Hits: 42
Detajl z Michelangelove freske „Stvarjenje Adama“
Če ste že kdaj slišali za inteligentni načrt, ste verjetno slišali, da gre za idejo, ki „temelji na veri“ in ne „na znanosti“. Ali pa ste celo slišali, da gre za „vero, ki se pretvarja, da je znanost“.
Pa to drži?
Zakaj se ne bi o tem odločili vi sami?
Po mnenju evolucijskih biologov, kakršen je Richard Dawkins z oxfordske univerze, živi sistemi „dajejo vtis, kot da bi bili načrtovani z nekim namenom“. Vendar pa je ta videz zgolj iluzija.
Zakaj?
Po Dawkinsu in njegovih pristaših lahko neusmerjeni procesi, kakršna sta naravni izbor in naključne mutacije, oblikujejo v živih sistemih strukture, ki dajejo videz načrtnosti. Po njihovem mnenju lahko naravni izbor oponaša inteligentno načrtovanje, ne da bi ga pri tem karkoli vodilo ali usmerjalo.
Za razliko od tega zagovorniki inteligentnega načrta trdijo, da obstajajo pomenljive lastnosti živih sistemov in vesolja, ki jih lahko najbolje razložimo s tem, da jih je oblikovala neka inteligenca.
In katera so ta pomenljiva znamenja inteligence, o katerih govorimo?
Veliko jih je. Ampak lahko se osredotočimo zgolj na enega – na digitalni zapis, shranjen v molekuli DNK.
Leta 1953 sta James Watson in Francis Crick odkrila strukturo molekule DNK. Znotraj znane dvojne vijačnice sta odkrila zapis, sestavljen iz štirih črk.
Hitro sta spoznala, da zaporedje natančno razporejenih spojin, ki jim pravimo „nukleotidne baze“, shranjuje in prenaša navodila – informacijo – za izdelavo ključnih beljakovinskih molekul, ki jih celice potrebujejo za svoje preživetje. Brez beljakovin ni življenja.
Crick je kasneje podal zamisel, da kemični sestavni deli DNK delujejo kot črke v zapisanem jeziku ali kot digitalni simboli v računalniškem programu.
Tako kot je dobro delovanje računalniškega programa odvisno od natančnega zaporedja ničel in enic, je tudi delovanje molekule DNK odvisno od natančnega zaporedja kemičnih baz vzdolž hrbtenice dvojne vijačnice.
Slavni specialist za biotehnologijo, Leroy Hood, je opisal informacijo, shranjeno v DNK, kot „digitalno kodo“ in celo Richard Dawkins je priznal, da je „delovna koda genov presenetljivo podobna računalniški kodi“.
Ampak od kod prihaja ta informacija, ta digitalna koda? To vprašanje leži dandanes v sami srčiki velike znanstvene skrivnosti: skrivnosti o začetku življenja.
Delovanje žive celice zahteva veliko proteinov. In za izdelavo proteinov je potrebna genetska informacija v obliki DNK ali v obliki kakšne druge, podobne molekule.
In vendar še vse do danes nobena teorija neusmerjene kemične evolucije ne zna razložiti izvora digitalne informacije, ki je bila potrebna za nastanek prve žive celice iz preprostih, neživih molekul – ali z drugimi besedami, kako iz neživega nastane živo.
Zakaj je to problem? V celici je preprosto preveč informacij, da bi jih lahko razložili s preprostim naključjem. Verjetnost, da bi po naključju nastal le en delček kode DNK, sposoben kodirati izdelavo zgolj enega delujočega proteina, je neverjetno majhna. To velja tudi v primeru, če upoštevamo milijarde let v zgodovini vesolja. In celo najenostavnejše žive celice potrebujejo za svoj obstoj na stotine proteinov.
Tako razlaga, da „če imamo na voljo dovolj časa, se lahko zgodi karkoli“, ne zadostuje več. Raziskovalci, ki se ukvarjajo z nastankom življenja, se strinjajo, da hipoteza naključij preprosto ne deluje.
Tudi kemija nam pri tem prav nič ne pomaga. Za razliko od osnovnih kemičnih snovi, kot so kristali soli, se kemične črke v DNK ne razporedijo kar same po sebi zaradi neke medsebojne privlačnosti.
To je tako, kot da bi trdili, da se sporočilo v naslovu časopisne novice lahko pojavi povsem spontano zaradi načina, kako se črnilo veže na papir. Očitno je, da je tu na delu nekaj drugega. V tem primeru je to pač časopisni urednik.
Pa kljub temu zagovorniki inteligentnega načrta ne zagovarjajo svoje teorije zato, ker so vse druge teorije – naključje, kemija ali neka kombinacija obeh – odpovedale. Namesto tega jo zagovarjajo zato, ker naša splošna in vedno znova ponovljiva izkušnja – ki je tudi osnova vsega našega znanstvenega razumevanja – kaže, da sistemi z digitalno kodo vedno izhajajo iz neke inteligence.
DNK deluje kot računalniški program. Iz izkušenj vemo, da računalniške programe izdelujejo programerji. Vemo, da informacija – pa naj bo zapisana v hieroglifih, v knjigi ali zakodirana v radijskih signalih – vedno prihaja od neke inteligence.
Tako nam odkritje, da življenje temelji na informaciji, kar velja tudi za najenostavnejše žive celice, daje precej trdno osnovo, zaradi katere lahko domnevamo, da je imel pri nastanku življenja prste vmes nek inteligentni načrt.
V nasprotju s tem, kar ste morda slišali, inteligentni načrt tako ne temelji na veri, ampak na znanstvenih odkritjih. Temelji pa tudi na enaki metodi znanstvenega utemeljevanja, kakršno je uporabljal tudi Charles Darwin – na metodi, ki se zanaša na naše splošne izkušnje glede vzroka in posledice, kar nas vodi pri postavljanju teorij o tem, kaj naj bi se zgodilo v preteklosti.
Morda še vedno menite, da teoriji o inteligentnem načrtu preprosto ne morete verjeti – kot svobodna oseba lahko verjamete, karkoli želite –, vendar boste to le stežka zagovarjali z „znanostjo“.
Bog je rekel: „Bodi svetloba!“ In bila je svetloba. – Prva Mojzesova knjiga 1,3
Prevod in priredba po Stephenu Meyerju s Prager University (https://www.prageru.com/video/what-is-intelligent-design-science-and-god).
Robert Pevec