Views: 15
»Spomnite se prejšnjih dni. Potem ko ste bili razsvetljeni, že ste v trpljenju prestali velik boj. 33 Zdaj ste bili javno izpostavljeni sramotenjem in stiskam, zdaj ste bili tovariši tistih, ki jih je to zadelo. 34 Tudi z vklenjenimi ste sočustvovali. Z veseljem ste prenesli, da so vam pobrali imetje, ker ste vedeli, da imate boljšo in neminljivo posest. 35 Ne zavrzite torej svoje zaupnosti, ki jo čaka veliko plačilo. 36 Kajti stanovitnost vam je potrebna, pa boste izpolnili Božjo voljo in tako dosegli, kar je obljubljeno. 37 Zakaj še malo, prav malo in prišel bo ta, ki prihaja, in ne bo odlašal. 38 Moj pravični bo živel iz vere. In: Če pa se odtegne, moja duša nad njim nima veselja. 39 Mi pa nismo med tistimi, ki bi odstopali in se tako pogubili, temveč med tistimi, ki verujejo in tako rešijo dušo.« (Pismo Hebrejcem 10,32–39)
V današnjem odlomku iz Pisma Hebrejcem apostol Pavel krščansko skupnost spodbuja, naj se »spominja prejšnjih dni«, v katerih je prejela Kristusovo luč. Še posebej ne smemo nikoli pozabiti dneva srečanja z Jezusom, kajti to je dan velikega veselja, želje, da bi opravljali velike reči. Poleg spomina pa prav tako ne smemo izgubiti poguma prvih časov, navdušenja in odprtosti, ki se rodijo iz spomina na prvo ljubezen.
Spomin je zelo pomemben, da ne pozabimo prejetih milosti. Kajti če bomo odgnali navdušenje, ki izvira iz spomina na prvo ljubezen, iz prve ljubezni, se za kristjane pojavi velika nevarnost: mlačnost. Mlačni kristjani. Stojijo tam, nepremični; ja, so kristjani, a so izgubili spomin na prvo ljubezen. Izgubili so navdušenje. Prav tako so izgubili potrpežljivost, tisto toleriranje življenjskih stvari z duhom Jezusove ljubezni. Izgubili so tisti »nositi na ramenih težave«. To so mlačni kristjani, v veliki nevarnosti so.
Dve podobi predstavljata mlačne kristjane. O eni govori apostol Peter, ko spomni na pregovor, da se »pes vrne k lastnemu izbljuvku«. O drugi pa spregovori Jezus: obstajajo osebe, ki hočejo slediti evangeliju in so iz sebe pregnale demona. A ko se ta vrne s še večjo močjo, mu odprejo vrata brez opreznosti. In demon se polasti tiste hiše, očiščene in lepe. To je enako, kot če bi rekli, da se je oseba vrnila k izbljuvku hudega, ki se ga je najprej odrekla.
Kristjan ima ti dve merili: spomin in upanje. Obujati spomin, da ne bi izgubili tiste tako lepe izkušnje prve ljubezni, ki hrani upanje. To upanje nas mnogokrat postavi tudi na »laž«, a vendar gre naprej. Veruje, kajti upanje ne razočara pri iskanju Jezusa. Ti dve merili sta okvir, v katerem lahko varujemo odrešenje pravičnih, ki prihaja od Gospoda. To je odrešenje, ki ga je treba varovati, da bo majhno gorčično seme zraslo in obrodilo sadove.
Mnogi kristjani so ostali na pol poti in jim ni uspelo na poti v srečanje z Jezusom, čeprav so s srečanjem z njim začeli. Na tej poti so izgubili spomin na prvo ljubezen in nimajo upanja. Prosimo Gospoda za milost, da bi varovali darilo, dar odrešenja.
Razmislimo o tem, kako pomembno je bilo v hebrejski tradiciji ohranjanje spomina. Tisti res pravoverni in tradicionalni Judje dandanes na svoje čelo in levo roko še vedno pred vsako jutranjo molitvijo zavežejo drobne škatlice, ki jim rečejo filakteriji, v katerih je pergamentni zvitek. Na njem je zapisan odlomek iz postave, ki pravi, da jih je Gospod izpeljal iz Egipta z močno roko. Da jih je Gospod rešil. Zavežejo jih tja, da bi jim bile te besede vedno pred očmi. Da bi se jih spomnili.
Čeprav tega niso doživeli sami, je ta spomin za Jude ključna stvar. Kajti oni se hočejo in se morajo, če želijo ostati Judje, vedno spominjati, da je njihov Bog Bog, ki rešuje. Ker je to dejstvo, in sicer odločilno dejstvo. Dejstvo, zaradi katerega še živijo. Rešuje jih spomin, da. Če človek nima spomina, nima nikakršne opore. Nima ničesar, na kar bi se zanesel, ničesar, na čemer bi lahko gradil. Nima temeljev. In če tega nima, blodi.
Kristjani sicer nimamo filakterija, imamo pa Sveto pismo, molitev. Imamo Gospodovo večerjo. Ker jo potrebujemo, da bi se spomnili. Česa? Da bi se spomnili in ne pozabili »Jezusa Kristusa, od mrtvih vstalega.«
»Spominjaj se Jezusa Kristusa, ki je vstal od mrtvih, ki je iz semena Davidovega, po evangeliju mojem.« (Drugo pismo Timoteju 2,8)
Da ne bi sredi življenja, v katerem je tako veliko smrti, tako veliko porazov, tako veliko zla in brezupa, da ne bi sredi vsega težkega pozabili Boga, ki premaguje smrt. Boga, ki bo vse zlo, zlo nas in drugih ljudi, preživel. Boga, ki bo preživel v naših mrtvih odnosih. Boga, ki bo premagal našo smrt v na videz nerešljivih situacijah. Boga, ki bo premagal občutek, da nekoga ne moremo niti videti, kaj šele, da bi mu odpustili. Boga, ki bo premagal naš odpor, naše sovraštvo in sovraštvo drugih do nas. Boga, ki bo premagal vse, v čemer kot ljudje umiramo. Da ne bi pozabili, da je Bog z nami in da bo premagal vse, prav vse smrti našega življenja. Ker se je to že zgodilo. In ker se to dogaja vsakič, ko se tega spomnimo.
Brez tega spomina nimamo ničesar. Kajti brez tega spomina te v življenju premaga smrt. Zato je ta spomin naše življenje: »To delajte v moj spomin.«
»In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: ›To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.‹« (Evangelij po Luku 22,19)
Z.M.