Views: 17
Pravična jeza Božjih ljudi je nadzorovan in premišljen izbruh. Jezni so, kadar je jezen Bog. Je dobronamerna, želi ustaviti in ozdraviti napačno ravnanje ali situacijo. Vedno se obvladuje in ne izgubi potrpljenja. Je nesebična, utemeljena na pravičnosti in na ljubezni do Boga, njegovih zapovedi in interesov. Takšna jeza sovraži krivičnost, zlorabo, nemoralnost, hinavščino itd. Tudi Jezus se je jezil na menjalce denarja in prodajalce v templju (Evangelij po Janezu 2,13–16). Bog se jezi na greh in neubogljivost, ki mu je nesprejemljiva, ker je suveren in ima svet in pravičen značaj (Druga Mojzesova knjiga 32,10.11). Bog se pogosto jezi nad mesenim ravnanjem ljudi. Neverni sinovi nepokorščine živijo pod Božjo jezo. Vedno je le vprašanje časa, kdaj bo Božja kazen prišla. Bog ni nagle jeze, opominja nas, naj se pokesamo, in nam daje čas, da se spremenimo.
»Gospod je šel mimo njega [Mojzesa] in klical: ›Jahve, Jahve, usmiljen in milostljiv Bog, prizanesljiv [počasen v jezi] in velik v milosti in zvestobi, 7 ki hrani milost za tisoče, odpušča krivdo, hudobijo in pregreho; vendar pa ne pušča brez kazni, ampak kaznuje krivdo očetov na sinovih in vnukih do tretjega in četrtega roda.‹« (Druga Mojzesova knjiga 34,6.7; EKU)
»Zato omrtvite v sebi to, kar teži k zemlji: nečistovanje, nečistost, strastnost, hudobno poželenje in slo po čim večjem imetju, ki je toliko kot malikovanje. 6 Zaradi tega prihaja Božja jeza na sinove nepokorščine.« (Pismo Kološanom 3,5)
Mojzes je imel problem z jezo. Večkrat se je goreče ujezil za Boga in ni grešil. Spremenil je le tok napačnih dogajanj. Ljudje so ob Mojzesovi jezi nehali grešiti in se upirati Božji volji. V jezi, ko je izgubil potrpljenje, pa je tudi grešil in ga je to drago stalo (Četrta Mojzesova knjiga 20,9–12). Ker je v nasprotju s tem, kar mu je Bog rekel, dvakrat udaril po skali s palico, namesto da bi ji le govoril, mu Bog nikoli ni dovolil vstopiti v obljubljeno deželo. Jeza nas velikokrat precej stane. Večina odlomkov pravične jeze v Svetem pismu je jeza zaradi greha. Greh jezi Boga in bi moral tudi nas kristjane.
Pavel se je tudi jezil, a mu je Sveti Duh razodel pomembno modrost, ki jo najdemo zapisano v Pismu Efežanom 4,26–27: »Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo 27 in ne dajajte prostora hudiču.«
Kaj pomeni, da naj sonce ne zaide nad našo jezo? Po izbruhu moramo jezo čim prej ohladiti. Če jo zadržujemo, bo obrodila slabe sadove, ker bo hudič prevzel zadevo v svoje roke, še posebej če se jezimo preko noči v naslednji dan. Tudi pravična jeza se hitro lahko spremeni v grenkobo, zamero, sovraštvo, maščevanje, samopravičnost in jemanje stvari v svoje roke.
Kaj pomeni dajati prostor hudiču? Hudič vedno priliva olje na ogenj. Kadar izgubimo potrpljenje, začnemo preklinjati, razbijati, fizično obračunavati, zgodi se maščevanje in celo umor. Vse to je hudičevo delo in posledica jeze, ki je ne ohladimo pravočasno. Posvetna jeza prevzame oblast nad človekom oz. človek izgubi oblast nad sabo. Naj jeza ne obrodi slabih sadov! Nikoli nikomur ne povrnimo hudega za hudo. Zadevo prepustimo Gospodu in naj on povrne in poravna, kar je treba, četudi bo dlje trajalo.
»Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. 18 Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. 19 Ne maščujte se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Gospod. 20 Nasprotno: Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti; če boš namreč delal tako, boš sipal žarečega oglja na njegovo glavo. [on bo jezen] 21 Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.« (Pismo Rimljanom 12,17–21)
Grešna jeza je običajno nenadzorovan in nepremišljen izbruh, ki ruši in uničuje. Razbije odnos, komunikacijo, veselje. Je sebična, zlonamerna, polna strupa in se bori za lastne interese. Je vase usmerjena, izbruhne zaradi prevzetnosti, samoobrambe, zavisti, ljubosumja in gre z roko v roki z zamero, sovraštvom, maščevanjem. Želi prizadeti bližnjega, seje razdor in smrt. Ljudje smo nagnjeni k temu, da svojo jezo opravičujemo, namesto da bi prevzeli odgovornost za škodo, ki smo jo naredili. Ta škoda je lahko nepopravljiva. V kristjanih ne bi smeli videti takšne jeze. Z jezo izražamo življenjsko nezadovoljstvo in je najbolj silovita čustvena reakcija. Zato nam lahko povzroči težave s srcem, z živci in depresijo. Kakšen je pravilen odziv kristjana, če nam jeza uide izpod nadzora? Ne opravičujemo jeze, ne valimo krivde na druge, ampak priznamo svojo krivdo, se opravičimo prizadetemu in ga prosimo odpuščanja (Prvo Janezovo pismo 1,9).
»Mil odgovor pomirja togoto, žaljiva beseda pa zbuja jezo. 18 Jezljiv človek izzove prepir, potrpežljivi pa pomiri spor.« (Pregovori 15,17–18)
Jeze se čim prej znebimo in jo ohladimo, ker bo zanesljivo obrodila greh. Ne moremo vztrajati v jezi, ne da bi grešili. V duhu jeze nismo razsodni. Jezo in vso situacijo z molitvijo predajmo Bogu in on bo uredil zadevo, se maščeval oz. bo povrnil tistemu, ki krivično ravna in nas je prizadel. Prostor Božji jezi damo tako, da ohladimo svojo jezo in zamero ter molimo za nasprotnika. Bog bo deloval! Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim. (Pismo Rimljanom 12,21)
»Popusti v jezi, zapusti srditost; ne huduj se, to bi se slabo končalo.« (Psalm 37,8)
»Ne maščujte se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Gospod.« (Pismo Rimljanom 12,19)
Če bomo ravnali po Božje, lahko spremenimo naravnanost svojega srca in sovražne okoliščine spremenimo v pozitivne, jezo spremenimo v naklonjenost in ljubezen. Izgrajen značaj je izražen v naslednjem odlomku:
»Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, 45 da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. 46 Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji? 47 In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Mar tega ne delajo tudi pogani? 48 Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« (Evangelij po Mateju 5,44–48)
V naslednjem odlomku so tudi napotki, kako izgraditi značaj:
»30 Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve. 31 Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, JEZA, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. 32 Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« (Pismo Efežanom 4,30–32)
Človek je zaradi svoje padle narave nagnjen h grešnim dejanjem, zato se je vedno treba boriti proti svoji meseni naravi. Kdor je nagle jeze, mora sam najti ustrezno orodje za obvladovanje svoje jeze. Nekateri, ko se jim začne jeza vzdigovati, najprej štejejo do 10 in pridobijo nekaj časa za razmislek in ohladitev. Dobro se je vprašati, ali je situacija sploh vredna vroče krvi. Nekateri imajo pripravljeno kakšno pesem, ki jo po tihem zapojejo, da se jim ohladi vroča kri. Svetopisemsko je, da imamo pripravljene odlomke iz Svetega pisma in se z njimi v veri borimo proti jezi. To deluje. Na primer v trenutku, ko se nam vzdiguje jeza, rečemo v sebi: »Ljubezen … ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega.« (Prvo pismo Korinčanom 13,5) Ali pa: »Nehaj se jeziti, pusti togoto, ne razburjaj se: od tega bi imel le škodo.« (Psalm 37,8; JUB) Če si nočemo ohladiti jeze, nas bo gotovo izzvalo, da bomo grešno ravnali! Spodaj boste našli vrsto uporabnih vrstic o jezi za izpovedovanje in molitev.
Zelo koristno je prepoznati razloge za jezo, saj se lahko uspešno lotimo vsakega problema, če poznamo njegove korenine. Poglejmo.
Nepravičnost, krivica, zapostavljanje – Iz dneva v dan so ljudje do nas krivični, ne ravnajo po naših pričakovanjih, ne razmišljajo tako kot mi. Drugi napredujejo namesto nas, čeprav mislimo, da smo boljši od njih ali smo dlje v podjetju. Nadrejeni grdo ravnajo z nami, še kdo drug nas ponižuje in nas izkoristi, da pride na boljši položaj. Ne le v svetu, tudi po cerkvah se dogajajo stvari, ki se ne bi smele. Človeška pravičnost je kot umazane cunje, človeško srce je sebično in zvijačno. Drugih ljudi ne moremo spremeniti, pri sebi pa lahko začnemo delati. Namesto da gojimo jezo, užaljenost in zamero, začnimo moliti za ljudi, ki niso bili pošteni do nas, in jim naredimo kaj dobrega. To seveda ni lahko, ker je proti človeški naravi.
Spor, konflikt, prepir – Vsak dan se soočamo tudi s tem. Vsak od nas razmišlja po svoje, ima svoj način dela in naš ego, ki hoče vedno imeti prav in da je vse po naše, nas spravi v konflikte, ki prerastejo v prepir in jezo. Včasih so to le drobne, manj pomembne praske, posebej v zakonskem odnosu. Velikokrat lahko ohladimo jezo, če le pomislimo: »Ali je tole sploh vredno slabih odnosov in jeze? V zakonu se največkrat jezimo zaradi drobnih stvari, ki nas motijo. Dober odnos je več vreden kot pričkanje. Gospod, tebi predajam te probleme in ti nama jih pomagaj razrešiti.«
Nepotrpežljivost – Današnji hiter in zahteven tempo življenja pogosto preizkuša našo potrpežljivost. Razmere na cesti, zamujamo v službo, kolone, vrste, vrivanje itd. Vsi smo na preizkušnji, da izgubimo potrpljenje in grešimo. Vse hočemo imeti takoj, na klik gumba in smo lahko jezni celo na Boga, če nam takoj ne izpolni, kar hočemo.
Zloraba, prizadene nas kaj hudega – Zgodi se v nemoči: zlorabe v otroštvu, posilstva, čustvene, verbalne zlorabe niso pravično ravnanje, zato so pogosto razlog za dolgotrajno prizadetost, bolečino in jezo. Neki človek je bil dolgo jezen na vse okrog sebe, ko je zaradi bolezni oslepel na eno oko. Bog noče, da živimo v takšnem stanju, želi nas osvoboditi in nam ozdraviti rane. Pavel in Sila sta se v zaporu veselila in Bogu pela hvalnice. Z drugimi besedami, ne glede na to, v kakšnih okoliščinah smo, lahko vedno spremenimo svoja slaba čustva v pozitiven odnos in slavljenje Boga, kar nam bo še dodatno pomagalo do zmage.
Zavist, ljubosumje – Človeška narava je, da smo radi opaženi, pomembni in uspešni v očeh drugih. Primerjamo se z drugimi – hočemo biti prvi, najboljši in spoštovani. Če nimamo dozorelega značaja, bomo imeli težave: tekmovalnost in samodokazovanje nas bosta spravila v napačno smer. Vedno bo kdo boljši od nas. Zavist in ljubosumje obrodita frustracijo in jezo, Sveto pismo pravi, da obrodi tudi bedaštvo vsake vrste in istočasno tudi greh ter posledice, ki nas bodo stale in osramotile. Bog vidi uspešnost z drugačnimi očmi kot človek. Uspešnost pred Bogom je, da najdemo in izpolnimo klic, ki ga ima Bog za nas. Morda nas drugi ljudje pri tem ne bodo imeli za uspešne. Ljudje, ki so zvesti in neopaženi v ozadju, so opaženi pri Bogu in jih bo bogato blagoslovil za njihov trud. Hudič nas bo vedno skušal, da se ravnamo po občutkih. Duh naj vlada duši! Če nam bodo vladali občutki duše, bomo nestabilni in hudič se nam bo posmehoval in nas vlekel za nos.
Če imamo v mislih Jezusovo sposobnost, da je sproščeno izražal svoja čustva do svojih najbližjih prijateljev, se vprašajmo, kako sem sam sposoben ravnati na enak način? Kako mi uspe izražati čustva? Ali to storim z lahkoto ali pa na mučen in okoren način in z veliko težavo ali pa celo nikoli?
Z.M.