Hits: 9
»Tisti čas je k Jezusu prišel gobavec in ga na kolenih prosil: ›Če hočeš, me moreš očistiti.‹ Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: ›Hočem, bodi očiščen!‹ Gobe so takoj izginile in bil je očiščen. Jezus ga je brž s strogimi besedami poslal ven in mu rekel: ›Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.‹ Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni mogel več javno v mesto, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu.« (Evangelij po Marku 1,40–45)
Današnji odlomek nam ponuja nov izziv. Mislim, da ni težko opaziti, kaj se je Jezusu zgodilo. Gobavec ga je na kolenih prosil, naj ga ozdravi. No, če smo nekoliko natančnejši, lahko rečemo, da ga je z besedami: »Če hočeš, me moreš očistiti,« pravzaprav izsiljeval. Jezusu se je revež zasmilil, zato ga je ozdravil. Zdi se, da je bil premalo pazljiv in da je šele v tistem trenutku opazil izsiljevanje. Zato ga je s strogimi besedami poslal ven in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« A bilo je prepozno. Ozdravljeni se ni menil za njegovo naročilo. Ko je šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo.
Jezus je bil v svoji dobroti pogosto zlorabljen. Spomnimo se drugega primera, ko je ozdravil deset gobavcev in jim naročil, naj se pokažejo duhovnikom. Le eden od desetih se je prišel zahvalit. Da ne govorimo o Jezusovi smrti na križu, ko je množica kričala: »Križaj ga!«
Eno je torej najti mir, ko vse teče kot običajno, drugo je umiriti se ob različnih preizkušnjah. Kaj narediti, ko se godi krivica, ko je dobrota zlorabljena, ko delo ne prinaša sadov, ko je človek deležen le nasprotovanja itd. Temu bi lahko rekli: Kaj pa, ko nastopi križ? Kaj takrat?
Ob današnjem odlomku razmišljam o križevem potu, ki ga je poklican živeti vsakdo od nas. Ta križev pot vabi vsakega od nas, da spreminjamo pogled na križ. Pred njim radi bežimo, kakor hudič. Toda Jezus nas vabi, da križ vzljubimo kot pot, ki nas bliža Bogu. Križ so vrata, ki nas vodijo k Jezusu, da se mu približamo. Po njem vstopamo k njemu in on vstopa v naše življenje.
Poglejmo nekaj vidikov križa, s katerimi se neizogibno srečamo v takšni ali drugačni obliki in smo jih vsi poklicani živeti.
- Sprejeti obsodbo – in to za nekaj, za kar nisi kriv.
- Sprejeti vsakdanjost – v velikih stvareh bi že vztrajali, a v majhnih, vsakdanjih je najtežje.
- Sprejeti padec – ni težko zmagovati, težko je padati in biti deležen sramote neuspeha.
- Dovoliti, da ti drugi pomagajo – sprejeti nemoč, sprejeti pomoč.
- Dopustiti, da te razgalijo – ko ti vzamejo vse, tudi dobro ime.
- Ne uživati sadov svojega dela – kadar ni sadov in jih najbrž do smrti ne bo.
- Ostati brez človeškega upanja – ko človeška pamet odpove, ko je logika križa pretežka.
Kristjani žal pogosto nismo prav nič drugačni od nevernih. Ko pridejo težave, se jezimo, protestiramo, obupujemo itd. A Jezus govori, da je sprejemanje križa temeljna drža hoje za njim. Svoje učence opominja in pravi: »Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Evangelij po Mateju 10,38–39) Križ naj bi bil prepoznavno znamenje kristjana. Pa ne le tisti križ na verižici okrog vratu niti tisti na steni. To so lepa in potrebna znamenja, vendar je za to, da bi bili lahko prepoznavni kot Jezusovi učenci, treba sprejemati križe, ki jih prinaša življenje. To najprej zahteva miselni obrat, obrat v glavi. Od logike, ki je blizu grški in judovski, se je treba približati Božji. Kot pravi apostol Pavel: »Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost. Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi.« (Prvo pismo Korinčanom 1,22–25)
O tem, kaj so naši križi, ki jih moramo sprejemati vsak dan, in kako naj jih sprejemamo, je vredno poglobljeno razmišljati. Danes pa se ustavimo le pri misli, ali se zavedamo tega, da je križ vrata do Jezusa? Če pred njim bežiš, on ne more vstopiti k tebi, ne ti k njemu.
A kristjani smo vsakič, ko sprejmemo prej omenjene vidike križa, hkrati deležni tudi zamenjave svoje šibkosti in nemoči »za presežnost njegove moči«.
»Kajti Bog, ki je rekel: ›Iz teme bo zasvetila luč,‹ je zasijal v naših srcih zaradi razsvetljenja Božjega veličastva na obličju Jezusa Kristusa. Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas.« (Drugo pismo Korinčanom 4,6.7)
Ko zares sprejmemo križ, tako kot se nam v življenju ponuja, ki se najprej navzven kaže kot naša šibkost in nemoč, smo šele takrat na tem istem križu lahko deležni zamenjave svoje šibkosti in nemoči za njegovo moč in slavo. Samo ena sama in samo ena podlaga v celoti zadošča za vsako našo slabost, ki nam jo daje Božje usmiljenje – to je zamenjava, ki je bila storjena na križu. Poglejmo nekaj zamenjav, ki jih izkusimo na križu:
- Jezus je bil kaznovan, da bi nam moglo biti odpuščeno.
- Jezus je bil ranjen, da bi mogli biti ozdravljeni.
- Jezus je postal greh z našo grešnostjo, da bi mi postali pravični z njegovo pravičnostjo.
- Jezus je umrl našo smrt, da bi mi mogli sprejeti njegovo življenje.
- Jezus je pretrpel našo revščino, da bi mi mogli biti deležni njegovega obilja.
- Jezus je nosil našo sramoto, da bi mi mogli biti deležni njegove slave.
- Jezus je pretrpel našo zavrženost, da bi bili mi sprejeti od Očeta.
- Jezus je postal prekletstvo, da bi mi mogli vstopiti v blagoslov.
Ta seznam ni popoln. Mogoče bi bilo dodati še druge vidike zamenjave. Vse to so različni darovi, ki jih je Bog, naš Oče, zagotovil po Jezusovi žrtvi. Sveto pismo jih povzema v eni sami vseobsegajoči besedi: odrešenje. Sprejmimo ga v celoti. Ne bežimo pred njim. Dopusti, da on vstopi k tebi in ti k njemu.
Z.M.