Views: 49
»Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: ›Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temò kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi razkrila njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu.‹« (Evangelij po Janezu 3,14–21)
Pogovor med judovskim prvakom Nikodemom in Jezusom v Evangeliju po Janezu sledi očiščenju templja. Tako nam je lahko bolj razumljivo, v kakšnem razpoloženju prihaja Nikodem k Jezusu. Gotovo je Jezusovo razgrajanje v templju dvignilo veliko prahu. Najbrž so govorili nekako tako: »Saj ima prav. Res je, da se je ta trgovina preveč razpasla v templju, pa vendar, tako kot je naredil, ne bi smel. To je nesramno in Bog zagotovo ni nesramen; to je nasilno in Bog ni nasilen; to je zelo ponižujoče za tiste, ki so prodajali, in Bog ne ponižuje. Naš Bog je dober Bog in bi tega ne naredil. Torej tudi Jezus ne more biti Božji sin.«
Jezus je Nikodemu razložil, da so imeli že v puščavi Izraelci podobne težave, kot jih imajo sedaj z njim, s sprejemanjem Mojzesa in Božjih znamenj, ki jih je delal. Da se jim je zdelo nemogoče, da bi Bog hotel, da se ljudstvo izčrpava in umira v puščavi. Zato je Bog dopustil prihod kač, ki so jih pikale. Za rešitev pa je moral postaviti bronasto kačo, jo povzdigniti na drog in kdor jo je pogledal, je bil rešen.
V čem je Nikodemova težava in kaj želi sporočiti Jezus? Da se je človek vedno vrtel okrog lastnih predstav in se tako zavrtel v krog lastne resnice, svojega prav in svojega ugodja. Resnica pa je vedno povzdignjena nad človeško modrost in samo tisti, ki jo vedno znova išče na »drogu odrešenja«, povzdignjeno nad človeško pamet, se približuje luči ter tako premaguje otemnjenost človeške duše in izpričuje hrepenenje po prenovi človeškega duha.
Nemogoče je namreč, da bi ljudje prišli skupaj, če ima vsak svojo resnico. Le v luči ene in edine resnice je mogoče graditi pristne odnose in ustvarjati medsebojno živo povezanost – občestvo. A žal tudi med kristjani – v Kristusovem telesu – ni pogosto slišati, da bi se kdo skliceval na evangelij, na Kristusa, ki je povzdignjen na križ. Žal vse prevečkrat ravnamo po svojih predstavah, kako bi nekaj moralo delovati, in vse premalokrat iščemo vodstvo Svetega Duha, da nam razodene, kaj je Božja volja v določeni situaciji.
Jezus je namreč visoko nad pravili in nad paragrafi, kajti Očetova volja presega vsako človeško logiko. Jezus sam prosi Očeta, naj gre kelih mimo, če je le mogoče, a Oče hoče, da umre na križu v rokah nasilnežev. Kdo lahko uzakoni tako kruto logiko? Nihče! Zato Jezus opozarja Nikodema, da se je treba najprej ponovno roditi in se vedno znova rojevati iz resnice, iz Božjega Svetega Duha.
Ko je Jezus govoril z Nikodemom, je rekel: »›Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.‹ Nikodém mu je dejal: ›Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič v telo svoje matere in se roditi?‹ Jezus mu je odgovoril: ›Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj.‹« (Evangelij po Janezu 3,3–7)
Besedna zveza »biti rojen na novo« dobesedno pomeni ›biti rojen od zgoraj‹. Nikodem je bil tega zelo potreben. Potreboval je preobrazbo svojega srca – duhovno preobrazbo. Novo rojstvo, biti znova rojen, je suvereno Božje delo, s čimer podeli večno življenje tistemu, ki veruje (Drugo pismo Korinčanom 5,16–21; Pismo Titu 3,3–7; Prvo Petrovo pismo 1,3–5; Prvo Janezovo pismo 2,29; 3,9; 4,7; 5,1–5.18). Evangelij po Janezu 1,12–13 nakaže, da »biti na novo rojen« pomeni ›postati Božji otrok‹, po Božji volji, po veri v imenu Jezusa Kristusa. Gre za dejanje Boga, ki je našega človeškega duha, ki je v Božjih očeh mrtev, prerodil s Svetim Duhom. Sedaj Sveti Duh živi v mojem človeškem duhu. In seveda, ker Sveti Duh ni sam, velja tudi naslednje:
»… ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je ljubil in daroval zame sam sebe.« (Pismo Galačanom 2,20)
»Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene.« (Evangelij po Janezu 17,20–23)
Ko sem na novo rojen od zgoraj, v mojem prenovljenem človeškem duhu sedaj živi troedini Bog, Oče, Kristus in Sveti Duh. Bo kdo morda rekel, kakšna prevzetnost, napihovanje ali celo neumnost. Sprašujem se, le kdo bi kaj takega lahko rekel? Poglejmo:
»Telesni človek pa ne sprejema, kar je Duha Božjega, ker mu je neumnost in ne more tega umeti, ker se mora duhovno razsojati. Duhovni človek pa razsoja vse; a njega samega ne razsoja nihče. Kajti ›kdo je spoznal um Gospodov, da bi ga poučil?‹ Mi pa imamo um Kristusov.« (Prvo pismo Korinčanom 2,14–16)
Ja, telesni ali tudi duševni človek, ki na novo rojen iz Duha tega ne more doumeti in mu je vse to ena velika neumnost. Telesnega človeka smo izenačili z duševnim človekom. Torej se duša loči od duha. Ja, duša je prepletenost naših čustev, našega naravnega razuma in naše volje. In tudi po tem, ko se na novo rodimo, se mora naša duša prenavljati:
»To torej pravim in pričam v Gospodu, da ne živite več tako, kakor žive tudi pogani v ničemurnosti srca svojega, otemnjeni v razumu, odtujeni življenju Božjemu zaradi nevednosti, ki je v njih, vsled otrplosti njih srca, ki so se, ko so postali brezčutni, vdali razuzdanosti, da strežejo sleherni nečistosti z lakomnostjo. Vi pa se niste tako naučili Kristusa, ako ste ga slišali in ste bili poučeni v njem, kakor je resnica v Jezusu: da ste slekli z ozirom na prejšnje življenje starega človeka, ki gine po slah prevare, a da se obnavljate v duhu uma svojega, in ste oblekli novega človeka, ustvarjenega po Bogu v pravičnosti in svetosti resnice.« (Pismo Efežanom 4,17–24)
Ja, tudi na novo rojeni kristjan mora prenavljati svoja čustva, naravni um in voljo v sedaj s Svetim Duhom prenovljenem »duhu uma svojega«. Z drugimi besedami, svoja čustva, naravni um in voljo, torej dušo, mora podrejati Svetemu Duhu, ki živi v njem in se mu pustiti voditi, sicer bo postal brezčuten, nedovzeten zanj in posledice bodo očitne: »razuzdanosti, da strežejo sleherni nečistosti z lakomnostjo.« (v. 19)
Ja, kako pa vse to doumeti? Je to pretežko? Tako je razmišljal tudi Nikodem. Z novim rojstvom od zgoraj oziroma duhovno prerojenostjo pa to ni več težko:
»Nam pa je to Bog razodel po Duhu svojem; kajti Duh vse preiskuje, tudi globočine Božje. Kajti kdo ve izmed ljudi, kaj je v človeku, razen človekovega duha, ki je v njem? Tako tudi ne ve nihče, kaj je v Bogu, razen le Božji Duh. Mi pa nismo prejeli duha tega sveta, ampak Duha, ki je iz Boga, da vemo, kaj nam je milostno daroval Bog; to tudi govorimo, ne v besedah, ki jih uči človeška modrost, temveč v teh, ki jih uči Duh, in duhovne stvari skladamo z duhovnimi.« (Prvo pismo Korinčanom 2,10–13)
Kar je meseno, je meso in je omejeno. Le Duh se vedno dviga nad vse omejitve. Poglejmo, kako apostol Pavel pod vodstvom Svetega Duha zapiše nasprotje med človeško in Božjo logiko.
»Zakaj Kristus me ni poslal krščevat, temveč oznanjevat evangelij, ne v modrosti besede, da se ne uniči moč križa Kristusovega. Kajti beseda o križu je tistim, ki gredo v pogubo, neumnost, nam pa, ki se zveličujemo, je moč Božja. Kajti pisano je: ›Pogubim modrost modrih in razumnost razumnih zavržem.‹ Kje je modrijan? Kje pismouk? Kje preiskovalec tega sveta? Ni li Bog v neumnost preobrnil modrosti tega sveta? Ker namreč svet v modrosti Božji ni spoznal Boga po svoji modrosti, je sklenil Bog po neumnosti oznanjevanja zveličati te, kateri verujejo.« (Prvo pismo Korinčanom 1,17–21)
Molitev:
Gospod, Aba, Oče, prosimo te, daj nam iskrenosti, da bomo priznali in obžalovali ravnodušnost, nezaupanje in medsebojno nenaklonjenost, ki se morda skrivajo v nas. Daj nam poguma, da bomo vse to izkoreninili. Nakloni nam, da se vsi zedinimo v tebi, da bi se iz naših src in ustnic neprestano dvigala tvoja molitev za našo edinost, kakršno ti hočeš. V tebi, ki si popolna Ljubezen, naj najdemo Pot, ki vodi do edinosti v poslušnosti tvoji Ljubezni in Resnici. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.