Hits: 78
»Ko je Jezus to povedal, je s svojimi učenci odšel čez Cedronsko dolino, kjer je bil vrt, v katerega je šel, sam in njegovi učenci. Tudi Juda, ki ga je izdal, je vedel za ta kraj, kajti Jezus se je tam večkrat sešel s svojimi učenci. Juda je torej vzel četo in služabnike od vélikih duhovnikov in farizejev ter jih privedel tja z baklami, svetilkami in orožjem. Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse bo prišlo nadenj, šel ven in jim dejal: ›Koga iščete?‹ Odgovorili so mu: ›Jezusa Nazarečana.‹ Rekel jim je: ›Jaz sem.‹ Z njimi je stal tudi njegov izdajalec Juda. Ko jim je rekel: ›Jaz sem,‹ so stopili nazaj in padli na tla. Spet jih je vprašal: ›Koga iščete?‹ Rekli so: ›Jezusa Nazarečana.‹ Jezus je odgovoril: ›Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo,‹ da bi se izpolnila beseda, ki jo je bil povedal: ›Nikogar izmed teh, ki si mi jih dal, nisem izgubil.‹ Simon Peter pa je imel meč. Izvlekel ga je in udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho; služabniku pa je bilo ime Malh. Tedaj je Jezus rekel Petru: ›Spravi meč v nožnico! Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?‹« (Evangelij po Janezu 18,1–11)
Peter z mečem udari po služabniku vélikega duhovnika in mu odseka uho, Jezus pa mu reče: »Spravi meč v nožnico! Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« Pred nami se danes slika dvojen pogled na trpljenje: Petrov in Jezusov. Apostol Peter bi stvari rešil na hitro. Trpljenje mu še vedno ne gre v račun. Spomnimo se, kako se je odzval na Jezusovo napoved, da bo trpel. Matej piše, da je Peter takrat Jezusa vzel k sebi in ga začel rotiti: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« Jezus pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško« (Evangelij po Mateju 16,22–23).
Na videz se zdi rešitev glede trpljenja preprosta. Lahko bi rekli, da je trpljenje mogoče sprejeti, če sprejemamo Božjo logiko. A spopad med Bogom in satanom je veliko hujša drama, kot se zdi. V vrtu Getsemani vidimo, ko Jezus sam prosi Očeta: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« (Evangelij po Mateju 26,39) Ali se zavedamo teže teh besed? Jezus sam pred trpljenjem trepeta in prosi Očeta, naj ga trpljenja reši. Jezus, Božji Sin, Bog sam, je pred trpljenjem nemočen in razmišlja drugače kakor Oče! Jezus sam se je znašel v drami kakor apostol Peter, v drami, v kateri je Petra svaril, naj ne beži pred trpljenjem in ne sodeluje s satanom. Sedaj je v tej skušnjavi on sam, si morete misliti! Ob tem se mi poraja prva misel o trpljenju, in sicer, da se človek po svoji zdravi pameti trpljenju vedno upira. Še več, ni sposoben sam spoznati, kdaj mora trpljenje sprejeti in kdaj se mu lahko izogne. To je mogoče le, če je njegovo vodilo vedno in povsod: Izpolniti Očetovo voljo! Ne svojo, ne s svojo pametjo, ampak vedno z željo, kakor pravi Jezus: »Oče, ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti!«
Zato nas Jezus ne le prosi, ampak naravnost roti: »Bedite in molíte, da ne pridete v skušnjavo!« (Evangelij po Mateju 26,40–41). Jezus sam ni mogel izpolniti Očetove volje, ne da bi bedel v molitvi. Tudi mi ne bomo zmogli izpolniti Očetove volje brez molitve in to je druga misel iz prebranega odlomka. Trpljenje je mogoče sprejeti le, če smo tesno povezani z Očetom v molitvi.
Odkrijemo pa lahko še eno skrivnost: Če trpljenja ne bomo sprejeli, bomo izgubljali sami sebe in ne bomo izpolnili svojega poslanstva. Kako nazorno nam o tem pričajo dogodki ob Jezusovem trpljenju. Peter, ki je spal, namesto da bi molil, je v celoti podlegel satanovi skušnjavi. Slišali smo, kako je bežal v strahu pred trpljenjem. Laže pred deklo, ki ga prepozna kot Jezusovega učenca. Drugi vedo, kdo je, on sam pa zataji svoje bistvo, on sam pravi: »Nisem.« Peter iz strahu pred trpljenjem ni več to, kar bi moral biti. Tudi služabniki in vojaki ob ognju ga prepoznajo kot Jezusovega učenca. A v strahu tudi pred njimi dvakrat zanika samega sebe in reče: »Nisem.«
Popolno nasprotje Petrove drže pokaže Jezus, ki trpljenje sprejme. V trenutkih največjega trpljenja se zaradi zvestobe Očetovi volji do konca razodeva. V največjem trpljenju se razkriva vsa veličina Jezusa in njegovega poslanstva. Vemo, kako jasno odgovarja Pilatu: »›Moje kraljestvo ni od tega sveta.‹ … Pilat mu je rekel: ›Torej si ti vendarle kralj?‹ Jezus je odgovoril: ›Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico.‹« (Evangelij po Janezu 18,36–37) Ko Jezus sprejema trpljenje, ostaja zvest sebi in svojemu poslanstvu. Do konca vztraja v trpljenju, ki mu ga nalaga Oče, in na koncu izreče: Izpolnjeno je! Trpljenje je tako zanj kot za nas edina pot izpolnitve!
Vsi trpeči in vsi plemeniti ljudje, ki se v današnji zdravstveni krizi žrtvujejo za druge, se vede ali nevede pridružujejo Jezusu. Jezusu Kristusu, ki je kot Božji Sin prišel na ta svet, da bi dal svoje življenje v odkupnino za mnoge. »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Evangelij po Janezu 3,16) Jezus Kristus, kot ga opisuje Sveto pismo, se zdi neverjeten, saj se poistoveti z najbolj trpečimi in zlomljenimi ljudmi, a istočasno odloži svojo božansko moč in se prostovoljno žrtvuje za druge. Jezusov cilj je bil, da bi svet spoznal in veroval, da ga je poslal Bog, in da bi tega Boga vzljubili, prav tako tudi sočloveka.
Jezus se je družil tudi z gobavimi ljudmi, zaradi česar bi lahko zbolel in umrl. Njegova plemenitost je enostavno nepojmljiva. Res je šokantno, kot je opisano v Svetem pismu, da se je Bog »potikal« po hišah in na skrivaj razodeval resnice o življenju in ozdravljal ljudi v nekih zakotnih pozabljenih vaseh rimskega imperija. Po človeški logiki bi bilo verjetno veliko bolj smiselno, če bi se Jezus kot Bog pojavil v Rimu ali na Akropoli v Atenah in nastopal v rimskih amfiteatrih in na javnih forumih sredi največjih mest rimskega cesarstva. Morda bi bilo videti tudi bolj koristno, če bi se Jezus žrtvoval v kakšni pomembni vojaški akciji, ko bi na primer branil mesto Jeruzalem pred uničenjem leta 70. Ampak ne, Sveto pismo piše o skromnem Bogu, humanem Jezusu Kristusu, ki je ljubil trpeče ljudi in nazadnje dovolil, da so ga križali. Nazadnje je ostal v družbi razbojnikov, zapuščen od vseh, ki jim je »stregel« in pomagal, in umrl na križu.
Živimo v času zdravstvene krize, ko ljudje v strahu mrzlično bežijo pred vsakim trpljenjem in bolečino. Zato so dogodki ob Jezusovem trpljenju in smrti danes še toliko bolj aktualni, saj nas opozarjajo na tri velike skrivnosti trpljenja:
- Trpljenje je smiselno le, če je naše vodilo v življenju: Izpolniti očetovo voljo.
- Trpljenje moremo sprejeti le, če smo v molitvi resnično povezani z Bogom.
- Le če trpljenje sprejmemo, bomo zmogli biti to, kar moramo biti, in izpolniti poslanstvo, ki nam ga je zaupal Bog.
Kako resnično je to, nam govorijo osebe pod križem. Tam so stali Marija in Marija Magdalena ter apostol Janez. Marija je za svoje vodilo imela: Naj se zgodi tvoja volja, Gospod! Magdalena in apostol Janez sta v njem ponovno našla življenje in brez njega nista mogla živeti. Naj nam dogodki, ki so se odigrali v času Jezusovega trpljenja in smrti, pomagajo, da se še bolj oklenemo Gospoda, da bomo izpolnili Očetovo voljo, sprejeli trpljenje in uresničili poslanstvo, ki nam ga je Bog zaupal.
Z.M.