Hits: 4
Usmiljenje je ljubezen v dejanjih, Jezus pa je naš zgled
Sveto pismo opisuje, kakšen je Bog: večen, svet, pravičen, povsem dober, moder, mogočen, ljubeč, usmiljen. Kaj je usmiljenje? Usmiljenje je ljubezen v dejanjih. Jezus je utelešeno usmiljenje. Če bi imeli Jezusovo usmiljenje, bi to spremenilo naše družine, cerkve in skupnosti na bolje. To bi nam omogočilo, da damo drugim, kar si želimo zase, in izpolnimo svoj namen na zemlji.
Bog je že v Stari zavezi izkazoval usmiljenje v odnosu z Abrahamom, Izakom, Jakobom. Če bi izpolnjevali Božji zakon usmiljenja, bi bilo življenje v Izraelu za ženske in moške najsrečnejše, kar je mogoče v našem padlem svetu. Značilnosti takšnega življenja so veselje in pravičnost, pobožnost in obilje, dobrota in ljubeča skrb. Izraelu ni uspelo doseči tega Božjega ideala. Nekateri učitelji postave, rabini, duhovniki in pismouki so oznanjali in udejanjali, kar je želel Bog (Mihej 6,8). Veliko običajnih Izraelcev je bilo zgled kreposti in pobožnosti, ljubili so Boga in delali dobro svojim bližnjim. Kot ljudstvo pa so jih zatirali rimski osvajalci in njihova farizejska hierarhija, zato je bilo življenje zanje težko breme. Bili so gospodarsko obubožani in duhovno nevedni.
Potem je prišel JEZUS, ki je bil utelešeno usmiljenje. Evangelij po Mateju 9,36 pravi o Jezusu: »Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja.« In še: »Usmiljenje hočem, ne žrtev« (Mt 9,13; 12,7).
V Jezusovem času so cenili otroke, vsak otrok je bil blagoslov (v nasprotju s pogani). Ker je Jezus odraščal z brati in sestrami, je poznal lastnosti in potrebe otrok. Imel jih je rad. Otroci so bili lačni, podhranjeni, bolni, hromi, slepi, obsedeni. Jezus jih je sprejemal, blagoslavljal, postavil jih je za vzor vere v nebeškega Očeta. Smilili so se mu, ker je vedel, v kaj bodo odrasli, in se spraševal, ali bodo vstopili v Božje kraljestvo. Čakali so jih izkoriščanje, lakota, revščina, boj za preživetje, religija kot dodatno breme.
Ženske so bile v patriarhalni družbi družbeno in duhovno manjvredne. Niso imele pravice do imetja, niso mogle biti priča, niso mogle sodelovati pri čaščenju, niso jih učili iz Svetega pisma.
Jezus pa je bil dovzeten za potrebe vseh ljudi. Kršil je omejitve in tabuje, povezane s spolom.
Vdove so bile zanemarjane, zaničevane, zavračane. Jezus je dovolil, da so ženske med njegovimi učenci, da služijo. Učil jih je o Božji milosti.
Jezus je videl ljudi kot posameznike – vsak je ustvarjen po Božji podobi, vsak je član Božje človeške družine in potencialen član Božje duhovne družine. Jezus je učil množice, jih hranil, ozdravljal, izganjal demone. Njegovo srce je bilo široko odprto za najnižje, najmanjše in izgubljene.
Jezus je sam zase rekel: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu« (Evangelij po Luku 4,18–19). Jezus je mnogim prinesel dobesedno, fizično ozdravljenje. Še pomembnejše pa je bilo duhovno ozdravljenje – razsvetljenje duhovno slepih, njihovih src. Evangelij po Marku 2,1–12 pravi, da je pomembnejše odpuščanje grehov, ki zagotovi mesto v nebesih, kot fizično ozdravljenje.
Takratna družba je bila prepojena z religijo. Bog je nameraval, da bo v blagoslov, izpridila pa se je v prisilni jopič z veliko pravili. Farizeji so preprečevali vstop v nebeško kraljestvo tistim, ki so hrepeneli po njem, sami pa niso hoteli vstopiti vanj (slepi voditelji slepih). Vzeli so ključ spoznanja. Ker Jezus ni hotel, da bi bili izgubljeni za večnost, je šel na križ zanje – in za nas. Prišel je iskat izgubljene, da ne bi bili pogubljeni za vso večnost.
Po milosti pa nismo samo izkusili Božjega usmiljenja, ampak lahko postanemo kanal tega usmiljenja, tako da hodimo po Jezusovih stopinjah.
Povzeto in prirejeno po The Compassion of Jesus (Discovery Series)
R.