Views: 130
Evtanazijo dobimo takrat, ko država dovoli, da uboj ljudi, ki niso storili ničesar kaznivega oziroma kriminalnega (včasih smo za take ljudi dejali, da so nedolžni), postane sprejemljiva rešitev za določen problem. In ko enkrat pridemo do te stopnje, potem ni več ničesar, kar bi državi preprečilo, da to rešitev uporabi za vedno večje število problemov. Tako so menili tudi Hitler, Stalin in Mao.
Pravzaprav taka skušnjava sčasoma postane vse močnejša. Konec koncev je usmrtitev človeka relativno lahka in poceni. Veliko težje in dražje – tako finančno kot čustveno – je skrbeti za težko bolne ljudi, ki morda poleg tega trpijo še neznosne bolečine.
Leta 2009 je papež Benedikt XVI. zapisal: »Evtanazija je lažna rešitev drame trpljenja, rešitev, nevredna človeka. Pravi odgovor ne more biti v tem, da delimo smrt, pa naj bo še tako »nežna«, ampak v tem, da izpričujemo ljubezen, ki nam pomaga soočiti se z bolečino in agonijo na human način.«
A kdo bi poslušal ostarelega, zaostalega, konzervativnega klerika, ki so ga že v času, ko je bil še kardinal Ratzinger, označili za skrajnega konzervativca.
Evropska pot navzdol
In tako so evtanazijo legalizirali v Belgiji, na Nizozemskem … Uradno so jo legalizirali za izjemne primere odraslih, ki trpijo zaradi terminalnih stopenj neozdravljivih bolezni.
Nato pa so v samo nekaj letih dovolili evtanazijo tudi za:
- dojenčke, rojene z boleznimi, ki niso nujno nezdružljive z življenjem, kot je spina bifida (https://nltimes.nl/2020/10/13/euthanasia-proposal-readied-children-aged-1-12)
- bolnike, ki ne morejo podati svojega pristanka (https://www.nature.com/articles/s41416-018-0070-5) (zdi se mi, da smo temu nekoč, pred davnimi, davnimi časi rekli umor)
- ljudi z duševnimi boleznimi, kot je na primer depresija (https://www.bioedge.org/bioethics/belgian-catholic-psychiatric-hospitals-adjust-their-view-of-euthanasia/12276)
In pri vsem tem je zanimivo, da pogosto povsem spregledajo predpise, ki zahtevajo redno poročanje in utemeljitev takih postopkov. Pogosto je tako popolnoma nemogoče ugotoviti za nazaj, ali je bil bolnik dejansko legalno evtanaziran v skladu s predpisi ali pa preprosto umorjen mimo njih.
Takemu pristopu težko rečemo drugače kot kultura smrti. Kako so že utemeljevali Auschwitz? Odstranjevanje nezaželenih?
Na Nizozemskem nekatere bolnike evtanazirajo preprosto zato, ker so »naveličani življenja«. Ti ljudje nimajo neke hude bolezni v terminalnem stadiju. Niso na robu smrti. Preprosto ne želijo živeti. In namesto da bi jim poskusili pomagati, jih evtanazirajo.
Pred časom je nekaj razburjenja povzročila evtanazija 47 let stare bolnice na Nizozemskem. Evtanazirali so jo na njeno željo, ker je trpela zaradi neznosnega zvenenja v ušesu. Kasnejša preiskava je pokazala, da zdravniki niso temeljito preučili vseh možnosti, kako bi ji lahko pomagali. Če bi jih, bi morda celo utegnili najti način, kako bi lahko bolnici pomagali. A tega zdaj ne bomo nikoli vedeli. In bolnišnica je dobila javni »ukor«.
Kot je dejal Stalin: »Ena smrt je tragedija. Milijon smrti je zgolj statistika.«
Kanadska pot navzdol
Bodo morda zadnji predpisi, sprejeti v Kanadi, ljudi streznili, kam pravzaprav vodi razprava o evtanaziji? V prestižni zdravstveni reviji so zdravniki iz Bolnišnice za bolne otroke v Torontu (Toronto Hospital for Sick Children) objavili priporočila in smernice za evtanazijo otrok, vključno s primeri, v katerih starši o evtanaziji ne bi bili obveščeni.
Do sedaj je razprava o evtanaziji bolnikov v zadnji fazi Alzheimerjeve demence vsekakor postala nekaj običajnega. A evtanazija otrok brez vedenja in pristanka staršev? Ste morda že slišali za kaj takega?
In kako ti »prestižni« zdravniki, ki so pripravili članek za »prestižno« medicinsko revijo in delajo v »prestižni« bolnišnici, upravičujejo to svojo strašljivo idejo? Hja, dobrodošli v krasni novi svet, kjer so take ideje nekaj povsem normalnega. Morda boste naslednji tudi vi, potem ko državi ne boste več koristili kot davkoplačevalec.
Kanadski predsednik vlade, Justin Trudeau, zagovarja tudi zakonodajo, ki bi omogočala evtanazijo dvanajstletnikov brez privolitve staršev.
In kako jo upravičuje? Enostavno. Evtanazija v Kanadi je legalna. Vidite, kako preprosto je to? Pravzaprav lahko rečemo, da je evtanazija ena izmed oblik zdravstvenega varstva. Preprosta logika kulture smrti.
Vzporednice s splavom
Zagovorniki evtanazijo pogosto prikazujejo javnosti kot »dejanje usmiljenja«, način, kako ljudem, ki so jim dnevi že tako ali tako šteti, olajšati »neznosno trpljenje«. In na nek kratkoviden način je tak argument videti precej prepričljiv. Še zlasti za ljudi, ki so imeli priložnost videti svoje bližnje, ki so umirali zaradi hude, boleče bolezni. Evtanazija je v takih primerih morda res videti kot »dejanje usmiljenja«.
A če sprejmemo evtanazijo kot del zdravstva, potem lahko stvari, ki so še do nedavnega veljale za zlo, postanejo preprost del vsakdana.
Natanko po tej poti smo šli pri splavu. Zagovorniki splava vedno izpostavljajo ekstremne primere – posilstva, incest, življenje ogrožajoče nosečnosti, prirojene anomalije, ki so bolj ali manj nezdružljive z življenjem. Natanko po tej poti so šli v ZDA v njihovem svetovno znanem primeru Roe v. Wade, s katerim je Vrhovno sodišče legaliziralo splav. »Žrtev« posilstva, Norma McCorvey, je kasneje priznala, da je bilo njeno posilstvo laž. A resnica takrat že ni bila več pomembna. Splav je postal »človekova pravica« in del »zdravstvenega varstva žensk«.
V obeh primerih – pri splavu in evtanaziji – naj bi šlo za izjemno, ekstremno rešitev za nekatere redke, ekstremne in izjemne primere. A dandanes so splavi zaradi posilstev, incesta, življenja ogrožajočih nosečnosti in hudih prirojenih anomalij redki. Veliko večino splavov opravijo zaradi osebnih in družbenih razlogov. Hitra in enostavna rešitev za nekoga, ki pač ne želi imeti otroka.
Težko se otresem občutka, da gre pri splavu in evtanaziji pravzaprav za dve strani istega kovanca. V državah, ki so uzakonile evtanazijo, so ljudem dejali, da bo to le za terminalno bolne ljudi, ki se jim ne da več pomagati. Nato pa so jim nekaj let kasneje razložili, da morajo sprejeti evtanazijo bolnikov z »neznosnim zvenenjem v ušesih«, depresijo in pa lastnih otrok, ne da bi bili o tem obveščeni.
Moralni relativizem je zajel velik del ljudi. Evtanazija je enostavna rešitev. Pogreb. Nekaj dni žalovanja. In življenje gre dalje.
Splav naj bi bil rešitev za izjemne primere. Zakonit, varen in redek. Kje smo zdaj? Evtanazija naj bi bila rešitev za izjemne primere. Bo res? Se nismo ničesar naučili iz svojih preteklih napak?
Vsi morda res ne sodelujemo pri tej kulturi smrti. Vsi morda nismo krivi. A na koncu smo vsi odgovorni zanjo.
Gospod pa je videl, da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno. Gospodu je bilo žal, da je naredil človeka na zemlji, in bil je žalosten v svojem srcu. (Prva Mojzesova knjiga 6,5–6)
Robert Pevec