Hits: 1
Matej 14,29-30:
On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!
Zazvoni telefon in ti se oglasiš. Nejevoljen glas te obvesti o tragediji. Tvoje srce je tako težko, da se ti zdi, da bi lahko umrl. Kaj storiš?
Slabe novice, nevarnost in bolečina povzročijo, da začnemo iskati pomoč. Kot kristjani ostajamo v Bogu, ki nam lahko pomaga. V trenutkih, ko nas življenjske situacije pretresejo, bi morali klicati k njemu.
V Svetem pismu se “klicanje” nanaša na odločno govorjenje, ki vključuje čustva in se nanaša na nujno potrebo. Bog nas vabi, da uporabimo tak način molitve, ko resnično potrebujemo njegovo milost.
Potrebna sta tako vera kot ponižnost, da na glas delimo svoje srce. Klicanje je torej način, da Božji otroci izrazijo svoje zaupanje v Božjo zmožnost in pripravljenost, da nam pomaga. Ko v nuji kličemo k njemu, tudi odložimo svoj ponos in odnos samozadostnosti.
Božja beseda nam zagotavlja, da naš Oče sliši naš klic in se nanj odzove. V Psalmu 3:5, David piše:
“S svojim glasom kličem h GOSPODU in me usliši s svoje svete gore.”
Ko glasno prosimo za pomoč v Jezusovem imenu, vabimo njegovo moč v svojo situacijo. Ne pozabimo, da je moč že v izgovarjanju njegovega imena.
Ko kličemo k Bogu, lahko On problem odstrani v trenutku, vendar pa moramo pogosto čakati na njegov popolni čas. Težkim okoliščinam je mogoče celo dovoljeno ostati, za Njegove dobre namene. Kljub temu pa lahko vedno računamo na Njegovo tolažbo in prisotnost, kar nam pomaga, da živimo v radosti in upanju.
Povzeto po spletni strani Binkoštne cerkve v Murski Soboti