Views: 132
»Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem.« (Pismo Efežanom 1,3–6)
Skozi današnji odlomek se ustavimo pri bistveni razsežnosti molitve: blagoslovu. V pripovedih o stvarjenju (Prva Mojzesova knjiga 1–2) Bog kar naprej blagoslavlja življenje. Blagoslavlja živali (1,22), blagoslavlja moškega in žensko (1,28), ob koncu blagoslovi soboto, dan počitka in uživanja vsega stvarjenja (2,3). Bog blagoslavlja. Prve strani Svetega pisma so stalno ponavljanje blagoslovov. Bog blagoslavlja, a tudi ljudje blagoslavljajo. In kmalu odkrijemo, da blagoslov vsebuje posebno moč, ki vse življenje spremlja tistega, ki ga prejme, ter pripravi človekovo srce, da se pusti spremeniti Bogu.
Na začetku sveta je torej Bog, ki »blago-slovi«; slovenska beseda »blagoslov« je sestavljena iz »blago« in »slovo« ter pomeni ›povedati blago ali dobro besedo nad nekom‹. Vidi, da je vsako delo njegovih rok dobro in lepo. In ko pride do človeka in je stvarjenje sklenjeno, prizna, da je »zelo dobro« (Prva Mojzesova knjiga 1,31). Še več, če malo pomislimo, so bile prve besede, ki so jih naši prastarši, Adam in Eva, slišali, prav besede blagoslova. »Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: ›Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!‹« (1,28)
Kmalu zatem se bo ta lepota, ki jo je Bog odtisnil v svoje delo, spremenila in človek bo postal izprijena stvaritev, zmožen širiti po svetu zlo in smrt. Blagoslov, ki mu je bil podeljen, jima je bil odvzet in prejela sta prekletstvo greha: »Ženi pa je rekel: ›Zares, mnogo boš trpela v svoji nosečnosti in v bolečinah boš rojevala otroke. Po možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj.‹ In človeku je rekel: ›Ker si poslušal glas svoje žene in jedel z drevesa, o katerem sem ti zapovedal in rekel: »Nikar ne jej z njega!« naj bo zaradi tebe prekleta zemlja; s trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila in jedel boš poljsko rastlinje. V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares, prah si in v prah se povrneš.«‹« (Prva Mojzesova knjiga 3,16–19) Zares strašne posledice greha: bolečine življenja, mukotrpno delo za golo preživetje, nerodovitna zemlja. A na srečo se tu zgodba ne konča. Bog, ki je dober, ima vedno načrt: »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom. On bo prežal na tvojo glavo, ti pa boš prežala na njegovo peto.« (3,15)
Tej vrstici pravimo tudi »protievangelij« ali prvi evangelij, blagovest ali dobra novica, ki kot seme žene napove prihod Mesija, ki bo uničil hudiča in njegova dela na zemlji ter odrešil človeka. Ja, pomembno je vedeti, da naš Bog nikoli, ampak resnično nikoli ne odstopi od svojega načrta.
Pavel z ganjenostjo razglasi načrt Božje ljubezni in pravi takole:
»Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem.« (Pismo Efežanom 1,3–6)
Ne obstaja greh, ki bi lahko popolnoma odstranil Kristusovo podobo, ki je navzoča v vsakem od nas. Noben greh ne more odstraniti podobe, ki jo je Bog položil v nas, Kristusove podobe. Lahko jo iznakazi, a ne more je izmakniti Božjemu usmiljenju. Grešnik lahko ostane sredi svojih napak dolgo časa, a Bog je potrpežljiv do zadnjega ter upa, da se bo na koncu njegovo srce odprlo in se spremenilo. Bog je kakor dober oče in kakor dobra mati. On je tudi dobra mati: nikoli ne nehata ljubiti svojega otroka, če ta še tako zgreši, nikoli.
Bogu, ki blagoslavlja, tudi mi odgovarjamo z blagoslavljanjem. Bog nas je naučil blagoslavljati, zato moramo tudi mi blagoslavljati. To je molitev slavljenja, čaščenja, zahvaljevanja. Molitev slavljenja je človekov odgovor na Božje darove, ker Bog blagoslavlja, more človekovo srce v odgovor slaviti njega, ki je pravir slehernega blagoslova. Molitev je veselje in priznanje. Bog ni čakal, da se spreobrnemo, da bi nas šele zatem začel ljubiti, temveč nas je ljubil mnogo prej, ko smo bili še v grehu.
Ne moremo pa blagoslavljati zgolj Boga, ki nas blagoslavlja. Blagoslavljati moramo vse v njem, vse ljudi. Blagoslavljati Boga je blagoslavljati brate, blagoslavljati svet. To je izvor krščanske krotkosti, sposobnost, da se čutimo blagoslovljeni, in sposobnost, da blagoslavljamo. Če bi vsi tako počeli, vojn zagotovo ne bi bilo. Ta svet potrebuje blagoslov. In mi lahko damo blagoslov in prejmemo blagoslov. Oče nas ljubi.
Molitev:
Oče, Aba, moj Bog, velikokrat se ne zavedamo, kakšna milost je, da imamo drug drugega. Gospod, prosimo te, ohranjaj v nas hrepenenje po odnosih in jih blagoslavljaj. Gospod, blagoslovi naše delo, pomagaj nam ga osmišljati in zdržati tudi v tem, da na koncu mogoče ne bo sadov.
Pomagaj nam premagovati skušnjavo samozadostnosti in napuha, da bi lahko rastli drug ob drugem. Tolikokrat nočemo spustiti življenja iz svojih rok in se oklepamo lastnih predstav, ker ne verjamemo, da nas imaš rad. Gospod, utrjuj naše zaupanje vate, naj nas ne bo strah se ti prepustiti.
Prosimo te, da nam v času, ki ga tako boleče zaznamuje razpad družine, skupnosti in odnosov, pomagaš prebujati hrepenenja po medsebojni povezanosti in sprejetosti, da bo v naših odnosih namesto ljubosumja prevladovala ljubeča ranljivost in odprtost za sprejemanje, namesto tekmovalnosti sodelovanje, namesto laži resnica, namesto mlačnosti veselo pričevanje, namesto strahov odpiranje tebi in bližnjemu, namesto samovolje tvoja volja. Naj se v nas razplamti ogenj tvoje ljubezni, da bomo prinašali luč vsem, še posebej pa najbolj ubogim in pozabljenim. Naj bomo zares njihovi bratje in sestre. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.