Views: 66
Nekako že kar uveljavljeno je, da se ob trpljenju v življenju ljudje sprašujejo: “Kaj sem vendar hudega storil, da mi je Bog to poslal / dopustil.” Brihtna hudičeva finta!
V ozadju je Bog, ki kot siten inšpektor tako kar na slučajno ljudem pošilja nadloge, verjetno zato, da bi se zabaval, ali pa ker ima nekakšne sadistične težnje …
Apostol Peter nam v svojem 1. pismu podaja drugačen pogled na trpljenje – kaže ga kot del Božjega načrta, za svet in za nas. Zaradi katerega nisma smisla neprestano kazati s prstom na druge ali nase. Če ni posledica svinjarij, ki jih kdo počne – posledica, ki je pogosto dovolj očitna in neposredna.
Opozori celo, da naše trpljenje pomeni, da smo del Jezusovega trpljenja. Ne gre za omalovaževanje ali podcenjevanje – vsekakor pa ne bi imelo smisla, da bi nam, ko trpimo, še dodatno za vratom visela krivda.
Preljubi, kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli, da se boste veselili in radovali tudi, ko se bo razodelo njegovo veličastvo. Blagor vam, če vas zaradi Kristusovega imena sramotijo, saj nad vami počiva Duh slave, Božji Duh. Nihče med vami naj ne trpi zato, ker bi bil morilec ali tat ali hudodelec ali ovaduh. Če pa kdo trpi kot kristjan, naj ga ne bo sram, ampak naj v tem imenu poveličuje Boga. (1 Pt 4,13-16)
J.