Hits: 2
»Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: ›Glej, vse delam novo!‹ Rekel je tudi: ›Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!‹ Nato mi je rekel: ›Zgodile so se! Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. Žejnemu bom dal zastonj od izvirka žive vode. Kdor bo zmagal, bo to podedoval in jaz bom njemu Bog, on pa meni sin.‹« (Razodetje 21,5–7)
Krščansko upanje je osnovano na veri v Boga, ki vedno dela nove stvari v življenju človeka, zgodovini in vesolju. Naš Bog je Bog, ki ustvarja novosti, saj je Bog presenečenj. Novosti in presenečenja: »Glej, vse delam novo!«
Ni krščansko hoditi s pogledom, uprtim v tla, ne da bi dvignili oči proti obzorju. Kakor da bi se vsa naša pot končala tukaj, le po nekaj metrih potovanja. Kot da v našem življenju ne bi bilo nobenega cilja in nobene globine, mi pa bi bili prisiljeni večno se potikati okrog, brez kakršnega koli razloga za naše napore.
Zadnje strani Svetega pisma nam kažejo poslednje obzorje vernikove poti. To je nebeški Jeruzalem. Upodobljen je predvsem kot neskončno prebivališče, v katerem bo Bog zbral vse ljudi, da bi dokončno prebivali z njim. To je tudi naše upanje. In kaj bo storil Bog, ko bomo končno z njim? Izkazal nam bo neskončno nežnost, kakor oče, ki sprejme svoje otroke, ki so se dolgo naprezali in trpeli. Janez v Razodetju napoveduje: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! […] In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo […] ›Glej, vse delam novo!‹« (Razodetje 21,3–5)
O tem odlomku Svetega pisma poskušajmo premišljevati, vendar ne na abstrakten način, potem ko smo prebrali kroniko naših dni, pogledali dnevnik in videli naslovnice časopisov, ki nam prinašajo tragedije in žalostne novice, ob katerih smo vsi v nevarnosti, da se jih navadimo. Dandanes se ni težko spominjati žalostnih novic o mrtvih zaradi virusa covid-19 ali zaradi vojn v svetu. Res pa je tudi, da ob vsaki smrti redko pomislimo tudi na obraze otrok, prestrašenih zaradi izgube staršev, na jok mater, na zdrobljene sanje mnogih mladih, na begunce, ki se podajajo na strašna potovanja in so tolikokrat izrabljeni … Žal je življenje tudi to. Kolikokrat bi hoteli reči, da je predvsem to.
A obstaja Oče, ki joče z nami, joče solze neskončnega sočutja do svojih otrok. Imamo Očeta, ki joče z nami. Očeta, ki nas čaka, da bi nas potolažil, kajti pozna naše trpljenje in je za nas pripravil drugačno prihodnost. To je velik pogled krščanskega upanja, ki se razteza na vse dni našega življenja in nas želi ponovno dvigniti.
Bog ni želel naših življenj po pomoti, ni samega sebe in ne nas prisilil na neizprosne noči bridkosti. Ustvaril nas je, ker nas želi srečne. Je naš Oče. In če mi tukaj, sedaj, doživljamo življenje, ki ni tisto, ki ga je on želel za nas, nam Jezus zagotavlja, da Bog sam izvršuje svojo odkupitev.
Mi verujemo in vemo, da smrt in sovraštvo nista zadnji besedi, izgovorjeni v priliki o človeškem življenju. Biti kristjan nakazuje novo perspektivo: pogled, poln upanja. Nekdo verjame, da življenje zadrži srečnost v mladosti in preteklosti ter da je življenje počasno propadanje. Nekateri mislijo, da je naše veselje samo občasno in minljivo, v življenje ljudi pa je zapisan nesmisel. Mi kristjani pa tega ne verjamemo. Verjamemo, da je na človekovem obzorju sonce, ki vedno sveti. Verjamemo, da morajo naši najlepši dnevi šele priti. Smo bolj ljudje pomladi kot jeseni: prej vidimo poganjke novega sveta kot pa porumenelo listje na vejah. Ne vdajamo se nostalgijam, objokovanju in pritoževanju. Vemo, da nas Bog želi kot dediče obljube in neutrudne gojitelje sanj.
Naše sedanje težave so začasne. Smo »tujci in priseljenci na zemlji« (11,13), vendar ko gledamo obzorje Božjih obljub, imamo stabilno sidro našega življenja, ki ga potrebujemo. »To upanje je za nas kakor varno in zanesljivo sidro duše, ki sega v notranjost, za zagrinjalo.« (Pismo Hebrejcem 6,19)
Kristjan ve, da Božje kraljestvo, njegovo gospostvo ljubezni raste kakor veliko žitno polje, četudi je vmes ljuljka. Vedno so problemi, bolezni, opravljanja, vojne. A žito raste in na koncu bo zlo odstranjeno. Prihodnost nam pripada, ker vemo, da je Jezus Kristus največja milost življenja. Je Božji objem, ki nas čaka na koncu, nas že sedaj spremlja in nas tolaži na poti. Vodi nas v veliko prebivališče Boga z ljudmi, z mnogimi drugimi brati in sestrami. K Bogu bomo ponesli spomin na dneve, preživete tukaj. In lepo bo v tistem trenutku odkriti, da ni bilo nič izgubljenega, noben nasmešek in nobena solza. Ne glede na to, kako dolgo je bilo naše življenje, se nam bo zdelo, da smo ga preživeli v enem trenutku. Stvarjenje se ni končalo šesti dan Geneze, ampak se je neutrudno nadaljevalo, kajti
Bog vedno skrbi za nas. Vse do dne, ko se bo vse izpolnilo, do jutra, ko bodo obrisane vse solze, do samega trenutka, ko bo Bog izgovoril svojo zadnjo besedo blagoslova: »Glej, vse delam novo!« Da, naš Oče je Bog novosti in presenečenj. In tisti dan bomo zares srečni, jokali bomo od veselja. Tako je, jokali bomo od veselja!
Z.M.