Views: 87
»Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem. Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samarijsko vas, da bi vse pripravili zanj; vendar ga tam niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem. Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: ›Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?‹ Jezus se je obrnil k njima in ju pograjal. Nato so odpotovali v drugo vas. Ko so potovali, mu je med potjo nekdo rekel: ›Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.‹ Jezus pa mu je dejal: ›Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.‹ Nekomu drugemu pa je rekel: ›Hôdi za menoj!‹ A ta je dejal: ›Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.‹ Rekel mu je: ›Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!‹ Spet drug mu je rekel: ›Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.‹ Jezus pa mu je dejal: ›Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.‹« (Evangelij po Luku 9,51–62)
Prebrani odlomek nam predstavi zelo pomemben prehod v Kristusovem življenju. To je trenutek, kakor piše Luka, ko se je Jezus »trdno odločil iti v Jeruzalem.« (Evangelij po Luku 9,51) Jeruzalem je poslednji cilj, kjer bo Jezus med svojo zadnjo veliko nočjo moral umreti in vstati ter tako dopolniti svoje odrešenjsko poslanstvo. Od trenutka »trdne odločitve« gre Jezus naravnost proti cilju in tudi osebam, ki jih sreča in ga prosijo, da bi hodili za njim, jasno pove, kakšni so pogoji: biti brez stalnega bivališča, znati se ločiti od človeške ljubezni, ne se prepuščati nostalgiji po preteklosti. Jezus pa pravi tudi svojim učencem, ki jim je naročil, naj gredo pred njim po poti v Jeruzalem in naznanjajo njegov prehod, naj ničesar ne vsiljujejo. Če ni pripravljenosti za njegov sprejem, naj gredo mimo, gredo naprej. Jezus nič ne vsiljuje, Jezus je ponižen, Jezus vabi: »Če hočeš, pridi.« Takšna je Jezusova ponižnost. On nas vedno vabi, ne vsiljuje.
Vse to nam da misliti. Jezus namreč v svojem zemeljskem bivanju ni bil, če tako rečemo, »daljinsko voden«. Bil je Beseda, ki je postala meso, Božji Sin, ki je postal človek in ki je v določenem trenutku sprejel trdno odločitev, da gre zadnjič v Jeruzalem. Odločitev, ki jo je sprejel v svoji vesti; toda ne sam, skupaj z Očetom, v popolni povezanosti z njim! Odločil se je v pokorščini Očetu, v zbranem poslušanju, v globini svoje volje. Odločitev je bila trdna zato, ker je bila sprejeta skupaj z Očetom. Jezus namreč najde v Očetu moč in luč za svojo pot. Jezus je bil svoboden. Ta odločitev je bila svobodna. Jezus želi, da smo mi kristjani svobodni, kot je bil on, in sicer s svobodo, ki prihaja iz pogovora z Očetom. Jezus ne želi sebičnih kristjanov, ki hodijo za lastnim jazom in ne govorijo z Bogom, niti slabotnih kristjanov, brezvoljnih kristjanov, »daljinsko vodenih« kristjanov, ki niso ustvarjalni, ki se vedno skušajo navezati na voljo drugega in niso svobodni. Jezus nas hoče svobodne. Kako se pride do te svobode? V pogovoru z Bogom v svoji vesti. Če kristjan ne zna govoriti z Bogom, ne zna poslušati Boga v svoji vesti, ni svoboden. Jezus se je po pogovoru Očetom »trdno odločil iti v Jeruzalem«, naproti dokončni »samouresničitvi«.
Kakšen pa je tvoj in moj načrt? O čem sva se trdno odločila?
Dejstvo je, da vsak človek hrepeni po sreči, in filozofi razlagajo, da naj bi bila sreča stanje popolne zadovoljitve in odsotnost vsakršne želje. Kristjani vemo, da se sreča uresničuje takrat, ko v svojem življenju iščemo Božji načrt zase in ga sprejemamo. Življenje ni samo obljuba dobrega in lepega, pridejo tudi stiske, bolečina in preizkušnje. Zraven Boga in njegove želje, da bi bili srečni, imamo namreč tudi skušnjavca, ki želi kar naprej mešati štrene in v svet vnašati zlo in nesrečo.
V nadaljevanju si poglejmo tri načrte, ki jih najdemo v Svetem pismu, in s premišljevanjem o njih laže odkrijmo načrt, ki ga ima Bog za nas.
Prvi načrt je načrt Adama in Eve. Bog želi, da sta srečna, in jima da bivati v svoji bližini. Na voljo imata ves rajski vrt, Bog jima je dal drug drugega in smeta gospodovati »ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji.« (Prva Mojzesova knjiga 1,26) Toda ne, hotela sta še več, želela sta
»postati kakor Bog, poznala bi dobro in hudo.« (Prva Mojzesova knjiga 3,5)
Imeti hočeta več, hočeta tisto, česar nimata, in ob vsem tem jima Bog da še svobodno voljo, da se lahko odločita. In odločita se, da hočeta še tisto, kar pripada samo Bogu. Posledica je izgon iz Božje bližine, njegove navzočnosti, to je iz raja, pa vendar ju Bog ne zapusti. To je tudi Božja obljuba nam, da nas bo kljub naši oddaljitvi od njega vedno znova iskal in klical: »Kje si?« (Prva Mojzesova knjiga 3,9b)
Drugi je Savlov načrt pregona in zastraševanja kristjanov, ko je »zatiral Cerkev; vdiral v hiše, vlačil iz njih moške in ženske ter jih pehal v ječo« (Apostolska dela 8,3), ki klavrno propade, ko mu Bog sam na veličasten način pokaže, da ima zanj popolnoma drugačen načrt, ne preganjanje, ampak širjenje veselega oznanila učlovečene Obljube. Preganjalec tako postane oznanjevalec. Morda ob Savlu – Pavlu premišljujemo, kaj vse lahko še mi storimo za širjenje veselega oznanila!
In še tretji načrt mlade judovske deklice, da se bo poročila z izbrancem Jožefom in živela skrito življenje v judovski vasici Nazaret, ki se spremeni, ko Bog pošlje angela Gabrijela s sporočilom, da jo je Bog izbral za mater svojega Sina. Njen življenjski načrt se naenkrat zamaje. Toda njena odprtost za Božje ji da moč, da izreče:
»Zgodi se mi po tvoji besedi!« (Evangelij po Luku 1,38)
Tudi mi smo povabljeni, da pogosto izrekamo Marijine besede, predvsem takrat, ko ne gre po naših načrtih.
Vse tri načrte lahko strnemo v naslednjo enačbo: 3 + 1 = 1.
Morda na prvi pogled nenavaden izračun. Načrt Adama in Eve gre mimo Boga, Savel načrtuje brez Boga, Marija pa svoj življenjski načrt na povabilo angela položi v Božje roke. Trije načrti in Božji načrt, ki vse spremeni v smisel in samouresničenje.
In kakšen je Božji načrt za nas? To ve vsak od nas. Ali si svoj načrt že razkril Bogu? Nekateri živijo, ne da bi se ozirali na Boga, in ko so razočarani in prizadeti, sploh ne pomislijo, da ni vse v njihovi moči. Žal nekateri tako obupajo, da v življenju ne vidijo več smisla in si ga sami vzamejo. Gorje! Ravno to želi skušnjavec, ki je skušal Adama in Evo v raju in ju zapeljal, da sta zavrgla življenje v Božji bližini, navzočnosti.
Upirajmo se brezvoljnosti in kadar se pojavi misel, da je vse brez smisla, pokličimo v mislih Boga in z zaupanjem recimo:
»Pomagaj mi, Gospod!«
In kadar se nam bo zdelo, da nas nihče ne razume, da nas vsi preganjajo, se spomnimo Savla, kako je bil ljubljen od Boga. Kljub temu, da je Boga preganjal, je Bog poskrbel, da je začutil Božjo ljubezen.
Kadar se nam podrejo naši človeški načrti, pa se spomnimo Marije, da je vse svoje življenje izročila v Božje roke in Bog je iz tega naredil nekaj čudovitega. Marija je znala poslušati, zato je znala sprejeti. Tako Božja obljuba po Odrešeniku prav zaradi Marije postane Resnica.
Tudi mi poslušajmo, kaj nam želi povedati Gospod, najprej tako, da se naučimo biti v tišini in si poiskati čas, ki naj bo posvečen samo Gospodu in nobenim drugim opravkom in zadolžitvam. Takrat bo Gospod dal, da ga bomo slišali v svojem srcu. In ko ga bomo začutili, bomo tudi umirjeni in bomo imeli veliko zaupanje v življenje, ki je še pred nami. Bog namreč ne želi drugega, kot da smo srečni in to srečo doživljamo v vso večnost. Nasprotno pa hudič polaga v srca ljudi nemir in obup. Tako tudi morda neuresničene obljube in naša neuresničena pričakovanja ne bodo katastrofa, ampak priložnost, da v sebi preiščemo, kaj si sploh želimo vsak zase in drug za drugega.
Molitev:
Hvala ti, Aba, Oče, ker me učiš, da je življenje pot. Tudi mi smo na tej poti in hvala ti, ker nismo sami. Hvala ti, da me spremljaš, moj vstali Gospod. Hvala ti za zagotovilo, da boš z nami vse dni do konca sveta. Življenje je pot nenehnega vstajenja in hvala ti, ker si nas zaznamoval z izkustvom Gospodovega vstajenja. Prosim te, odpri mi oči in srce, da te bom jasno videl in slišal, ko se odločam, po kateri poti naj hodim. Daj mi moč, da svoje poti vedno izročam tebi in naj tako vse tvoje obljube zame postanejo moja resničnost. Oče, prosim te, da tako kakor si svojega Sina pripeljal iz smrti v življenje, tudi nas napolniš z življenjem in veseljem, da bomo svetu oznanjali, da smo odrešeni in da si ti Oče, ki nas vse neskončno ljubiš. Gospod, pomagaj mi, da sredi znamenj vsakdanjega življenja odkrivam navzočnost tebe, Vstalega, in z veseljem oznanjam, da je v tvojem vstajenju vir moči za resnično preoblikovanje sveta in človeštva. Oče, pomagaj mi pri vseh mojih odločitvah ostati na poti večnega življenja. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.