Hits: 22
Drugi dan se je množica, ki je stala onkraj morja, zavedela, da je bil tam en sam čoln, da pa Jezus s svojimi učenci ni bil stopil v čoln, ampak da so se bili njegovi učenci sami odpeljali. Pripluli pa so drugi čolni iz Tiberije v bližino kraja, kjer so bili jedli kruh po Gospodovi zahvali.
Ko je množica videla, da tam ni Jezusa in ne njegovih učencev, so stopili sami v čolne, šli v Kafarnáum in Jezusa iskali. Našli so ga onkraj morja in so mu rekli: »Učenik, kdaj si semkaj prišel?« Jezus jim je odgovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli čudeže, ampak ker ste jedli od hlebov in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in ki vam jo bo dal Sin človekov; njega je namreč s svojim pečatom zaznamoval Oče, Bog.« Rekli so mu torej: »Kaj naj delamo, da bomo izvrševali Božja dela?« Jezus jim je odgovoril: »To je Božje delo, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« (Jn 6,22-29)
Vedno znova se zalotim – in tudi pri drugih mi gre na živce ter kritiziram – kako globoko sem vajen kupčevati z Bogom. Imeti od njega korist, profit, učinek … Gledati nanj kot na sladoledarja, ki vsake toliko deli zastonj sladoled – in tega nočemo zamuditi. Kot gleda pes proseče v svojega gospodarja in moleduje, da bi kaj dobil z njegove mize. Pri drugih tolikokrat opazim, kako si predstavljajo, da bodo s tako ali drugačno molitvijo, s postom ali odpovedjo, s svojo moralnostjo ali svojo pobožnostjo, kdaj tudi z zatekanjem k svetnikom, od Boga takorekoč izsilili “nekaj več” zase … srečo, blagoslov, mir, zdravje, uspeh. Naše verovanje je še vedno polno pogojevanja. Trmasto vztrajamo v poganski ideji, da si bomo nebesa zalužili, če ne celo priborili.
Jezus pa nam je že vse dal. V ljubezni je dal življenje za nas, celo za naše grehe. Ni treba ničesar “preskočiti”, ničesar dočakati, si ničesar prislužiti. Samo odpreti moramo srce, tudi svoje najbolj ranjene in pokvarjene kotičke. Odpreti, v zaupanju, da je sprejeto in ljubljeno. Da Bog ve, kaj dela, ko nas je ustvaril in ko nas ne neha ljubiti. Se osvoboditi in sprostiti. Kot naroča Jezus bogatemu mladeniču (očitno ni bogat le z denarjem, ampak tudi v zaslugah): zdaj pa pusti vse, kar imaš – in hodi za mano.
V življenju nismo poklicani, da bi delali velike stvari, ampak da bi bili z Jezusom. In če smo z njim, bomo potem videli tudi velike stvari. Ker je samo za brezbožnega človeka nujno, da je heroj ali ima heroja – ker ni Boga. Če pa je Bog, potem smemo biti krhki. In potem zadošča, da ljubimo – po svojih omejenih močeh.
J.