Views: 39
»Prvi dan nekvašenega kruha, ko so žrtvovali pashalno jagnje, so mu rekli njegovi učenci: ›Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo, da boš jedel pashalno jagnje?‹ Tedaj je poslal dva izmed učencev in jima rekel: ›Pojdita v mesto in naproti vama bo prišel moški, ki bo nosil vrč vode. Pojdita za njim in tam, kjer bo vstopil, recita hišnemu gospodarju: »Učitelj pravi: Kje je moj prostor, kjer bi jedel pashalno jagnje s svojimi učenci?« In pokazal vama bo v nadstropju veliko jedilnico, pripravljeno in urejeno; tam nam pripravita.‹ Učenca sta odšla. Prišla sta v mesto in našla, kakor jima je povedal, in sta pripravila pashalno jagnje. Medtem ko so jedli, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: ›Vzemite, to je moje telo.‹ Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: ›To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge. Resnično, povem vam: Ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega dne, ko bom pil novega v Božjem kraljestvu.‹ In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori.« (Evangelij po Marku 14,12–16.22–26)
Prebrani odlomek pripoveduje o zadnji večerji, vendar pa je presenetljivo pozornost usmerjena bolj na pripravo kot na večerjo samo. Večkrat se ponovi glagol »pripraviti«. Učenci so na primer vprašali: »Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo, da boš jedel pashalno jagnje?« (Evangelij po Marku 14,12) Jezus jih je z natančnimi navodili poslal pripravit in onadva sta našla »veliko jedilnico, pripravljeno in urejeno« (v. 15). Učenca sta šla pripravit, a Gospod je ŽE pripravil.
Jezus vnaprej pripravi, a zahteva od svojih sodelovanje. Nekaj podobnega se je zgodilo po vstajenju, ko se je Jezus tretjič prikazal učencem: medtem ko so lovili ribe, jih je čakal na obali, kjer sta že bila za njih pripravljena riba in kruh. Istočasno pa je od svojih zahteval, naj prinesejo nekaj rib, ki so jih pravkar ujeli, za katere je on sam dal navodila, kako jih ujeti:
»Tedaj jim je rekel: ›Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.‹ Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Ko so stopili na kopno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. Jezus jim je rekel: ›Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli!‹« (Evangelij po Janezu 21,6.9–10)
Tudi tukaj je Jezus že vnaprej pripravil in zahteval od svojih sodelovanje. In še malo pred praznovanjem pashe je Jezus rekel svojim učencem: »Grem vam prostor pripravit …, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.« Jezus je tisti, ki pripravi, in isti Jezus z močnimi pozivi ter prilikami pred svojo pasho zahteva od nas, da se pripravimo, da smo pripravljeni:
»Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« (Evangelij po Mateju 24,44)
»Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« (Evangelij po Luku 12,40).
Skratka, Jezus pripravi za nas in tudi zahteva od nas, da pripravimo. Kaj pripravlja za nas? Prostor in hrano. Prostor, ki je veliko bolj vreden kot »velika in pripravljena jedilnica« iz odlomka. To je tukaj doli naša prostorna in obsežna hiša, Cerkev – Kristusovo telo, kjer je in mora biti prostor za vse. Je pa tudi pripravljen prostor tam zgoraj, v raju, kjer bomo za vedno skupaj z njim in drug z drugim. Poleg prostora pa nam pripravlja hrano, kruh, ki je on sam, Božja beseda: »Vzemite, to je moje telo.« (Evangelij po Marku 14,22) Ta dva darova, prostor in hrana, sta to, kar potrebujemo za življenje. Sta dokončna hrana in prebivališče. Oboje nam je dano v Gospodovi večerji.
Gospodova večerja je izkušnja, ki se dotakne duše zaradi globokega pomena, ki ga vsebuje. Med starim praznovanjem pashe je Jezus na večer svoje smrti uvedel pomemben nov skupni obrok, ki ga imamo še danes. Je sestavni del krščanskega bogoslužja. Ob njem se spominjamo Gospodove smrti in vstajenja ter pričakujemo njegov veličastni ponovni prihod v prihodnosti.
Apostol Pavel je pisal o Gospodovi večerji v Prvem pismu Korinčanom 11,23–29, ki vključuje tudi izjavo, ki je ne najdemo v evangelijih: »Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava [Gospodovega] telesa.« (Prvo pismo Korinčanom 11,27–29) Lahko se vprašamo, kaj pomeni »nevredno« jesti kruh in piti iz keliha. To lahko pomeni, da ne upoštevamo pravega pomena kruha in keliha ter pozabimo na strašno ceno, ki jo je naš Odrešenik plačal za našo odrešitev. Lahko pa pomeni, da dovolimo, da ta slovesnost postane mrtev in formalen obred, ali pa da pridemo h Gospodovi večerji z nepriznanim grehom. Če upoštevamo Pavlova navodila, moramo preiskati sami sebe, preden jemo kruh in pijemo iz keliha.
Iz svetopisemskih zapisov torej izvemo, da je Jezus uporabil dva izmed najbolj krhkih elementov kot simbola svojega telesa in krvi ter ju postavil za spomenika svoji smrti. To ni bil spomenik iz izklesanega marmorja ali ulite medenine, ampak iz kruha in vina.
Jezus nam torej tu spodaj pripravlja prostor, saj nas Gospodova večerja spominja na prejetega Svetega Duha, ki je utripajoče srce Cerkve, ki poraja in prenavlja, zbira in daje moč. Gospodova večerja pa nam pripravlja tudi prostor tam zgoraj, v večnosti, saj je Kruh iz nebes. Je kruh prihodnosti, ki nam že sedaj daje okušati nad vsakimi pričakovanji neskončno večjo prihodnost. Je kruh, ki poteši naša največja pričakovanja ter hrani naše najlepše sanje. Je Božja beseda, a po veri tudi poroštvo večnega življenja, ni samo obljuba, temveč poroštvo, torej vnaprejšnja konkretnost tega, kar nam bo podarjeno. Gospodova večerja je popotnica na naši poti proti tistemu življenju, ki se ne bo nikoli končalo. »Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo.« (Pismo Hebrejcem 11,1)
V življenju imamo nenehno potrebo po hranjenju, pa ne samo s hrano, temveč tudi s projekti in s čustvi, željami in upanji. Imamo lakoto po biti ljubljeni. Toda najbolj zaželene čestitke, najlepši darovi in najnaprednejše tehnologije ne zadostujejo, nikoli nas povsem ne nasitijo. Gospodova večerja je preprosta hrana, kakor je kruh, ki nasiti, saj jo je vpeljal tisti, ki se je sam žrtvoval za nas, in od tega ni večje ljubezni. Pri Gospodovi večerji po veri srečamo Jezusa, podelimo z njim njegovo življenje, čutimo njegovo ljubezen; tu lahko okušamo, da sta njegova smrt in vstajenje za nas. Prosimo za milost lakote po Bogu, nikoli potešeni, da prejmemo to, kar on pripravlja za nas.
»O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupite in jejte! Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vino in mleko! Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti? Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša. Nagnite svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša. Vcepil vam bom večno zavezo, Davidove dobrote, ki so zanesljive.«
(Izaija 55,1–3)
Toda kakor je takrat od učencev, tako tudi od nas zahteva pripravo. Kakor učenci ga tudi mi vprašajmo: »Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo?« Kje: Jezus nima raje posebnih in izključujočih krajev. Išče namreč kraje, ki jih še ni dosegla ljubezen, se jih ni dotaknilo upanje. V te neudobne kraje želi iti in zahteva od nas, da mu jih pripravimo. Kolikim osebam manjka dostojen prostor za življenje in jed za hrano! Vsi poznamo osamljene osebe, trpeče, pomoči potrebne. Mi, ki prejemamo od Jezusa hrano in prenočišče, smo tukaj, da pripravimo prostor in hrano za te najslabotnejše. On, ki je za nas postal razlomljen kruh, darovalec svojega življenja, zahteva od nas, da se podarimo za druge in ne živimo več za nas same, temveč drug za drugega. Tako bomo živeli po Jezusovem zgledu in razlivali na svet ljubezen, ki jo zajemamo iz njegove prisotnosti. Gospodova večerja se torej konkretno prevede v življenje s prehodom od jaz na ti, od osredotočenosti nase na usmerjenost k tebi, k bližnjim.
Učenca, še pravi odlomek, sta pripravila potem, ko sta »vstopila v mesto« (v. 16). Jezus nas tudi danes kliče, da pripravimo njegov prihod tako, da ne ostanemo zunaj, oddaljeni, ampak vstopimo v naša mesta. Tudi v tvoje mesto te kliče, da vstopiš ravno skozi vrata, ki so on sam:
»Jezus je znova spregovoril: ›Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata za ovce. Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo.‹« (Evangelij po Janezu 10,7.9)
Gospod, katera vrata hočeš, da ti tu odpremo? Za katera rešetkasta vrata nas kličeš, naj jih na stežaj odpremo, katere zaprtosti moramo prerasti? Jezus želi, da podremo zidove ravnodušnosti in molka, odstranimo ograje nasilja in nadvlade, odpremo poti pravičnosti, dostojanstva in zakonitosti. Obsežna obala tega mesta kliče po lepoti, odpreti se in na globoko odriniti v življenje. Da pa bi lahko to storili, je treba odvezati tiste vozle, ki nas vežejo na privez strahu in zatiranja. Gospodova večerja nas vabi, da se pustimo ponesti Jezusovemu valu in ne ostanemo obteženi na plaži, v pričakovanju, da bo kaj prišlo, temveč da se dvignemo svobodni, pogumni in povezani.
Odlomek se zaključi: »Ko so [učenci] odpeli hvalnico, [so] odšli ven« (v. 26). Na koncu vsakega našega bogoslužja smo tudi mi na izhodu zato, da bomo naprej hodili za Jezusom, ki bo z nami in v nas hodil po ulicah tega mesta. On hoče prebivati med nami in v nas. Hoče obiskati razmere, vstopiti v hiše, ponuditi svoje osvobajajoče usmiljenje, blagoslavljati, tolažiti. Če smo šli skozi težke razmere, nam hoče biti Jezus blizu. Odprimo mu torej vrata in ga povabimo v naša srca.
Molitev:
Pridi, Gospod, in nas obišči. Sprejemamo te v svoja srca, v naše družine, v naše mesto. Hvala ti, ker nam pripravljaš hrano življenja in prostor v svojem kraljestvu. Napravi nas za dejavne pripravljavce, vesele prinašalce tebe, ki si pot, ki prinašajo bratstvo, pravičnost in mir na naše ulice. Hrepenimo po tebi, naše duše z gorečo željo žeja po tebi. Pomagaj nam, da bomo dobro skrbeli za naše duše, da ne bodo kakor neobdelano polje, kjer se razrašča divji plevel slabih navad, globoko zakoreninjenih v naša srca. Pomagaj nam, da naša duša ne bo postala plen številnih neprimernih navezanosti ter izgubila mnoge milosti. Kristus, želim si, da bi bil buden kakor pastirji ob tvojem prvem prihodu. Gospod, prebudi še mnoge speče duše, tako da naj se ponovno rodijo s tvojim Svetim Duhom. Naj njihove duše zahrepenijo po bližini, ljubezni, nežnosti in rahločutnosti Svetega Duha, ki naj prične prebivati v njih. Vse naše duše napolni s krščansko čuječnostjo in z močjo svoje Besede. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.