Kaj pomeni krotek in tih duh?

SARINA ZAPUŠČINA

V judovski kulturi se je vrednost ženske določala najprej po tem, kakšnega očeta ima, čigava hči je. Ko se je poročila, po tem, kdo je njen mož, in po tem, koliko otrok ima. Otroci so pomenili blagoslov.

Glej, GOSPODOVA dediščina so sinovi, nagrada je sad telesa. (Ps 127,3)

Če ženska ni imela otrok, je bila brez vrednosti. Neplodnost je veljala za prekletstvo. Takratno medicinsko znanje je bilo zelo pomanjkljivo in ljudje so bili prepričani, da je za neplodnost vedno kriva ženska. Ženske so bile v družbi že tako ali tako manjvredne, neplodnost pa je njihov družbeni položaj še poslabšala.

Saraja pa je bila nerodovitna, ni imela otrok. (1 Mz 11,30)

Sara je težko prenašala dejstvo, da ji Bog ni naklonil otrok. Zaradi tega je bila zagrenjena in razočarana nad seboj in nad Bogom. V nadaljevanju bomo videli, kako je Bog skozi bolečino in razočaranje gradil njeno vero. Ampak pojdimo na začetek njene zgodbe.

GOSPOD je rekel Abramu: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal. Iz tebe bom naredil velik narod, blagoslovil te bom in naredil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov. Blagoslovil bom tiste, ki te bodo blagoslavljali, in preklel tiste, ki te bodo preklinjali, in v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje. (1 Mz 12,1–3)

In Abram je storil, kakor mu je naročil Bog. S seboj je vzel Sarajo, Lotovo družino, služabnike in vse premoženje. Saraje najbrž ni vprašal za mnenje. Predstavljajte si, kako se je počutila tedaj 65-letna Saraja, ko je morala zapustiti vse, kar je poznala in imela rada. A vendar mu je bila poslušna. Pripravila je prtljago in šla z njim.

Ko so zaradi lakote šli v Egipt, je prosil ženo, naj reče, da je njegova sestra, da ga ne bi ubili zaradi njene lepote, njo pa si vzeli za ženo. Ker je bila zelo lepa, so jo vzeli v faraonovo hišo. Zaradi nje pa so nanje prišle nadloge in ko je faraon izvedel, da je Saraja Abramova žena, jih je poslal stran iz Egipta.

Abram je imel Saro verjetno rad. Vendar si je tudi želel otrok, potomstva, da bi se ohranilo njegovo ime.

Po teh dogodkih se je Abramu v videnju zgodila GOSPODOVA beseda, rekoč: »Ne boj se, Abram! Jaz sem tvoj ščit, tvoje plačilo bo zelo veliko.« Abram pa je rekel: »Gospod BOG, kaj mi boš vendar dal, ko pa ostajam brez otrok in bo dedič moje hiše Damaščan Eliézer?« In Abram je rekel: »Glej, nisi mi naklonil potomstva, zato, glej, bo moj dedič hlapec moje hiše.« A glej, zgodila se mu je GOSPODOVA beseda, rekoč: »Ne bo ta dedoval za teboj, temveč tisti, ki bo prišel iz tebe, bo tvoj dedič.« Popeljal ga je ven in mu rekel: »Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!« Potem mu je rekel: »Tako bo s tvojim potomstvom.« Veroval je GOSPODU in ta mu je to štel v pravičnost. (1 Mz 15,1–6)

Ne vem, ali je Abram povedal Saraji za svoje videnje od Boga. Verjetno ji je. Ampak Saraja ni bila dovolj potrpežljiva, da bi čakala na izpolnitev Božjega načrta. Hotela je ukrepati, in sicer takoj.

A vam to zveni kaj znano? Kolikokrat smo v svoji človeški perspektivi časa omejeni in želimo malo pospešiti stvari. Vendar Bog šteje čas drugače. Njemu se nikamor ne mudi. Vse se bo zgodilo ob pravem času, tako kot je načrtoval. Tako kot smo pogosto mi, je bila tudi Saraja neučakana.

Žena Sarája Abramu ni rodila otrok; imela pa je egiptovsko deklo, ki ji je bilo ime Hagára. Sarája je rekla Abramu: »Glej, GOSPOD mi ni dal, da bi rodila. Pojdi k moji dekli! Mogoče bom po njej dobila otroka.« Abram je poslušal Sarájo. Potem ko je preteklo deset let, odkar se je Abram naselil v kánaanski deželi, je Abramova žena Sarája vzela svojo egiptovsko deklo Hagáro in jo dala možu Abramu za ženo. Šel je k Hagári in je spočela. Ko pa je videla, da je spočela, je začela zaničevati gospodarico. Sarája je rekla Abramu: »Ti si kriv, da me žali. Dala sem ti svojo deklo v naročje, ko pa je videla, da je spočela, me je začela zaničevati. Naj GOSPOD sodi med menoj in teboj!« Abram je rekel Saráji: »Glej, tvoja dekla je v tvoji roki; naredi z njo, kar se ti zdi prav!« Tedaj je začela Sarája z njo tako trdo ravnati, da je Hagára pobegnila od nje. (1 Mz 16,1–6)

Ko je bil Abram star 99 let, Sara pa 89, se mu je prikazal Gospod. Bog je sklenil zavezo z njim. Postal bo oče množici narodov (od tod njegovo novo ime Abraham) in dobil v večno last kanaansko deželo. V znamenje zaveze so se dali vsi moški obrezati. Bog je dal Abrahamu obljubo, da bo blagoslovil njegovo ženo Sarajo (po novem imenovano Saro) in mu po njej dal sina, iz nje bodo nastali narodi.

V 1 Mz 18 beremo, da je bil Bog v gosteh pri Abrahamu (trije možje na obisku):

Rekli so mu: »Kje je tvoja žena Sara?« Rekel je: »Glejte, v šotoru.« Pa je rekel: »Čez leto dni se bom vrnil k tebi in glej, tvoja žena Sara bo imela sina.« Sara pa je poslušala za vhodom v šotor, ki je bil za njim. Abraham in Sara sta bila stara, že zelo v letih; Sari se je nehalo dogajati, kakor se dogaja ženskam, pa se je sama pri sebi zasmejala in rekla: »Mar naj zdaj, ko sem uvela, še občutim slast? Tudi moj gospod je star.« GOSPOD pa je rekel Abrahamu: »Zakaj se je Sara zasmejala in rekla: ›Ali bom res rodila, ko sem že ostarela?‹ Ali je za GOSPODA kaj pretežko? Ko bom čez leto dni v tem času spet prišel k tebi, bo Sara imela sina.« Sara pa je tajila in rekla: »Nisem se zasmejala.« Bala se je namreč. »Pač,« je rekel, »zares si se zasmejala.« (1 Mz 18,9–15)

Po sodbi nad Sodomo se je Abraham odpravil naprej in živel kot tujec v Gerarju. O Sari je ponovno govoril, da je njegova sestra. Sicer je bila Sara v resnici Abrahamova polsestra (imela sta istega očeta, različni materi), vendar je bila to le polovična resnica. Gerarski kralj Abimeleh je poslal po Saro, saj je bila skoraj pri devetdesetih še vedno lepotica, in jo vzel k sebi. Bog pa je posvaril Abimeleha, da je Sara Abrahamova žena in da bo umrl zaradi nje. Po pogovoru z Abrahamom je Abimeleh bogato obdaril Abrahama in Saro in jima dovolil, da prebivata v njegovi deželi.

Izakovo rojstvo

GOSPOD je obiskal Saro, kakor je rekel, in GOSPOD je storil Sari, kakor je napovedal. Sara je spočela in rodila Abrahamu sina v njegovi starosti ob času, ki mu ga je Bog napovedal. Abraham je svojemu sinu, ki mu ga je rodila Sara, dal ime Izak. Ko je bil sin Izak star osem dni, ga je Abraham obrezal, kakor mu je Bog zapovedal. Abraham je bil star sto let, ko se mu je rodil sin Izak. Sara je rekla: »Bog mi je pripravil smeh; kdor bo to slišal, se mi bo nasmihal.« In rekla je: »Kdo bi dejal Abrahamu, da bo Sara dojila otroke? In vendar sem mu rodila sina v njegovi starosti.« Deček je rastel in ga je odstavila. Na dan, ko je bil Izak odstavljen, je Abraham napravil veliko gostijo. (1 Mz 21,1–8)

Sara je videla, da se Izmael, Hagarin sin, ki je bil zdaj star 14 let, posmehuje Izaku, in je hotela, da Abraham nažene deklo in njenega sina, da sin dekle ne bi dedoval skupaj z njenim sinom. Mogoče sta jo dekla in njen sin tudi nenehno spominjala na njeno napako, ko ni bila dovolj potrpežljiva v čakanju na izpolnitev Božje obljube, in bi zato rada videla, da izgineta izpred njenih oči.

Tudi mi bi radi pogosto kar pozabili na svoje napake ali jih pometli pod preprogo. Vendar se je svojih napak dobro spominjati, saj so za nas opomnik, da jih ne ponovimo več. Obenem pa so napake tudi priložnost, da se spremenimo, in rastemo v veri in zaupanju v Boga.

Abrahamu to sicer ni bilo všeč, ampak mu je Bog rekel:

»Naj ti ne bo žal ne dečka ne dekle! Poslušaj Saro, kar koli ti poreče! Kajti po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo. A tudi iz deklinega sina bom naredil narod, kajti tvoj potomec je.« (1 Mz 21,12–13)

Bog je potem preizkušal Abrahama, ali mu je pripravljen dati vse, celo svojega sina. Abraham ne ve, kaj se bo zgodilo, a popolnoma zaupa Bogu in mu je poslušen.

Sprašujem se, ali se je tudi Sara kaj naučila iz Abrahamove preizkušnje. Zagotovo se je, kot lahko preberemo kasneje v Novi zavezi, v Prvem Petrovem pismu 3, kjer je opisana kot sveta žena, ki je upala v Boga in bila podrejena svojemu možu. Krasila se je s krotkim in tihim duhom, ki je dragocen v Božjih očeh.

Sara je živela 127 let. Kljub temu, da je sina rodila v pozni starosti, ga je imela ob sebi še 37 let, ko ga je lahko ljubila, vzgajala in poučevala o Bogu.

Sarin zgled za nas danes

Prav tako bodite, žene, podrejene svojim možem. Tako bodo tisti, ki niso pokorni besedi, pridobljeni že po vedênju svojih žena, brez besede, ker bodo opazovali vaše strahospoštljivo, čisto življenje. Vaš okras naj ne bo zunanji, v spletanju las, v navešanju zlatega nakita in oblačil, ampak naj bo to rajši skriti človek srca v nepropadljivosti krotkega in tihega duha, ki je dragocen v Božjih očeh. Tako so se namreč nekoč krasile tudi svete žene, ki so upale v Boga in so bile podrejene svojim možem. Tako je bila Sara poslušna Abrahamu in ga je imela za gospodarja. Postale ste njeni otroci, če delate dobro in se ne pustite prestrašiti nobeni grožnji. (1 Pt 3,1–6)