Views: 153
»Ko je torej Jezus prišel, je odkril, da je Lazar že štiri dni v grobu. Betanija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega. Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma. Marta je tedaj rekla Jezusu: ›Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.‹ Jezus ji je rekel: ›Tvoj brat bo vstal.‹ Marta mu je dejala: ›Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.‹ Jezus ji je rekel: ›Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?‹ Odgovorila mu je: ›Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet‹« (Evangelij po Janezu 11,17–27).
V prebranem odlomku Jezus izreče slovesno samorazodetje: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsak, kdor živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl« (v. 25–26). Velika svetloba teh besed prevlada nad temo bolečega žalovanja, ki je posledica Lazarjeve smrti. Marta jih sprejme in s trdno izpovedjo vere izpriča: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet« (v. 27). Jezusove besede Marti pomagajo, da njeno upanje iz daljne prihodnosti preide v sedanjost: vstajenje je že poleg nje, prisotno je v Kristusovi osebi.
Kristusovo razodetje danes sprašuje nas vse: poklicani smo, da verujemo v vstajenje – ne kot v neke vrste privid na obzorju, ampak kot v dogodek, ki je že prisoten, ki nas že sedaj skrivnostno zadeva. Kljub temu pa ta ista vera v vstajenje ne ignorira ali prikriva zbeganosti, ki jo s človeškega vidika doživljamo vpričo smrti. Sam Gospod Jezus, ko je videl jokati Lazarjevi sestri in tiste, ki so bili z njima, ni le ne skril svoje ganjenosti, ampak se je celo zjokal: »Jezus se je zjokal« (Evangelij po Janezu 11,35). On je popolnoma solidaren z nami v vsem, razen v grehu: izkusil je tudi dramo žalovanja, grenkobo solza, prelitih zaradi smrti drage osebe. Vendar pa to ne zmanjša luči resnice, ki izhaja iz njegovega razodetja, katerega veliko znamenje je bilo Lazarjevo vstajenje.
Danes torej Kristus ponavlja nam: »Jaz sem vstajenje in življenje« (v. 25). Kliče nas, naj obnovimo velik preskok vere tako, da že sedaj vstopimo v luč vstajenja: »Vsak, kdor živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ to?« (v. 26). Ko se zgodi ta preskok, se spremeni naš način razmišljanja in gledanja na stvari. Oko vere s tem, ko presega vidno, na nek način vidi to, kar je nevidno: »Po veri je zapustil Egipt. Ni se ustrašil kraljeve jeze, temveč je vztrajal, kakor bi gledal Nevidnega« (Pismo Hebrejcem 11,27). VSAK DOGODEK našega življenja je torej treba presojati v luči druge razsežnosti, razsežnosti večnosti.
Tistim, ki imajo za edino obzorje posvetno stvarnost, se ljubeči načrti Boga za njegove izvoljene popolnoma izmaknejo. Obtičijo v žalosti in otožnosti, ki jih peha v naročje strahu pred smrtjo. Toda Kristus ima moč, da razkroji tisto negativno otožnost, ki se včasih vtihotapi v nas, kakor da bi se s smrtjo vse končalo. Gre za občutje, ki je daleč od vere; ki se pridruži človeškemu strahu, da je treba umreti – nihče ne more reči, da je popolnoma prost tega. Zato se mora pred uganko smrti tudi kristjan nenehno spreobračati. Vsak dan smo poklicani, da gremo onkraj podobe o smrti kot o popolnem izničenju osebe, ki jo imamo spontano v sebi; poklicani smo presegati to, kar je vidno in samoumevno, na prvi pogled zakrite in očitne misli, splošna mnenja, da bi se popolnoma zaupali Gospodu, ki pravi: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl« (Evangelij po Janezu 11,25–26).
Če te besede sprejmemo z vero, nam omogočajo, da imamo res realističen pogled tudi na bivanje umrlih, da razumevamo smisel in vrednost dobrega, ki so ga storili, njihove trdnosti, prizadevanja in ljubezni, ki so jo nesebično darovali; da razumevamo, kaj pomeni živeti v hrepenenju ne po zemeljski domovini, ampak po boljši, to je nebeški: »Tako pa so hrepeneli po boljši, po nebeški. Zato se Bog ne sramuje, da se imenuje njihov Bog, saj jim je pripravil mesto« (Pismo Hebrejcem 11,16). Naša vera se dviguje v zaupanju, da umrli živijo pri Bogu, in tako razliva svoje milosti tudi na nas, ki smo popotniki tukaj na zemlji. Vzgaja nas za pravi pogled na življenje; razodeva nam smisel stisk, skozi katere je treba iti, da bi vstopili v Božje kraljestvo; odpira nas za resnično svobodo in nas pripravlja na nenehno iskanje večnih dobrin.
Ob neki priložnosti je Jezus svoje učence podučil o tem, zakaj se ne boji smrti. Pojasnil jim je: »Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta« (Evangelij po Janezu 10,17.18). Vsakdo od nas prej ali slej fizično umre. Toda imejmo v mislih, da so Gospodova pota popolna. Jezus je namreč svoje učence svaril, da naj se ne bojijo fizične smrti, temveč duhovne smrti, ki bi jih večno ločila od Očeta. Z gotovostjo lahko trdimo, da je Jezus predpisal zdravilo proti tovrstni smrti, ko je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje« (Evangelij po Janezu 5,24). Ja, Kristus želi, da bi vsakdo izkušal duhovno življenje oziroma prestopil iz smrti v življenje, da tako ne bi podlegal strahu pred fizično smrtjo.
Pomislimo še na Pavlove besede. Če vzamemo besede apostola Pavla zares in za svoje, se tudi mi lahko čutimo polni poguma, bodisi da smo priseljeni v telesu, bodisi da smo izseljeni, si prizadevamo, da bi mu bili všeč: »Vendar smo pogumni in zadovoljni s tem, da se bomo izselili iz telesa in se priselili h Gospodu. Zato si tudi prizadevamo, da bi mu bili všeč, bodisi da smo priseljeni v telesu bodisi da smo izseljeni« (Drugo pismo Korinčanom 5,8–9). Ja, naš pogum ostaja neomajen, četudi hodimo po dolini smrtne sence: »Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj, tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita« (Psalm 23,4).
Življenje kristjana v Kristusu poteka v želji, da bi v vsem ugajal Gospodu: to je merilo vsake njegove izbire, vsakega koraka, ki ga mora storiti, zato prosimo Gospoda, naj na nas vedno izliva svojega Duha modrosti, predvsem v teh časih preizkušenj. Posebno v urah, ko pot postaja težja, nas on ne zapusti, ostaja z nami, zvest svoji obljubi: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Evangelij po Mateju 28,20).
Molitev:
Kristus, moj Gospod, ostani z mano, kajti obnoviti moram svoje moči, da se na poti ne ustavim, zato pa potrebujem tebe, Gospod. Obvaruj me skušnjav in duhovne suše. Kako te potrebujem, moj Jezus, ostani z mano; življenje je polno nevarnosti, potrebujem te. Dovoli, da te spoznam, kakor so te spoznali tvoji učenci. Naj tvoja obljuba postane luč, ki razblinja temo, moč, ki me podpira, in veselje mojega srca. Ostani z mano, Jezus, da bom tudi ob uri svoje smrti hotel ostati združen v tebi, v milosti in ljubezni. Ostani z mano, Jezus, prosim te za milost tvoje navzočnosti, zanjo te prosim. Ostani z mano, Jezus, ker samo tebe iščem. Tvojo ljubezen, tvojo milost, tvoje srce, tvojega duha, ker te ljubim in prosim samo to, da bi te lahko vse bolj ljubil. S trdno ljubeznijo in z vsem srcem te bom ljubil, dokler bom živel in še naprej v vso večnost. Močno upam in se popolnoma izročam tvoji sveti volji, ki je usmiljenje samo. Po tebi, Kristus, Sin živega Boga. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.