Kaj je vera?

Hits: 10

»Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: ›Jezus, Učenik, usmili se nas!‹ Ko jih je zagledal, jim je rekel: ›Pojdite in pokažite se duhovnikom!‹ In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: ›Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?‹ In rekel mu je: ›Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.‹« (Evangelij po Luku 17,11–19)

Jezusovi učenci so ga ob neki priložnosti prosili, naj jim pomnoži vero. »Apostoli so rekli Gospodu: ›Pomnôži nam vero!‹« (Evangelij po Luku 17,5) Tudi današnji odlomek, ki govori o desetih gobavih, ki so bili ozdravljeni, se zaključi z besedami o veri. Jezus pravi Samarijanu, ki se je prišel zahvalit: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« Zdi se mi pomembno, da se tudi danes ustavimo ob vprašanju: Kaj pa je vera? Prepričan sem, da večina nima hitrega odgovora na to vprašanje. Kljub temu, da v Pismu Hebrejcem 11,1 najdemo jasno definicijo vere: »Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo.« Opredelitev je zelo jasna, zadane žebljico na glavico.

Toda kljub temu bi v odgovor začeli pripovedovati, kako je to nekaj zapletenega, da se tega ne da povedati v parih besedah. Jezus, se zdi, je zelo preprost v pojasnilih, kaj vera je in kaj ni. Vera je za Jezusa zelo jasna zavest, da je Bog gospodar in mi služabniki, ki naj bi izpolnili gospodarjevo voljo. Vera je torej v Jezusovih očeh izpolnjevanje Gospodarjeve volje.

Kako lahko vemo, da imamo res vero, torej če je naša vera, čeprav majhna, pristna, čista in zdrava?

To nam razloži Jezus, ko nakaže, kakšno je merilo za vero: služenje. To stori s priliko, ki se na prvi pogled zdi malo čudna, saj predstavi lik gospodovalnega in brezčutnega gospodarja. Vendar prav ta način gospodarjevega obnašanja izpostavi to, kar je pravo središče prilike, torej razpoložljiva drža služabnika. Jezus hoče reči, da je veren človek takšen do Boga, da se torej brez računov ali zahtev popolnoma prepusti njegovi volji.

Ta drža do Boga se vidi tudi po načinu obnašanja v skupnosti. Vidi se v veselju služenja drug drugemu in da se že v tem najde svoje plačilo, ne v priznanjih ali zaslužkih, ki lahko pridejo iz tega. To je to, kar nas Jezus uči na koncu pripovedi: »Ko ste naredili vse, kar vam je bilo ukazano, recite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹« (Evangelij po Luku 17,10)

Vera je torej spoznavanje Božje volje in njeno izpolnjevanje v služenju Bogu in ljudem.

Današnji odlomek nam to služenje še nekoliko osvetli. Poglejmo, v čem vidi Jezus vero. Zakaj govori o njej samo pri enem ozdravljenem, saj so vsi gobavi z zaupanjem prosili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!«? Za vero ne zadošča zaupna prošnja. Očitno takšni veri nekaj manjka, saj izpostavlja Samarijanovo vero, kot da je drugih devet ni imelo. V čem je Samarijan drugačen? V hvaležnosti! Vera se vedno kaže v hvaležnosti. Če ni hvaležnosti, ne moremo govoriti o veri.

Zakaj? Nemogoče je govoriti o Bogu kot dobrem in skrbnem gospodarju, še več, kot o usmiljenem Očetu – če Bog ni dober, ni Bog! – , če v nas ni hvaležnosti za vse, kar od njega prejemamo. Če ni hvaležnosti, pomeni, da Boga ne doživljamo kot dobrega in skrbnega gospodarja. Prav tako bi bilo težko služiti Bogu, če v nas ni zavesti, kaj vse smo od Boga kot gospodarja že prejeli. Zato je vero mogoče živeti le v spominjanju. Iz spominjanja se prebuja hvaležnost. Brez spominjanja postaja življenje zdolgočaseno, prazno in služenje nemogoče. In prav to se dejansko pogosto dogaja. Ko opazujem ljudi, se zdi, da je vse preveč naporno, krivično itd. Mar ne postane služenje krivica prav zato, ker ni spomina? Ni spomina na tisto lepo, kar smo že doživeli, prejeli. Seveda v nekem obdobju bode ven ta ali oni problem, pa vendar smo živi zato, ker je v nas in okoli nas več življenja kot smrti, ker je več dobrega kot slabega.

Jezus nas z odnosom do sebe uči čisto preprosto zdravih odnosov. Če ni spominjanja, ni hvaležnosti. Če ni hvaležnosti, postane služenje tlačanstvo, življenje krivica.

Da bi v nas spomin ostal živ, potrebujemo molitev. Naj molitev ne bo le ponavljanje naših prošenj, ampak najprej, kot smo že razmišljali – ustvarjanje tišine, tihote v nas, da lahko Bog spregovori. Ko Bog spregovori, bomo spoznavali njegovo voljo. Potem naj nas molitev vodi v spominjanje na vse, kar smo od Boga in od bližnjega že prejeli. Naj molitev v nas prebuja hvaležnost, ki bo naredila naše služenje veselo. Lahko smo prepričani, da bodo z naših ustnic z veseljem odmevale naslednje besede: »Moja duša poveličuje Gospoda, ker mi je storil velike reči.« Naj bodo te besede besede naše vere.

Z.M.