Views: 64
»Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.« (Luka 11:9-13)
Jezus je položil na ustnice svojih učencev kratko a drzno molitev, sestavljeno iz sedmih prošenj – število, ki v Svetem pismu ni naključno, temveč kaže na polnost. Drzno pravim zato, ker če je ne bi predložil Kristus, si verjetno nihče ne bi upal moliti Boga na takšen način. Očenaš je molitev, ki prosi z zaupanjem.
Jezus namreč vabi svoje učence, da se približajo Bogu in se z zaupanjem obrnejo Nanj z nekaterimi prošnjami, ki se najprej tičejo Njega. Ni uvodnega dela v Očenaš. Poglejte si to, nobenih uvodov ni. Jezus ne uči obrazcev za pridobitev Gospodove naklonjenosti. Nasprotno, vabi moliti ga tako, da padejo pregrade podrejenosti in strahu. Ne pravi, naj se obrnemo Nanj tako, da ga imenujemo ‘Vsemogočni’ ali ‘Najvišji’; ‘Ti, ki si tako odmaknjen od nas, jaz pa sem bednež’… Ne, ne. Ne pravi tako, temveč preprosto ‘Oče’, z vso preprostostjo kot otroci, ki se obračajo na očeta. In ta beseda ‘Oče’ izraža domačnost, sinovsko zaupanje.
Molitev Očenaš ima svoje korenine v konkretni človekovi resničnosti. Na primer z njo prosimo kruh, vsakdanji kruh, torej preprosta, a bistvena prošnja, ki pove, da pri veri ne gre za nekaj ‘okrasnega’, ločenega od življenja in ki posreduje le takrat, ko so bile zadovoljene že vse druge potrebe. V najslabšem primeru se molitev začne z življenjem samim. Molitev – nas poučuje Jezus – se ne začne s človeškim bivanjem potem, ko je želodec poln, temveč se ugnezdi povsod, kjer je človek, vsak človek, ki je lačen, ki joče, ki se bori, ki trpi in se sprašuje ‘zakaj’. Naša prva molitev, je bilo v nekem smislu ‘vekanje’ ob prvem vzdihu. V tem novorojenčkovem joku je naznanjena pot vsega našega življenja, torej naša neprestana lakota, naša neprestana žeja, naše iskanje sreče.
Jezus v molitvi ne želi ugasniti to, kar je človeško, noče ga uspavati. Noče, da pridušimo prošnje in zahteve tako, da se naučimo vse prenašati. Hoče namreč, da se vsako trpljenje, vsak nemir zažene proti nebu in postane dialog. Verovati, je rekel nekdo, je namreč navajenost na klic.
Vsi mi moramo biti kakor Bartimaj iz evangelija po Marku: »6 Prišli so v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. 47 In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« 48 Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« 49 Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« 50 Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. 51 Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« 52 Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim. (Marko 10:46-52).
Tvoja vera te je rešila
Spomnimo se tega evangeljskega odlomka, Bartimaja, Timajevega sina, tistega slepega človeka, ki je beračil pred vrati Jerihe. Okoli njega je bilo toliko ‘dobrih’ ljudi, ki so ostro zahtevali, da umolkne: ‘Bodi že tiho! Gospod gre mimo. Bodi tiho. Ne moti. Učitelj ima toliko stvari za storiti, ne moti ga. Nadležen si že s svojim vpitjem. Ne moti.’ Toda on ni poslušal teh nasvetov, s sveto vztrajnostjo si je domišljal, da se bo njegovo bedno stanje končno srečalo z Jezusom. Zato je še bolj vpil! Vzgojeni ljudje pa: ‘Pa ne! Učitelj, prosim! Napravi ‘sceno’. On pa je vpil, saj ga je hotel videti, hotel je biti ozdravljen. ‘Jezus, usmili se me!’ (v. 47). Jezus mu je povrnil vid ter mu rekel: ‘Tvoja vera te je rešila’ (v. 52), skoraj kot bi razložil, da je bila odločilna stvar za njegovo ozdravitev ta molitev, ta z vero vpita prošnja, močnejša od ‘razsodnosti’ tolikih ljudi, ki so ga hoteli utišati. Molitev, ne samo da je pred odrešenjem, ampak ga na nek način že vsebuje, saj rešuje iz obupanosti tistega, ki ne veruje in vodi v zasilni izhod iz tolikih neznosnih situacij.
Seveda, verniki čutijo tudi potrebo, da hvalijo Boga. Evangeliji nam prinašajo veseli vzklik, ki je privrel iz Jezusovega srca, poln občudujoče hvaležnosti do Očeta:
»25 Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. 26 Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. 27 Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.« (Matej 11:25-27). Prvi kristjani so celo čutili potrebo, da dodajo k besedilu Očenaš še hvalni obrazec: ‘Zakaj tvoja je moč in slava na veke’
Toda nihče med nami ni dolžan sprejeti teorijo, da je prošnja molitev šibka molitev vere, medtem, ko je najpristnejša molitev čisto hvaljenje, torej tista, ki neobtežena s kakršno koli prošnjo išče Boga. Ne, to ni res. Verna, prosilna molitev je pristna! Je spontana! Je izpoved vere v Boga, ki je Oče, ki je dober, ki je vsemogočen. Ta izpoved vere je v meni, ki sem majhen, brez Kristusa zgolj grešnik, vedno pa sem pomoči potreben. Zaradi tega je molitev, torej prositi nekaj, plemenita. Bog je Oče, ki ima neskončno sočutje z nami in hoče, da njegovi otroci brez strahu govorijo z njim neposredno: ‘Oče’ ali v težavah: ‘Gospod, kaj si mi storil?’ Neposredno. Zaradi tega mu lahko pripovedujemo vse, tudi stvari, ki ostajajo v našem življenju popačene ali nerazumljive. In obljubil nam je, da bo ostal z nami za vedno, vse do zadnjega dne, ko bomo tu na zemlji. Molimo Očenaš preprosto tako, da se nanj obračamo z: ‘Oče’. On nas razume in nas zelo ljubi.
Kaj je “pogoj” molitve?
Molitev, tako kot vsako v polnosti osebno dejanje, zahteva pozornost in namen, zavedanje božje navzočnosti ter učinkovit in iskren dialog z Njim. Pogoj, da bi bilo vse to mogoče, je zbranost. Beseda zbranost je definirana kot dejanje, s katerim volja — ki je zmožna prevladati nad celoto sil, ki sestavljajo človeško naravo — poskuša umerjati težnjo k raztresenosti in na ta način spodbuja notranji mir in vedrost. Ta drža je bistvenega pomena v trenutkih, ki jih nekdo posebej namenja molitvi, tako da prekine z drugimi nalogami in se poskuša izogibati temu, kar bi ga lahko motilo. Vendar pa ne sme ostati omejena na ta čas: razširiti se mora tako, da doseže običajno zbranost, kar pomeni vero in ljubezen, ki napolnjujeta srce in nas vodita, da poskušamo vsa dejanja navezovati na Boga na izrecen ali posreden način.
Drugi izmed pogojev za molitev je zaupanje. Brez polnega zaupanja v Boga in v njegovo ljubezen, ne bo molitve, vsaj takšne molitve, ki je iskrena in zmožna premagovati preizkušnje in težave. Ne gre le za zaupanje, da bo neka določena prošnja uslišana, ampak za gotovost, ker vemo, da nas On ljubi in razume ter da lahko torej pred Njim brez zadržkov odpremo svoje srce.
Včasih bo molitev dialog, ki z lahkoto vznikne iz globin duše in ga spremljata celo veselje in tolažba; ob drugih priložnostih, morda bo to pogosteje, pa bo potrebna odločnost in napor. Takrat se človeka lahko loteva malodušje, ki privede do misli, da je čas, namenjen stiku z Bogom, brez smisla. V teh trenutkih se pokaže pomembnost še ene izmed značilnosti molitve: vztrajnosti. Razlog obstoja molitve ni pridobivanje koristi, niti iskanje zadoščenja, všečnosti ali tolažbe, temveč je skupnost in odnos z Bogom; od tod sledi potreba in vrednost vztrajanja v molitvi, ki je vedno, v veselju in zagonu, ali pa brez tega, srečanje z živim Bogom.
Slavilna, zahvalna in prosilna molitev so različne oblike ene in iste želje po odnosu in pogovoru z Bogom. Naš usmiljeni Oče želi za naše dobro, da bi spoznali, da ga potrebujemo. Zato sredi življenjskih preizkušenj in človeških skrbi nikoli ne nehajmo prositi. Molimo k Bogu v prepričanju, da ga z vsako iskreno prošnjo tudi že slavimo in se mu zahvaljujemo.
Z.M.