Views: 36
Zadnjič smo s prijatelji brali Pismo Rimljanom. Pri 2,4 me je spreletelo – Pavel pravi: … ne da bi vedel, da te Bog s svojo dobroto navaja k spreobrnjenju.” O, presneto, kako smo navajeni tega trgovanja z Bogom! Stalno razmišljamo, da je dobro, sreča v življenju (in večnosti) nagrada za naša dela – in hudo, nesreča, težave, kazen. Kolikokrat slišimo stavek: “Pa kaj sem Bogu hudega storil, da me je to doletelo!”
Ne gre tako! Pavel v Rimljanih kar direktno pove: Ko se ti v življenju dobro godi, je to zato, da bi te Bog iz tvoje ogabe spodbudil in povabil v nekaj boljšega in lepšega. Ne zanesi se na svojo srečnost in svoj uspeh – in, ojoj, sploh, ne zapravljaj življenja, da bi ju dosegel. Dosegaj rajši Kraljestvo in njegova dela, in naj te trpljenje in preizkušnja ne oplaši. Ker je tudi to – enako kot dobro – v namen tvoje slave, tvoje rešitve.
Vem, da se mi je prevečkrat zgodilo, da sem po meri svoje srečnosti in lahkotnosti življenja skušal meriti svojo bližino z Bogom – in se vedno znova motil, ves zmeden. Saj je tudi tako, in to se mi je vedno znova pokazalo, da nasprotnik, hudič, jasno vidi, kdaj se z Jezusom bolj poveževa, in gre takrat še prav posebno v akcijo – velikokrat tudi s čisto fizičnimi preprekami: boleznijo, nesrečo, okvaro. Včasih do mere, da je to skoraj že simbol, da sem na pravi poti – prav za smejat!
Če je še Jezus moral pretrpeti križ, kaj, misliš, da tebi ga pa ne bo treba? No, resnici na ljubo, zaradi njegovega križa je našega manj, gotovo. Ampak čisto sama “romantična poezija” pa pač ni – saj Jezus jasno reče: “Naj vzame svoj križ in hodi za menoj.” Ne svoj šopek, svoj križ.
A še vedno velja: moj jarem je prijeten in moje breme je lahko. Kolikor nas Jezusov jarem žuli, je to v glavnem zato, ker je položen na naš trdovratni vrat, obložen z grehi – ne pa ker bi bil jarem tak.
Preljubi, pred Bogom je hvalevredno, če delate dobro in če potrpežljivo prenašate bridkost. Saj ste bili vendar za to poklicani. Saj je tudi Kristus trpél za vas in vam zapústil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah. On ni storil greha in ni bilo zvijače v njegovih ustih. Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja. Ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepuščal njemu, ki sodi pravično. Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni. Kakor ovce ste namreč blodili, zdaj pa ste se vrnili k pastirju in varuhu svojih duš. (1 Pt 2,20-25)
J.