Views: 43
»Prišel je v Jeriho in šel skozi mesto. Tam je bil mož, Zahej po imenu. Bil je višji cestninar in bogat človek. Poskušal je videti, kdo je Jezus, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. Stekel je naprej in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, kajti moral bi iti tam mimo. Ko je Jezus prišel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel: ›Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši.‹ In takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel. Ko so to videli, so vsi godrnjali in govorili: ›Ustavil se je pri grešnem človeku!‹ Zahej pa je vstal in rekel Gospodu: ›Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno.‹ Jezus pa mu je rekel: ›Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin. Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.‹« (Evangelij po Luku 19,1–10)
V zgornjem odlomku se srečamo s farizejem, ki je iskreno hrepenel po Bogu. Primer je res izjemen, saj so farizeji kot judovski duhovni voditelji veljali za vse prej kot ponižne. Poznamo jih bolj kot ponosne in samopravične ljudi. Verjetno zelo dobro poznamo odlomek, ki opisuje farizejevo in cestninarjevo molitev. V tempelj sta prišla molit farizej in cestninar. Farizej se je hvalil pred Bogom, da ni takšen kot drugi: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki itd. Pred Boga prinaša svoje uspehe in hočeš nočeš prezira vse druge. Cestninar še oči ne upa dvigniti proti Bogu in moli: Bog, bodi milostljiv meni, grešniku.
Lahko bi rekli, da ostajata dva pogleda na odnos in iz tega pogleda ljudje oblikujemo svoje drže do Boga in do ljudi. Prva drža izhaja iz predstave, da moramo biti pridni in dobri, če hočemo, da nas bo kdo imel rad. Iz te drže sledi seveda prizadevanje, da izpolnimo vse dolžnosti, pa tudi skrb za to, da bomo videti lepi. Pred Boga in bližnje v tej logiki prinašamo svoje uspehe. Druga drža, ki jo razume cestninar, pa je v prepričanju, da nismo nikoli dovolj dobri, da je vedno kaj narobe, a da moramo biti pred Bogom to, kar smo: ubogi grešniki in večni berači, odvisni od njegove milosti. Iz tega verjetno izhaja tudi odnos do ljudi. Brez postavljanja in primerjanja, sem to, kar sem.
Tudi v današnjem odlomku je pred nami cestninar. Evangelist Luka cestninarja Zaheja označi kot višjega cestninarja, ki je bil bogat človek. Če smo pozorni, je pravzaprav presenetljivo, da bogataša ne jezi množica in dejstvo, da je majhne postave. Zdi se, da se ne ukvarja ne z množico ne s krivico, da je majhne postave. V sebi prepoznava hrepenenje, da bi videl Jezusa. Iz tega hrepenenja izvira njegovo razmišljanje, kako naj to hrepenenje uresniči. Ne jezi se na množico, ne išče krivcev za svojo nemoč, išče rešitev. Pri iskanju rešitve se spet ne ukvarja s tem, kaj bodo rekli drugi. Ne boji se, da se bodo iz njega norčevali. Pred njim je le eno: želi videti Jezusa. Kako neposredna pot do Jezusa! Kako naj se Jezus upre tej otroški želji?! To hrepenenje ogreje še tako trdo srce.
Lahko bi rekli, da vidimo v tem srečanju še eno od pomembnih drž v molitvi. Hrepenenje, da bi videli Jezusa, je temelj prave molitve. Hrepenenje, ki verjame, da bo uresničeno, ki se ne ozira na ljudi. Otroško hrepenenje je Bogu vedno blizu, ustvarja bližino z Bogom in s sočlovekom.
Naš Bog je Bog majhnih.
Je Bog, ki povišuje nizke in mogočne meče s prestola. Naš Bog je Gospodar, ki vabi svoje služabnike na svatbo in si želi, da bi se povabljeni odzvali. Ne moti ga razcapanost in umazanija, le enega ne prenese: ošabnosti in samozadostnosti. Božje kraljestvo je kraljestvo Božjih otrok, Božjih ubožcev. Ne ugasimo v sebi želje in hrepenenja, da bi videli Jezusa. Ne ozirajmo se na množico in na svojo majhnost. Na nas je le, da iščemo pot, da bi se postavili tja, kjer bo šel Gospod mimo.
Kljub našim osebnostnim razlikam imamo pristni kristjani dosti skupnih stvari. Najprej je to želja in hrepenenje po Bogu. Po tem hrepenenju kliče psalmist: »Kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog. Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu. Kdaj bom prišel in se pojavil pred Božjim obličjem?« (Psalm 42,2–3) Zelo pomembno je ohraniti živo to željo, to hrepenenje po srečanju z Gospodom in imeti izkušnjo njega, izkusiti njegovo ljubezen, izkusiti njegovo usmiljenje. Če začenja pojenjati žeja po živem Bogu, je vera v nevarnosti, da postane navada, je v nevarnosti, da ugasne, kakor ogenj, na katerega se ne nalaga kuriva; tvega, da postane žaltava, brez smisla.
Kaj pa mi slišimo?
Sprašujem se, ali bomo med hrupom tolikih glasov, ki odzvanjajo okoli nas in v nas, uspeli slišati in nato poslušati ter sprejeti njegov glas, da bi tako lahko sprejeli Jezusa kot edinega, ki lahko da našemu življenju poln smisel.
Okrepimo svojo vero in tako kot Zahej pojdimo ponižno Jezusu naproti ter se nato z njim odpravimo na skupno pot. Ja, vera je hoditi z Jezusom. In to je pot, ki traja vse življenje. Tudi konec bo prišel. Seveda, včasih se na tej poti čutimo utrujene in zmedene. Toda vera nam daje gotovost, da je Jezus navzoč v vsaki okoliščini, pa naj bo še tako boleča ali težko razumljiva. Poklicani smo vedno bolj hoditi v središče skrivnosti Božje ljubezni, ki je nad nami ter nam omogoča živeti z vedrino in upanjem.
Poklicani smo, da bi ohranili prvotno navdušenje in hrepenenje, ki nam je odprlo oči za luč vere. Vživimo in poistovetimo se z učencem, ki ga je Jezus ljubil. Kakor ta ljubljeni učenec si zapomnimo dan in uro, ko smo prvič ostali pri Jezusu ter čutili na sebi njegov pogled. Nikoli ne pozabimo tega Jezusovega pogleda na sebi. Nikoli ne pozabimo tega pogleda! To je pogled ljubezni. To nam bo dalo gotovost o Jezusovi zvesti ljubezni. On je zvest. Bodimo gotovi, da nas on ne bo nikoli zapustil ali izdal!
»Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je ljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.« (Pismo Rimljanom 8,37–39)
Z.M.