Kaj Bog pričakuje od ženske

Views: 540

Ali pričakuje kaj drugega kot od moškega? Sveto pismo jasno pove, da sta moški in ženska enakovredna v Jezusu Kristusu. Prav tako pove, da Bog ne gleda na osebo. Vendar vemo, da svet drugače ravna z moškimi kot ženskami.

Na začetku je Bog ustvaril žensko za tovarištvo, pogovor in sovladanje nad zemljo. Vendar je ženska danes drugačna oseba kot nekoč. Prav tako moški. Zato moramo ponovno odkriti načrt Stvarnika. Preden lahko ženska izpolni svojo določeno žensko identiteto, mora priznati, da ne deluje, če jo skuša živeti pod svojimi pogoji in s svojo močjo. Preden lahko najde pravo izpolnitev in varnost, mora biti pripravljena ponovno premisliti, kje lahko najde upanje, in se vrniti k tistemu, ki je ustvaril tako moškega kot žensko zase (Ps 91,1–6).

Sveto pismo ponuja ta načrt. Ženski kaže, kako lahko živi dostojanstveno in vedro. Spodbuja jo, naj izkusi, kako lahko Gospod spremeni njeno življenje. Spodbuja jo, naj zaupa Bogu. Čeprav ženske živijo v različnih okoliščinah, zanje veljajo Božja nespremenljiva načela (v Svetem pismu najdemo npr. sodnico, prerokinje, kraljice, samske ženske, žene, matere in celo spreobrnjene prostitutke).

ŽENSKOST

Bog pričakuje, da ženska živi v skladu s svojo žensko spolno identiteto. Predstavljajte si, da bi bili ljudje brez spola. Bog bi si lahko zamislil drugačen način razmnoževanja, ampak Bog je v svoji modrosti ustvaril žensko.

Gospod Bog je rekel: »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.« (1 Mz 2,18)

V vseh kulturah se ženske in moški med seboj razlikujejo. Nekateri pravijo, da so moški bolj pobudniki, ženske pa najdejo izpolnitev, ko se nanje odzivajo. Nekateri mislijo, da so moški bolj nagnjeni k objektivnosti in prostorskemu sklepanju, ženske pa so odlične pri enako pomembni logiki srca. Nekateri naštevajo kot moške prioritete spolno izpolnitev, rekreacijsko druženje, privlačno ženo, domačo podporo in občudovanje. Ženske prioritete pa naj bi bile naklonjenost, pogovor, iskrenost in odprtost, finančna podpora in predanost družini. Vendar se lahko te lastnosti in prioritete prekrivajo pri obeh spolih. 

Sveto pismo sámo kaže, da je nespametno reči, da naj ženska ne bi nikoli vodila, bila močna ali se uveljavila. Debora, Abigajila, Hulda, Estera in Celofhadove hčere so primeri žensk, ki so vedele, kako in kdaj se uveljaviti na Božji način. Prav tako si ne moremo zamisliti, da bi predpostavljali, da pravi moški ne bi smel biti tenkočuten, čustven, usmiljen in se odzivati na potrebe drugih. Mojzes, David, Jeremija, Jezus in Pavel so vsi izražali čustva usmiljenja in nežnosti. Bog je ustvaril moške in ženske po eni strani enake, po drugi pa čudovito različne. Veliko razlik je kulturno pogojevanih, a Sveto pismo poudarja, da je pomembno ohranjati določene razlike.

Razlike v videzu

Ženska naj ne nosi moške obleke in moški naj si ne oblači ženskih oblačil; kajti gnusoba je Gospodu, tvojemu Bogu, kdor koli to dela. (5 Mz 22,5)

To ne pomeni, da ženske ne smejo nositi hlač in moški ne kiltov, ampak naj noben spol ne bi nosil določenih oblačil zato, da bi bil videti nasprotnega spola.

Razlike v vlogah

Ali mora biti ženska doma? Ali lahko v tem najde svojo od Boga dano vlogo? Odvisno od situacije. Ruta, Debora in Ana so med mnogimi svetopisemskimi ženskami, ki so imele svojo vlogo izven doma. Ravno tako pa so vredne časti ženske, ki se odločijo, da bodo ostale doma in skrbele za otroke.

Razlike v spolnosti

Moški, ki imajo romantične odnose z moškimi, in ženske, ki imajo romantične odnose z ženskami, sramotijo same sebe:

Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem. Njihove ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim, podobno so tudi moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega. Moški so počenjali nespodobnosti z moškimi in tako sami na sebi prejemali povračilo, ustrezno svoji zablodi. (Pismo Rimljanom 1,26.27)

PODREJANJE

Medsebojno podrejanje v zakonu je znamenje z Duhom napolnjenega odnosa:

Iz strahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu. (Ef 5,21)

Za žene pa Pavel pravi:

Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi: on, odrešenik telesa. In kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem. (Ef 5,22–24)

Božja beseda pravi, da mora žena slediti vodenju svojega moža, tako kot je njen mož odgovoren, da jo ljubi, kakor je Kristus ljubil cerkev (Ef 5,25).

Apostol Peter pa je napisal, da je tako podrejanje pravilno, tudi če mož ni pobožen, ljubeč, požrtvovalen človek, kakršen bi moral biti:

Prav tako bodite, žene, podrejene svojim možem. Tako bodo tisti, ki niso pokorni besedi, pridobljeni že po vedênju svojih žena, brez besede, ker bodo opazovali vaše strahospoštljivo, čisto življenje. (1 Pt 3,1–2)

To pa ne pomeni, da bi moralo biti podrejanje hlapčevsko in pasivno. Moralo bi biti aktivno in selektivno. To ne pomeni, da bi se morale vse ženske podrejati vsem moškim v vseh trenutkih in na vseh krajih. Tak primer je primer Hananije in Safire (Apd 5,1–11), kjer je žena sledila možu v grehu in pri tem izgubila življenje. Safira se je zavedala moževega poskusa, da zavede Božjo cerkev. Vendar se temu ni uprla in mu ni branila uresničiti njegovega načrta. Skupaj z njim se je zarotila, da lažeta cerkvi o znesku njunega daru. Zaradi tega ju je Bog udaril s smrtjo. Če pogledamo nazaj, je jasno, da Safira ne bi smela ravnati po moževih željah.

Na drugi strani pa imamo primer Abigajile, žene, ki se ni podredila moževim željam in je s tem rešila svoje življenje in življenje vseh v njihovi hiši (1 Sam 25,18–44). Abigajila je prepoznala, da je njen hudobni in ošabni mož kljuboval Davidu, služabniku Boga Najvišjega. Ker pa je bila razumna in pobožna ženska, je s svojim vedenjem preprečila nespamet svojega moža. On je umrl zaradi svoje nespameti, ona pa je živela in postala žena kralja Davida.

Ta skrajna primera sta bolj izjemi kot pravilo zakonskega podrejanja. Samo če mož zahteva nekaj, kar je v neposrednem nasprotju z Božjo voljo, je žena svobodna, da ravna drugače.

Seveda je takšna podrejenost veliko lažja, če je mož kristjan takšen človek, kakršnega Bog želi. Blagoslovljena je ženska, ki ji mož izkazuje ljubezen, nežnost, razumnost, potrpežljivost in poštenost. To je Božji vzorec. A bodite pozorni na to, da nobena vloga ni odvisna od tega, ali drugi partner opravlja svojo. Mož mora ljubeče služiti svoji ženi, naj se mu podreja ali ne. Žena mora biti poslušna in podrejena, ne glede na to, ali ji mož izkazuje Kristusovi podobno ljubezen ali ne. Prava podrejenost je preizkušnja vere v Boga. Poročena ženska je odgovorna, da sledi svojemu možu, tako kot je njen mož odgovoren, da sledi Gospodu (Ef 5,21–33). Njen motiv bi moral biti, da se bo podrejala možu kot način izkazovanja svojega zaupanja v Gospoda. Če gleda na podrejanje na ta način, potem bo vedela, da ima Gospod na srcu najboljše zanjo, kar ji bo pomagalo zmanjšati naravno zavračanje podrejanja ali jezo. Vedela bo, da jo Gospod razume. Posluša jo, pozna njene potrebe in bo po potrebi sodnik med njo in njenim možem. Kaže, da je Sara, Abrahamova žena, to razumela. Peter jo omenja kot vzor spoštljivega podrejanja (1 Pt 3,5–6). 

Sarája je rekla Abramu: »Ti si kriv, da me žali. Dala sem ti svojo deklo v naročje, ko pa je videla, da je spočela, me je začela zaničevati. Naj Gospod sodi med menoj in teboj!« Abram je rekel Saráji: »Glej, tvoja dekla je v tvoji roki; naredi z njo, kar se ti zdi prav!« (1 Mz 16,5–6)

Sara ni bila nespametno pasivna. Bila je globoko prizadeta in je možu povedala, kako se počuti. Zavedala se je, da Bog gleda njo in moža. Zavedala se je, da je mož tudi odgovoren Bogu. Abraham je začutil težo njenih besed in se uklonil njenim željam.

Kaj pa, če mož reče ženi, naj naredi nekaj, kar je v neposrednem nasprotju z njeno odgovornostjo do Boga? Npr. če ji mož naroči, naj se zlaže ali mu ugodi v njegovem hrepenenju po pornografiji ali menjavi žensk? Ali če ji mož reče, naj podpiše napoved dohodnine, za katero ve, da ni točna? Zavzeti mora trdno stališče, medtem ko skuša ohraniti svoje dostojanstvo in milostljivega duha. Možu mora povedati, da je njena prva naloga, da ostane zvesta Gospodu. Navsezadnje je Gospod tisti, ki drži njeno varnost v svojih rokah.

Ženska, poročena ali samska, naj prevzame podporno vlogo v cerkvi. V mnogo pogledih lahko žensko v cerkvi primerjamo s članico športnega moštva, ki tekmuje pod vodstvom trenerja. Kot članica moštva je polno udeležena v moštvu, a skupaj z drugimi v moštvu sledi vodenju voditelja moštva.

Podobno so ženske v novozavezni cerkvi predstavljene kot članice moštva – sodelavke z moškimi v evangeliju, ne pa starešine, pastorji ali apostoli. Nova zaveza jasno pove, da naj ženske ne bi imele doktrinske avtoritete nad moškimi.

Pavel je pogosto izrazil, kako ceni ženske kot sodelavke pri evangeliju. Vendar jih je tudi postavil v podporno vlogo v cerkvi. Čeprav so aktivno molile in prerokovale, delale, se učile in častile ob moških v cerkvi, naj ne bi izzivale moških v javnih debatah, diskusijah in definicijah doktrine.

Ženska naj se da poučiti tiho in z vso vdanostjo. Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala, tudi ne, da bi gospodovala nad moškim. Tiho naj bo. Prvi je bil namreč izoblikovan Adam, potem Eva. In Adam ni bil zapeljan, žena pa se je pregrešila, ker se je dala zapeljati. (1 Tim 2,11–14)

Pavel je bil usklajen s svojim Učiteljem. Jezus je spoštoval ženske. Resno jih je jemal. Prišteval jih je med svoje tovarišice in učenke. Skrbel je zanje in jih poučeval. Nenavadno močno jih je upošteval za tisti čas. Ko pa je prišlo do imenovanja apostolov, med njimi ni bilo žensk.

Pavel je izrazil naklonjenost in cenjenje ženskam, ki jih je priznal kot sodelavke in duhovno enakovredne v Kristusu (Rim 16,1–3.6.13.15; Gal 3,26–28; Flp 4,3). Spodbujal je zrele ženske, naj učijo mlajše sestre v Kristusu (Tit 2,3–5):

Podobno naj se stare ženske vedejo spodobno, kakor zahteva svetost. Naj ne bodo obrekljive, naj ne bodo sužnje obilnega vina. Naj druge učijo, kar je dobrega. Tako bodo mogle vzgajati mlade žene, da bodo ljubile svoje može, svoje otroke, da bodo razumne, spodobne, dobre hišne gospodinje, da bodo ubogale svoje može. Tako Božje besede ne bodo preklinjali. (Tit 2,3–5)

Zelo pomembno je, da ženske pomagajo ženskam v cerkvi: učenje ena na ena, preučevanje Svetega pisma, podporne skupine. Ženske ne bi smele spregledati potreb druga druge. Pomagati bi morale druga drugi, biti gostoljubne in razvijati evangeliziranje. Potrebe drugih so tako pereče, da se ne bi smele osredotočati na to, da je Bog namenil položaj starešin in pastorjev moškim.

Ne moremo dovolj poudariti, kako ženske potrebujejo pomoč drugih žensk pri tem, kako naj mislijo o sebi, o Bogu, svojem domu in družini ter drugih odnosih. Samske potrebujejo spodbudo. Tudi poročene potrebujejo spodbudo. Starejše vdove in najstnice potrebujejo spodbudno tovarištvo, telefonske klice, pisma in druge ustvarjalne izraze dobrote. Ženske okrog nas hodijo po robu obupa. Brez sprejemanja, podobnega Kristusovemu, se lahko zlomijo pod svojo osamljenostjo in krizo. Zaradi pomanjkanja takšnih spodbudnih odnosov lahko ženske popustijo spolnim pritiskom, kemičnim ali alkoholnim odvisnostim ali pa materializmu današnjega časa.

DUHOVNA ENAKOVREDNOST

Eno najbolj očitnih dejstev v življenju je, da nismo vsi ljudje ustvarjeni enaki. Vendar pa smo vsi enako ustvarjeni. Vsi ljudje smo enako odvisni od Gospoda za vsak dih in utrip srca. Vsi smo enako odgovorni. Neenakost vlog, materialno bogastvo, fizično stanje, družbeni status ali izobrazba ne spremenijo stvari, v katerih smo vsi ljudje enaki.

Enaki v vrednosti. Razlika v vlogah ne pomeni nujno razlike v časti ali vrednosti. Biti podrejen ne pomeni, da si manjvreden človek. To nam je pokazal Jezus Kristus. Na zemlji je živel »pod postavo« (Gal 4,4), pod avtoriteto svojih staršev (Lk 2,51), pod avtoriteto vladnih voditeljev (Mt 22,21) in predvsem pod avtoriteto svojega nebeškega Očeta. Apostol Pavel je uporabil Gospoda Jezusa kot zgled tistega, ki je živel pod vodenjem Boga, tako kot naj bi žena živela pod vodenjem moža (1 Kor 11,3). Ko je Jezus prevzel vlogo služabnika, ni postal nič manj, ampak je dal Očetu razlog, da ga povzdigne in mu da ime, ki je nad vsemi imeni (Flp 2,9–11).

Prav tako ženska v svoji podporni vlogi ni manj vredna oseba, manj spoštovana, niti nima manjšega potenciala. Je samo drugačna v svoji obliki in vlogi z namenom, da uresniči Božji načrt in namen.

Enaki v naravi. Bog Oče in Bog Sin sta različni osebi, vendar sta enakovredna in enako večna po svoji naravi. Tudi moški in ženska sta ustvarjena po Božji podobi, čeprav imata različno vlogo v družini in cerkvi. Gospod je ustvaril Evo iz Adama in Adam je vzkliknil:

»To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala móžinja, kajti ta je vzeta iz moža.« (1 Mz 2,23)

Enaki v Jezusu Kristusu. To je najpomembnejša emancipacijska izjava. Apostol Pavel je napisal:

Vi vsi ste namreč po veri v Kristusa Jezusa Božji sinovi. Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu. (Gal 3,26–28)

Peter pa pravi, da smo moški in ženske zdaj sodediči Božjega čudovitega daru življenja v Kristusu (1 Pt 3,7).

To pomeni, da smo moški in ženske enakovredni pred Bogom. Razlike v funkciji in obliki ne kažejo razlik v bistvu in enakovrednosti. Odražajo samo razlike v vlogah.

MOČ ZNAČAJA

Najlepše ženske na svetu niso tiste, ki se sprehajajo v kopalkah in večernih oblekah pred sodniki in TV kamerami. Prave finalistke in zmagovalke so tiste ženske, ki imajo notranji sij milosti in usmiljenja. Nobena fizična lepota se ne more primerjati z duhovnim dostojanstvom ali privlačnostjo zrele ženske, predane Bogu. Navdaja jo vedrina, ker je njeno zaupanje in varnost v Gospodu. Je dostojanstvena, ker je njena vrednost in občutek pomembnosti v Bogu. Odražala bo notranjo lepoto, ki naredi več, kot da išče pozornost zase. To je lepota, ki je veliko pomembnejša samo od zunanjega videza.

Ženska najde moč značaja v osebi in zgledu Jezusa Kristusa. Jezus je ves čas svojega življenja kazal milino in moč, ki sta bili ukoreninjeni v njegovem odnosu z Očetom. Enako moč duha lahko obrodi v vsaki ženi, ki se odloči, da bo našla svojo varnost in zgled v njem. Ni lepše ženske, kot je tista, ki je oblečena v Gospoda Jezusa Kristusa. Zaznamujejo jo nežna dobrotljivost, krotkost, potrpežljivost, odpuščanje, ljubezen, mir, veselje in hvaležnost (Kol 3,12–17). Nič od tega ni naprodaj v trgovini, nič od tega se ne da kupiti še za tako visoko ceno. Vse to je na voljo vsaki ženski, ki se odloči živeti v Kristusu, ko on živi v njej.

Ženska najde moč značaja v skritem človeku srca.

Vaš okras naj ne bo zunanji, v spletanju las, v navešanju zlatega nakita in oblačil, ampak naj bo to rajši skriti človek srca v nepropadljivosti krotkega in tihega duha, ki je dragocen v Božjih očeh. Tako so se namreč nekoč krasile tudi svete žene, ki so upale v Boga in so bile podrejene svojim možem. (1 Pt 3,3–5)

To ne pomeni, da naj ženska ne bi uporabljala nakita, lepih oblačil in kozmetike. To pomeni, da se ne bo zanašala nanje. Bogu predana ženska zaupa v milino, moč in integriteto, ki izhajajo iz njenega odnosa s Kristusom. Nevede bo postala vzor tega, kar lahko Bog stori v ženski. Dokazala bo, da so najbolje oblečene ženske oblečene v dostojanstvo, moč, čast in tiho zaupanje v Boga, ki so neminljivi viri lepote.

Ženska moč značaja se izpopolni v slabotnosti. V tem smislu je ženska moč značaja podobna moški. Tako je Pavel napisal o notranji moči, ki prihaja iz Božjega Duha:

Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas. (2 Kor 4,7)

In ko se je boril s fizično slabotnostjo, mu je Bog rekel:

»Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. (2 Kor 12,9)

Relativna fizična slabotnost je lahko priložnost za žensko, da postane močna v Gospodu. Zavedanje svoje slabotnosti ji daje razlog, da se zanaša na Gospodovo moč.

Ženska moč značaja se kaže skozi njene okoliščine. Če je npr. ženska samska, naj v molitvi pretehta vse svoje možnosti. Vpraša naj Boga, ali si želi morda posvetiti vso svojo pozornost Bogu in služenju njegovim ljudem.

Samska in deviška skrbi za to, kar je Gospodovo, da bi bila sveta po telesu in po duhu. Tista pa, ki je omožena, skrbi za to, kar je svetno, kako bi ugajala možu. To pravim vam v korist; ne zato, da bi vam nastavljal zanko, temveč zato, da bi mogli pošteno in nemoteno služiti Gospodu. (1 Kor 7,34.35)

Podobno naj se stare ženske vedejo spodobno, kakor zahteva svetost. Naj ne bodo obrekljive, naj ne bodo sužnje obilnega vina. Naj druge učijo, kar je dobrega. Tako bodo mogle vzgajati mlade žene, da bodo ljubile svoje može, svoje otroke, da bodo razumne, spodobne, dobre hišne gospodinje, da bodo ubogale svoje može. Tako Božje besede ne bodo preklinjali. (Tit 2,3–5)

Značaj cveti, kjer je posajen, po vsezadostni moči Kristusa!

Opozorilo: Podrejanje možu ne pomeni, da mora ženska prenašati kakršnokoli zlorabo. Zlorabljena ženska potrebuje posebno zaščito. Noben moški nima pravice, da sebično in brezsrčno izkorišča žensko. Prav tako ženska ne dela moškemu usluge, če mu dovoli, da ostaja v grehu. Sveto pismo pravi:

»Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar. (Mt 18,15–17)

Nekaj starozaveznih primerov, kaj Bog pričakuje od ženske:

Abigajila je bila ženska, ki je pokazala moč značaja, ko je prosila Davida, naj prizanese življenju njenega nespametnega moža in njegovi hiši. Ravnala je pogumno in iniciativno, neodvisno od svojega pijanega moža (1 Sam 25). 

Celofhadove hčere so ravnale na podlagi duhovne enakovrednosti, ko so šle k Mojzesu in izraelskim voditeljem s pritožbo, da zakoni o dedovanju niso pošteni. Ker je Celofhad umrl v puščavi brez sinov, njegova družina ne bi dobila dodeljene zemlje, ki si jo je zaslužila. Njegove hčere so spodbijale zakone o dedovanju in jih spremenile, da bi bili bolj pravični (4 Mz 27,1–11). 

Debora je pokazala duhovno enakovrednost, ko jo je Bog izbral za prerokinjo in sodnico Izraela. A njena ženskost je bila očitna, ko je Baraku naročila, naj on vodi čete v boj proti nasprotnikom (Sod 4,1–24). 

Esterino ženskost je Bog uporabil, ko jo je postavil na mesto mogočnega vpliva na kralja. Zaradi svoje od Boga dane lepote je bila izbrana za kraljico. Estera je tudi pokazala moč značaja, ko je tvegala svoje življenje, da bi rešila svoje ljudstvo (Est 2,1–18; 4,10–7,10). 

Naomi je v tujini izkusila veliko izgubo, ko so ji umrli mož in njena sinova (Rut 1,3–5). Ko se je vrnila v Betlehem, je bila obupana in zagrenjena – počutila se je, kot da je Bog povzročil njene stiske (1,20.21). A pokazala je moč značaja, ko ni dovolila, da bi jo njena zagrenjenost zaslepila za Božjo roko blagoslova. Ko je videla, da Bog obrača njene okoliščine v njeno dobro, ga je takoj slavila za njegovo dobroto (2,20). 

Ruta je pokazala podrejenost in moč značaja, ko ni hotela zapustiti svoje tašče Naomi, čeprav je to pomenilo, da se mora odpovedati svoji domovini, svojemu ljudstvu in poganskemu bogu ter sprejeti kraj in kulturo, ki sta ji tuja (1,6–18). Ruta se je podredila vsem Naomijinim navodilom, kaj naj reče in stori v svojem odnosu z Boazom (2,22.23; 3,1–6). Bila je nesebična (2,14.18), delavna (2,3–7), dobra (2,11; 3,10), krepostna (3,11) in »[za Naomi] boljša kot sedem sinov« (4,15). Uporabila je svojo ženskost, da je bila privlačnejša za Boaza (3,3). Pokazala je duhovno enakovrednost, ko je prosila Boaza, naj izpolni svojo zakonsko obveznost in jo odkupi (3,9).

Vrla žena, opisana v Pregovorih 31,10–31, ima naslednje značilnosti:

• Je samodisciplinirana in urejena. 

• Je uspešna poslovna ženska. 

• Ima dober, izbran okus. 

• Izkazuje milost gostoljubnosti. 

• Je radodarna v času stiske. 

• Je duhovno naravnana.

Ali smo me take? Superženske? Včasih nas lahko ta seznam vrlin kar malo potre. Ali Bog pričakuje več, kot lahko ženska da? Ja. Pričakuje obnašanje, ki zahteva nadnaravno moč. Ohranja standarde, ki jim ženska ni nikoli kos.

A Bog je tudi razumevajoč, ljubeč in milostno usmiljen. Ne piše si seznama grehov. Po neizmerno boleči smrti svojega Sina Jezusa daje popolno in nepreklicno odpuščanje. Potem pa nam ponudi, da bo v nas storil vse, za kar nas prosi (1 Tes 4,1–8). Po dobri novici o Jezusu Kristusu daje upanje, življenje, moč in status vsem ženskam in moškim, ki bodo priznali svojo potrebo in se predali njegovemu usmiljenju.

Tukaj moramo začeti. Veruj v Gospoda Jezusa Kristusa in rešen boš. (Apd 16,31) Začni in končaj z Bogom, ki nas ne prosi ničesar, česar nam ne bi tudi dal.

Povzeto in prirejeno po »What does God expect of a woman?«, Discovery Series, Our Daily Bread.

Alenka Camloh