Hits: 11
Zadnje čase je zelo v zraku beseda “kristjanofobija”. Jezikovno gledano res skropucalo. In v marsikaterem smislu tudi duhovno.
Že Jezus nam pove, da je preganjanje “naravno stanje”, takorekoč življenjski prostor njegovega učenca. Da pa se zaradi tega nima smisla pretirano vznemirjati – on nam daje mir sredi tega nenehnega duhovnega boja.
Za Jezusovega učenca je najbolj nevarno, da svoj notranji duhovni boj, boj s svetom kot duhovno stvarnostjo minljivosti in smrti, projecira, prenese drugam: najpogosteje na bližnjega, v humanistični maniri tudi na “družbo”. Da svoj boj z grehom transformiram v socialno ali nacionalno vprašanje. Zgodovina Zahoda je nenehno blodenje v tem smislu, samo dežurni krivec je vedno nov: geji in homofobi, čarovnice ali patriarhat, buržoazija ali komunisti …
Sodobni kristjani pa radi zamenjujejo tisto pristno izkušnjo, ko greš svetu na živce, ker si Jezusova priča, z osuplim pohujšanjem, ki ga občutijo celo neverni ob tistih, ki prisegajo na Jezusa, a živijo po hudiču. Če se brezbožneži zgražajo ob mečkaštvu glede pedofilije ali nezrelem odnosu do financ, to pač ni neupravičen gnus …
Tisti čas so učenci rekli Jezusu: »Glej, zdaj očitno govoriš in ne pripoveduješ nobene prilike. Zdaj vemo, da vse veš in ne potrebuješ, da bi te kdo vpraševal. Zato verujemo, da si izšel iz Boga.« Jezus jim je odgovoril: »Zdaj verujete? Glejte, prihaja ura in je že prišla, ko se razkropite vsak v svoj kraj in zapustite mene samega. Vendar nisem sam, ker je Oče z menoj. To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu boste imeli stisko; toda zaupajte, jaz sem svet premagal.« (Jn 16,29-33)
J.