegoval sem jih s človeškimi vezmi, z vrvicami ljubezni, bil sem jim kakor tisti, ki si vzdigujejo otroka k licu, počasi sem mu dajal jesti.« (Ozej 11,4) Ali pa: »Kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom jaz tolažil, v Jeruzalemu boste potolaženi.« (Izaija 66,13) Bog gre celo tako daleč, da napove otroka v naročju mlade matere kot znamenje posebne vrste: »Zato vam bo Gospod sam dal znamenje: Glej, mladenka bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel.« (Izaija 7,14) Dojenček, čigar ime pomeni ›Bog je z nami‹, ni več samo znamenje, temveč resničnost. Bog se je odločil, da besede o ljubečih človeških vezeh kot znamenju njegove ljubezni niso dovolj. Bog si je izbral dogodivščino življenja. Pustil se je ljubiti svoji človeški materi. Ljubil je, kakor zna le Bog.
Vse to je torej zajeto v klicu, da naj bomo kakor otroci iz Evangelija po Mateju 18,3, toda kot rečeno se kristjani srečujemo tudi z drugim izzivom, ki utegne biti še veliko resnejši, čeprav morda tega ne razumemo tako. O čem govorimo? O strahu pred odraslostjo.
V današnjem odlomku smo prebrali, da Jezus odhaja. Njegovi učenci pa v zrak! »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« (Evangelij po Janezu 14,5.8) Kakor apostoli si tudi mi želimo in pričakujemo podrobna navodila, kam naj gremo, kako naj se obnašamo, se odločamo, vedno znova in že dolgo je tako. Tudi če pustimo ob strani tiste edine knjige, ki se še dobro prodajajo, Sto navad uspešnih ljudi, Kako uspeti v življenju in podobne priročnike, smo ob posameznih dogodkih iz naših življenj na žalost večkrat res morali odkriti, da kljub svojim letom še zdaleč nismo odrasli. Da smo samo veliki otroci, ki smo punčke zamenjali za otroke in palice za pištole, obnašamo pa se še vedno enako kot prej. Ne znamo – ali pa nočemo biti odrasli, odgovorni, za vsako stvar želimo predpis, ukaz, navodilo.
Seveda, kjer samo izpolnjujemo predpise, ni mogoče narediti napake. Oziroma če jo, potem lahko krivdo zanjo naprtimo nadrejenemu, ki je izdal ukaz, to nam je všeč, biti pri vsem nedolžen in brez krivde. Zato nočemo odrasti in sprejeti odgovornosti za svoja dejanja. Malce k temu seveda prispeva tudi družba, za eno samo napako te raztrga, ti uniči življenje in kariero. Ker namreč biti odrasel pomeni živeti tudi s svojimi slabostmi in napačnimi odločitvami, kar je sicer hudo, a je nujno, če želimo živeti kot svobodni ljudje, ki ne delajo, kar morajo, ampak to, kar menijo, da je prav. In odkriti, kaj je v resnici prav, se da samo z napakami.
Zato Jezus odhaja. Dal nam je evangelij, zdaj pa nas prepušča našim napakam, ker se bomo samo iz njih naučili evangelij tudi živeti. Evangelij je namreč življenje svobodnih ljudi, ne robotov ali cenenih posnemovalcev, ampak razmišljujočih, ustvarjalnih ljudi, ki hodijo, ne da bi videli globino obzorja.
Zato Jezus odhaja in pušča za seboj en sam namig: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« (Evangelij po Janezu 14,6) Tri nedokončane stvari, to je Jezus in to je njegov evangelij: »pot«, ki je ne more dvakrat enako prehoditi nihče, »resnica«, do katere se mora vsakdo prebiti sam, »življenje«, ki se gradi sproti, z odločitvami v danem trenutku. In to je pot k Očetu. Postajati »sin«, ki »mu je Oče dal vse v roke« (Evangelij po Janezu 13,3) in ga je pustil svobodnega, da z njim naredi, karkoli hoče (Evangelij po Janezu 10,18). Da se s tuhtanjem, iskanjem, tudi s trpljenjem in po napakah odgovorno odloči: dati življenje zase ali za svoje brate, pač to, kar meni, da je najbolj prav. Kdor se tako odloča, bo – tudi prek napak – prišel do Očeta. Ker se do Očeta lahko pride samo kot sin, nikoli kot suženj.
»In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila. Suženj pa ne ostane pri hiši za vekomaj; sin ostane vekomaj. Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni.« (Evangelij po Janezu 8,32.35.36)
Poklicani smo, da smo hčere in sinovi svojega ljubečega Očeta. Sprejmimo to življenjsko vlogo z vso potrebno odraslostjo, tako da hodimo v moči avtonomne vesti, ko jo sooblikuje »tisti, ki je v nas in je večji od tistega, ki je v svetu.« »Otroci, vi ste od Boga in ste jih premagali, ker je tisti, ki je v vas, večji od onega v svetu.« (Prvo Janezovo pismo 4,4)
Z.M.